ZAKULISJE VOJNE NA KAVKAZU

JUŽNA OSETIJA
Južna Osetija je nastala v času Sovjetske Zveze kot Južno Osetijska Avtonomna Pokrajina. Konec 80ih so zahtevali status republike znotraj Gruzije, namesto tega jim je bila odvzeta obstoječa avtonomija, uradni jezik je postal gruzijščina. Gruzijsko ustavno sodišče je hkrati prepovedalo vse regionalne torej avtonomistične stranke. Leta 1990 so zato razglasili samostojnost, vojna z Gruzijo se je začela leto kasneje. Terjala je nekaj 1000 žrtev, na osetijski strani je pobegnilo okoli 100.000 ljudi, na gruzijski okoli 23.000. Po premirju leta 1992 so nadzor nad ozemljem vršile mirovniške enote sestavljene iz ruskih, osetijskih in gruzijskih vojakov. Do sedaj je ves čas prihajalo do občasnih spopadov, ki pa nikoli niso prerasli v vojno. Prebivalci Južne Osetije so na referendumu novembra 2006 z 99% večino glasovali za neodvisno državo.

ZDA & NATO
Po razpustitvi Varšavskega pakta se zveza NATO ni ukinila, ampak je spremenila svoje cilje. Kljub obljubam Moskvi je med članice sprejela bivše sovjetske satelite in v njih postavila vojaške baze. Z drugimi državami sta NATO in ZDA podpisala sporazume o sodelovanju, urjenju in postavitvi vojaških baz.
Namesto razoroževanja in spoštovanja sporazumov, je NATO pod dominantnim vodstvom ZDA postal intervencijska vojska, ki ščiti predvsem ameriške gospodarske in politične interese. Rusijo so sistematično obkrožili z vojaškimi bazami.
Putin je v času svojega predsedovanja uspel konsolidirati vse strateške industrije in ponovno vzpostaviti delujočo vojsko. Jelcin je bil obkrožen z ameriškimi in židovskimi svetovalci, zato so ti dobili močan vpliv na gospodarsko in politično dogajanje v Rusiji. Putin je spodbujal predvsem investicije evropskih držav, katerih cilj je bil krepitev individualnih vezi, posledično pa zmanjšanje ameriškega vpliva, torej preprečitev ekonomskega ali političnega izsiljevanja ZDA.
Kljub močnim pritiskom ZDA so letos spomladi evropske države preprečile vstop Gruzije in Ukrajine v zvezo NATO.

GRUZIJA
Gruzijski napad na Južno Osetijo ni bil možen brez vednosti in podpore ZDA, saj priprave na takšno operacijo zahtevajo nekaj mesečno planiranje. Tritedenska skupna vojaška vaja med gruzijsko in ameriško vojsko se je končala le par dni pred napadom. V njej je sodelovalo 1000 marincev in 800 gruzijskih vojakov.
Po »revoluciji vrtnic« je gruzijski vojaški proračun močno narastel, danes predstavlja 4,2% bruto domačega proizvoda oziroma kar četrtino javnih prihodkov. Največji dobavitelji vojaške opreme Gruziji so ZDA, Francija in Izrael. Ta je tudi eden izmed največjih tujih investitorjev v tej državi.
Glavni cilj gruzijskih nacionalističnih oblasti je predvsem pokoritev dveh separatističnih pokrajin; Abhazije in Južne Osetije.

IZRAELSKA ZVEZA
Izrael je v zadnjih sedmih letih Gruziji prodal vojaške opreme v vrednosti ½ mrd $, sodeloval pri usposabljanju vojske, še posebej pri urjenju specialnih enot, in na področju obveščevalne dejavnosti. V tem času naj bi Gruzijo obiskalo okoli 1000 izraelskih vojaških svetovalcev. Izraelci so bili s sodelovanjem izredno zadovoljni, saj za razliko od ostalih vzhodno evropskih držav, Gruzija ni komplicirala in kupovala orožja prek javnih razpisov.

V zadnjem času je Izrael zavrnil večino čedalje večjih zahtev po prodaji orožja Gruziji zaradi strahu pred ruskimi protiukrepi; prekinitev sodelovanja pri skupnih projektih modernizacije vojaške elektronike in letalske industrije ter možnim dobavam najsodobnejšega orožja Iranu in Siriji. Po besedah predstavnikov izraelskega obrambnega ministrstva je bilo že takrat jasno, da se bo Gruzija spustila v vojno. Podobno trdijo izraelski vojaki, ki so sodelovali pri urjenju gruzijskih enot. Nad dogodki niso presenečeni, saj je že takrat obstajala atmosfera prihajajoče vojne.
V Gruziji židovska skupnost obsega okoli 12000 ljudi, sedanji obrambni minister se je moral zaradi prihoda na položaj odreči celo izraelskemu državljanstvu.
Dominantni interes Izraela v regiji je naftovod, ki poteka od Kaspijskega morja do Turčije. Je edini naftovod, ki ne poteka prek Rusije. Čeprav naj bi bil uradno namenjen predvsem zahodnim trgom, je prav Izrael tisti, ki je z njim največ pridobil. Stal je kar 3.2 mrd $ in predstavlja največjo zasebno gradbeno investicijo na svetu.
Izrael in Turčija pripravljata še podmorski naftovod in vodovod do Aškelona v Izraelu, pozneje pa do Eilata v Rdečem morju. Izrael bi s tem pridobil v dveh pogledih; postal bi neodvisen od arabske nafte, hkrati pa bi postal strateški partner v transportu nafte na Daljni vzhod.

Gruzijsko in Osetijsko prebivalstvo bo plačalo za lokalne nacionalistične in imperialistične zablode političnih elit.
Ruska vojaška zmaga je resen udarec interesom ZDA na Kavkazu in Centralni Aziji, hkrati pa opozorilo drugim bivšim republikam Sovjetske zveze, da se v tovrstnih konfliktih ne morejo zanašati na ameriško pomoč.

SODBA JE PADLA
V prvem procesu pred sodiščem za vojne zločine v Gvantanamu je bil obsojen Salim Hamdan, šofer Osame bin Ladna.
Obsojen je bil po dveh točkah obtožnice, ki mu očitata materialno pomoč pri terorističnih dejanjih. Glavne točke, torej načrtovanja in izvajanja terorističnih dejanj, je bil oproščen. Kategorija materialne pomoči je prišla v ameriško vojaško pravo naknadno, torej po očitanih dejanjih.
Sodišče mu je določilo kazen petih let in pol. To pomeni, da je lahko čez pol leta svoboden človek, saj je bil zajet že od novembra 2001. Busheva administracija si je vzela pravico, da »sovražne bojevnike« zadržuje v nedogled, zato ta opcija ni preveč verjetna.

PAKISTANSKI BOJI ZA OBLAST
Pakistanski parlament bo začel s postopkom za odpoklic predsednika Mušarafa. Ob tem sporočilu je predsednik odpovedal napovedani ogled otvoritve Olimpijskih iger. Njegovi nasprotniki se bojijo, da bo za ohranitev položaja razpustil parlament.

FRANCOZI, RUANDA IN GENOCID
Neodvisna ruandska komisija za raziskavo vzrokov genocida l. 1994 je obtožila tedanje francoske politike, da so aktivno sodelovali pri urjenju in nastanitvi Hotujcev, po genocidu pa prikrivanja zločinov.

V poročilu, sta med 33 francoskimi politiki omenjana tudi takratni premier Dominique de Villepin in že pokojni predsednik Mitterand.
Ruandsko ministrstvo za sodstvo namerava vložiti obtožnico pred mednarodnim kazenskim sodiščem. Francija ves čas zanika obtožbe, za poročilo pa pravi, da ni niti neodvisno niti nepristransko.

MORALESOVA DELNA ZMAGA
V Boliviji so organizirali referendum o zaupnici predsedniku Moralesu in guvernerjem osmih regij. Več kot 63 % volivcev je potrdilo Moralesov mandat, zaupnice niso dobili trije guvernerji. Štirje guvernerji, ki se zavzemajo za večjo avtonomijo najbogatejšega dela države, so bili prepričljivo potrjeni.
Morales je moral za zaupnico dobiti vsaj takšno podporo, kot na volitvah leta 2005, ko je zmagal s skoraj 54% glasov. Takšne podpore v Bolivijski zgodovini ni imel še noben predsedniški kandidat.
Glavni spor med zvezno in regionalnimi vladami poteka okoli nadzora in delitve zaslužkov od izkoriščanja naravnih virov. Teh je največ prav v vzhodnem, nižinskem delu države. Predsednik države se zavzema, da bi od tega imela koristi celotna država, še posebej avtohtono indijansko prebivalstvo, ki je izločeno iz gospodarskega življenja.
Presenetljivo dejstvo je, da so kljub prepričljivim zmagam štirih separatističnih guvernerjev v teh zveznih državah delno podprli tudi Moralesa. V treh je dobil več kot 40, v eni pa 51% podpore.
Morales je po zmagi na referendumu že napovedal, da bo nadaljeval z izvajanjem socialnih reform. Naslednje leto bo razpisan ustavni referendum, nadaljeval bo z nacionalizacijo energetskih virov in nekaterih infrastrukturnih podjetij ter socialno emancipacijo najrevnejših slojev prebivalstva. Bolivija je druga najrevnejša država v Latinski Ameriki, četrtina prebivalstva živi v emigraciji.

Jura Štok