Medijski produkt tragedije
11. avgust 2008 ob 11:05 | Marko Orel |Spremljanje večernih televizijskih ali radijskih poročil predstavlja za veliko večini gospodinjstev primarni vir dnevnih informacij. Medtem, ko so se nekoč pred radijskimi sprejemniki trle številne glave, da bi v uho ujele poročanje o dogodkih doma in po svetu, danes prevladuje spremljanje vizualnih vsebin, podkrepljenih z verbalno komunikacijo, ki pa žal podlega globalnim trendom senzacionalističnega televizijskega diskurza. Ta poročanje o vsakodnevnih dogodkih, bodisi zaradi zviševanja ratingov bodisi zaradi prikritih interesov bodisi zaradi laičnosti novinarjev, prekonstruira v tretje razredno tragedijo, ki ima lahko, povsem nepotrebnem seveda, nezaželene posledice.
Če želimo razumeti dramatizacijo verbalne komunikacije, moramo najprej razumeti strukturo, delovanje in pomen jezika. Medtem, ko lahko jezik po njegovi sestavi označimo za najpomembnejši in najbolj razširjen znakovni sistem, ki nedvomno zahteva usklajevanje silno zapletenih telesnih in miselnih dejavnosti, je v našem primeru pomembno predvsem razumevanje jezika v smislu primarnega nosilca pomena. Pomen povedi v jeziku namreč ni odvisen le od pomena njenih besed ali morfemov, ampak tudi od tega, kako so le-ti vključeni v strukturo povedi. Če za primer vzamemo dve angleški povedi, sicer uporabljeni že s strani Ferdinanda de Saussurea, švicarskega jezikoslovca živečega v prejšnjem stoletju, ”the reluctant farmer followed the noisy cow” in ”the noisy reluctant cow followed ther farmer”, lahko uvidimo, da imata povedi, ki sta sestavljeni iz enakih besed povsem različen pomen. V primeru, da besede iz prve ali druge povedi premečemo, poved izgubi svoj pomen. Iz tega izhajamo, da je pomen besed odvisen od njene zgradbe, določene z jezikovnimi pravili. Nasprotno pomen morfema ni odvisen od postavljenih pravil, ampak ga določa arbitrarna konvencija znotraj vsakega jezika. Zveza med angleškim morfemom ”tree” in katerimkoli drevesom ni nič bolj naravna ali obvezna kot zveza med francoskim morfemom ”arbre” in katerimkoli drevesom.
Vendar oznaka besed, ki vodijo v pomen povedi, ni odvisna le od morfemov in slovnice. Vsebina sporazumevanja je odvisna od govorca, naslovnika in konteksta v katerem je govorec uporabil poved. Za primer vzemimo ”napad na Bastilijo”. V grobem bi si lahko poved razlagali le kot vojaški napad na srednjeveško utrdbo sredi Pariza, ki jo je francoska absolutistična oblast dolgo uporabljala za zapiranje političnih nasprotnikov. Vendar pa je oznaka povedi, ki tvori določen pomen, vse prej kot le-to. Poved namreč zajema besedo ”Bastilija”, ki se jo je v evropski zgodovini oprijela simbolna oznaka zatiranja anicen régime in pa besedna zveza ”napad na”, ki v danem kontekstu pomeni njen padec. Poved ”napad na Bastilijo” tako nosi oznako revolucije oziroma opominja na dan, ko se je francosko ljudstvo prebudilo in se rešilo okovov starega režima. V primeru zmage protirevolucije in kraljevih sil, bi poved verjetno nosila prizvok barbarstva zaslepljene raje, ki je želela škodovati državi.
Na tej točki moramo opozoriti, da razumevanje in predvsem razlikovanje med povedmi s pomenom in tistimi brez določenega pomena, še ne zadostuje za trditev, da obstajajo pomeni kot neodvisno obstoječe entitete, ki naj bi jih prve povedi imele, slednje pa ne. Zaradi tega je pomemben namen, ki vodi v pomen povedi. In kakšen bi lahko bil torej namen dramatizacije v jeziku, ki po nepotrebnem, vsaj navidezno, vzpostavlja stanje fiktivne tragedije?
Za odgovor odplujmo na neko točko med modernizmom in postmodernizmom v filozofiji ter se obrnimo na Nietzscheja, nemškega filozofa, ki je odkrival meje racionalnosti. Nietzsche se je v svoji prvi knjigi Rojstvo tragedije podal na epopejo razumevanja umetnosti atenske tragedije, ki naj bi bila produkt globokega in odkritosrčnega grškega razmišljanja o smislu življenja spričo človekove skrajne ranljivosti. Nietzsche predpostavi, da grški pogled na tragedijo odraža dve različni perspektivi, ki so ju Atenci povezali z bogovoma Apolonom in Dionizom. Medtem, ko je Apolon predstavljen kot prevzetost z lepoto in redom, se Nietzsche osredotoči na perspektivo Dioniza. V njej je posameznik pogrešljiv, nadomestljiv, vendar pa lahko kot del tega divjega, razgrinjajočega se življenjskega navala ustvari globoko zadovoljstvo. Če strnemo Nietzschejevo razmišljanje o tragediji in ga potegnemo z sodobno medijsko kulturo, lahko predpostavimo, da posamezniki v družbi enostavno potrebujejo izkrivljen prikaz okolja, ki jih na ta način pritegne (spoznati nepoznano v postavljenih okvirjih) in jim nudi nezavedno ugodje.
Takšno pojmovanje je zajelo številne sfere, med drugim tudi medijsko (osredotočimo se na naše okolje), ki se je v zadnjem desetletju ali dveh podvrgla globalnim novinarsko senzacionalističnim trendom. Teoretik John Corner je prepričan, da je dramatizacija le eden izmed komunikacijskih načinov za poživitev in izboljšanje narativne strukture ter vzdržuje neprekinjenosti televizijskih dnevno informativnih oddaj, dramatizirana televizijska novinarska besedila, ne glede na to, ali so zanimiva, zabavna, prijetna ali strašljiva, pa gledalcu omogočijo empatijo, identifikacijo, pričakovanje in željo po vedenju, kako se zgodba konča. Novinarji skušajo v besedila vpeti čim več besed, ki nosijo določeno težo ali pa uporabljajo različne oblike glasu. Lebanova je, v eni izmed svojih knjig o hibridizaciji televizijskih žanrov in stilov, navedla štiri oblike najpogostejše verbalne dramatizacije in sicer; skladenjsko nepravilno poudarjanje določenih besed ali besednih zvez (na primer, ”Točno ob 15. uri in 30 minut je predsednik republike javnost obvestil, da je podpisal nov sporazum.”’), uporaba dramatičnega in pozornost vzbujajočega tona glasu (na primer, ”Mirno počitniško dopoldne v mestu Pula na sosednjem Hrvaškem, se je sprevrglo v mučno popoldne za kapitana Sedmaka.”), uporaba neglagolskih stavkov (na primer, ”Most čez Muro med mejnima prehodoma Petišovci in Mursko Središče nekaj kilometrov od znane sporne Hotize točno opoldne. Mislili so, da bo počilo. A ni.”) ter hitro menjavanje bralnega besedila in kratkih tonskih zapisov, rekontekstualiziranih z nedokončano povedjo ali vprašanjem, ki napelje na določen odgovor.
Verjetno je jasno, da se bo trend dramatizacije verbalnih vsebin v vizualnih medijih v prihodnje še povečal in terjal svoje žrtve, ki se kažejo predvsem kot nepotrebno zaostrovanje dnevnih dogodkov na mikro ali makro ravni. Res pa je, da konkurenčnost na medijskem trgu zahteva svoje in kliče po ratingih za doseg katerih bodo mnogi pripravljeni narediti vse, v ozadju pa so še interesi posameznikov, ki so javnosti skriti. Tako bi lahko tudi dotično kolumno zaključili z nečim ala ”jutri bomo priča propadu naše države”, a se to pot temu raje izognimo.
Marko Orel
11. avgust, 2008 ob 12:50
Odlicno!
Vse od Smrkcev dalje komaj cakam na tvoje kolumne.
11. avgust, 2008 ob 12:55
meni se zdi, da se je raja podvrgla senzacionalističnemu prikazovanju tragedij zato, ker so siti hvalisanja služb za odnose z javnostjo. “naše podjetje je najboljše, naša vlada ne dela napak,… itn.” gledalci so prav tako siti te demokratične pozicije in opozicije, črnih in belih, saj smo v širokem spektru. “če si z nami, delaš prav, če pa ne, pa delaš narobe!”
že po desetletju parlamentarne demokracije sem vsega skupaj prekleto sit! kdo dejansko pozna resnico? medijem je prikrita oziroma o njej ne smejo poročati, torej sreča še najboljšim novinarjem laže, kot nam, pevcem.
o besedi pa bi še kaj dodal…
večkrat sem o čem takem že razmišljal ne da bi v literaturi poiskal precedense. ljudje se naučimo razmišljati šele z učenjem besed. združujemo jih v miselne vzorce. zatem se prebudi pomnenje in tudi zapisovanje dogodkov, kajti šele takrat, ko začnemo razmišljati in podrejati gon, se ljudje tudi spomnemo dogodkov iz svojega otroštva. vseeno pa je npr moj osebni primer prvega spomina slika in šele nato misli o tej sliki. spomnim se opazovanja televizorja in razmišljanja o treh (rgb) diodah, ki se ponavljajo v ekranu. tudi sicer agrftjevci pravijo, da z gledališke predstave ali filmske projekcije povprečen gledalec potegne do 20% teksta, ostali spomini pa so vizualni.
čestitke za odličen članek!
11. avgust, 2008 ob 12:59
še nekaj o dramatizaciji…
njen negativni učinek pa je prav gotovo postopna ignoranca konzumerja medijskih informacij. po mojih podatkih vse več ljudi namreč novic sploh ne spremlja več tako kot ima vse več ljudi na svojih poštnih nabiralnikih nalepkico proti reklamnim sporočilom, da o elektronskem zapiranju ne govorim.
novinarstvo z dramatizacijo in tistim značilnim miganjem glave, ki ga opazujemo na kakšnem poptv (da ne govorim o svetu), postaja prodajanje…
11. avgust, 2008 ob 13:03
Zanimiva kolumna, mogoče bi lahko edino vpletel še kakšen praktičen primer, npr. poročanje o aktualnem konfilktju Gruzija-Abhazija-J.Osetija-Rusija, ter razdelal kako o tem poročajo različni mediji. Recimo, med poročanjem kažejo slike otrok in pri tem poudarjo določene besede kot so ‘begunstvo, pobijanje civilistev, etc.’, ki pričara posebno, tragično vzdušje, ki nas gledalce sili, da se opredelimo za eno stran.
Sicer pa kar tako naprej Vest.
11. avgust, 2008 ob 15:22
Rusi so za Kosovo (pardon, Abhazijo)
11. avgust, 2008 ob 15:39
Žebljico na glavico!
Kulček, LP, Neja …
12. avgust, 2008 ob 9:46
Mene seveda različni novodobni prijemi jezikovnega izražanja in slikovnega prikaza v medijih ne bodo spodnesli, da bi nasedel. Pa tudi kodirana sporočila ne. Me pa skrbi zaradi ustvarjanja novih zmanipuliranih vrednot povprečnega prejemnikov teh sporočil. Bili smo v nekem politično ekonomskem enoumju, ki ga večina še sedaj ni doumela in že hitimo v novo, po meri istih starih ustvarjalcev v novi preobleki in podobnimi cilji. Da se teh metod poslužuje komercialna sfera medijev je iz preživetvenih vzgibov razumljivo, ne pa sprejemljivo. Da pa temu vse bolj podlega tudi javna RTV, je pa nedopustno in neodpustno. Plačaš, da ti z novodobno aroganco starih novinarjev in napovedovalcev perejo možgene dan za dnem, ne pa obveščajo, osveščajo, sproščajo ali zabavajo, si izgleda lahko privoščimo samo Slovenci. Gre za javni zavod, ne komercialni.
Zadnje čase vedno težje prenašam nesramno vedenje voditeljev RTV do povabljanjih gostov v dnevniku ali na odmevih, kot da jih zaslišujejo, ne vprašujejo. Odgovore jim polagajo na jezik, ne dajo jim možnost treznega premisleka in poštenega odgovora. Prekinitve sogovornika so pa itak že kliše. In pa tisti vzvišeni, osorni “dobro”, ki bi še psa ponižal, ne pa sogovornika. Hvala bogu, da so v večini primerov vsaj sogovorniki na višjem kulturnem nivoju. Vsa čast izjemni Rosviti.
In še enkrat, gre za javni RTV, ne za komercialne medije, ki mi pa itak dol visijo.
12. avgust, 2008 ob 10:02
kolega rak, taki ljudje, kot sva ti in jaz, izumiramo.
zadnjič mi je bil pa vodušek kar všeč, ko je intervjuval božiča. zanimiv intervju in moram reči, da je stari kar lucidno odgovarjal ter povdaril prav to, česar si se ti dotaknil. nimamo več močne civilne družbe in zato množice podlegajo političnemu in gospodarskemu piarovstvu.
12. avgust, 2008 ob 14:05
@//gre/m/gor@ - misliš da izumirava enako kot mnogi menijo za Slovence? Pa ne bo tako, prmojduš da ne! Moji potomci delijo svoje mišljenje z mano, njihovi tudi že. Pa tudi drugih takih je še dosti, samo premalo se oglašajo.
Glede Božiča pa priznam, da sem na osnovi njegovih izvajanj v tem intervjuju in še nekih njegovih stališč pred tem, o njem spremenil mnenje na bolj pozitivno (kaj ni intervjuiral Ambrožič?). Se ga pa še spomnim iz tistih časov. Ampak razlaga njegove pretekle politične napake je pa zame pravi biser.
Zdravo misleči s svojo glavo, oglasite se, da vam ne bo jutri žal.
12. avgust, 2008 ob 15:13
uf, zatipkal sem se. res je, lado ambrožič je bil.
tudi sam sem imel bolj mlačno mnenje o božiču in me je blazno presenetil s tem, ko je priznaval napake za nazaj, pa ne samo svoje, tudi strankarske. neverjetno! sicer je bil v mojih očeh vedno bolj kolumnist kot pa politik, a vseeno (je pa res, da sem tudi še premlad, da bi se kaj več o njem spomnil)… izjemna skromnost za politike danes. najprej sem si celo rekel, pa da stari ni slučajno kaj neozdravljivo bolan in je to njegova zadnja izpoved… ?
problem je v tem, ker se danes veliko mladim slovencem ne da boriti za razmišljanje z lastno glavo, kaj šele, da bi se borili za obstoj slovenstva. globalizacija bo pohrustala tako samostojnost idej kot narodno pripadnost. je to nujno zlo ali nepotrebno dobro - vedno bolj mlačni smo pod alpami.
lastne percepcije in interpretacije bi bilo še več, če bi zmanjšali negativno manipulacijo medijev, trendov,… meni to uspe tako, da se dosti družim s kakšnimi umetniki, intelektualci, ki se mi še edini normalni zdijo v tej vedno bolj globalizirani in sfukani družbi… pač tako je, vsak glas na volitvah ima enako težo (tako zmanipuliran kot samostojen). enkrat sem o tem razmišljal, da bi morali odvzeti volilno pravico čustveno in intelektualno nerazvitim posameznikom, pa so me proglasili za fašista, tako da bom o tem raje tiho… :)
sicer pa še enkrat čestitke za ta prispevek marku orlu. včeraj sem po dolgem času spet prakticiral in nalašč analiziral. sem si ogledal orto komercialno skropucalo od sveta na kanalu a in je bilo povsod, ko je šlo za kakšno škodo, slišati “več kot toliko in toliko milijonov evrov” in obratno… jebeš senzacionalizem, potem pa brezposelni, nepokretni, gospodinje, neizobraženi (ki očitno absorbirajo vse to) trdijo, da imajo še srečo, da lahko sploh nahajajo v razmerah, v kakršnih živijo, in da je svet lahko še hujši…
podobno je z drugo skrajnostjo, ravno obratnim: komedijantstvom in vaškimi burkami - pač vse je prilagojeno tumpastemu gledalcu (saj je gotovo že bil kdo kdaj v kakšnem vaškem gledališču, kjer je toliko ‘telefoniranja’, da so vse linije zasedene), potem imamo tukaj še nek teater v mengšu, pa komedijo na poptv,…
vedno bolj ‘takle mamo’ v sloveniji…
kljub vsemu pa sam vseeno pravim: kar naj imajo tudi takšni ljudje svoje veselje, če le ne omejujejo mojega!
13. avgust, 2008 ob 11:19
Zanimivo razmišljanje! Prebral sem dvakrat. Vse prevečkrat pozabljamo na moč besede. Pogosto se jezim, ker ljudje okoli mene ne razmislijo, kako poimenujejo nek izdelek, neko stvar, nek dogodek, naslov e-sporočila in podobno. Tisti nekaj besed v naslovu ne izbriše naslednjih tisoč v članku ali v opisu. Beseda je tisto kar prodre in poved, ki ji sled, še toliko bolj.
Še več takih kolumn, ki dajejo človeku misliti in ga navedejo v razmišljanje o stvareh, ki ga obkrožajo, pa se jih sploh ne zaveda. To avtor očitno obvlada in le tako naprej!