»Popotnica« za ženske
10. avgust 2008 ob 10:18 | Nana O. |Kdo bi razumel ženske? Jaz sem zelo ženska-pa jih včasih ne. Ženska družba in »kolektivni« ženski čveki niso več, kar so bili. Večni dvoboji in ljubosumje, primerjanje, »duvanje« in hvaljenje. Očitno se staram, kljub zavidljivo nizkem emšo podatku.
Ne, nisem več za žensko družbo. Nekako sem se nažrla večnega tarnanja, vsake od njih, nad svojo usodo. Kot bi jim zakrnele možganske celice, ki bi poslale signal, »vsak je svoje sreče kovač«. Kot bi bile popolnoma izgubljene v svojih življenjih in načrtih. Primanjkuje jim vsega. Časa zase, preostalo družino, prijatelje, hobije in fuk. Primanjkuje jim strasti, nagona in radosti. Prav je da se potoži, ampak da se to počne neprestano in nad vsem? Ne čudi me, da moški takšnih žensk začnejo brcati žoge, kolesariti ali pa fukati drugje. Če doma nekaj ne štima, hudiča, tudi moški se ima pravico odzivati, tako kot se odziva ženska s slabo voljo in obračanjem hrbta v postelji. Probleme, ki ubijejo seksualno željo prenese moški po moško - gre na kolo, žogo, pivo ali fuk drugje. Ženska ubere drugačno pot. Tisti/e, ki zdaj zavijate z očmi, nikar. Iz seksa se rodimo in umremo, ker ne moremo več seksati. Preprosta resnica, ki se razcepi na dve poti, dva spola.
Ženske po žensko… moja ušesa ne morejo poslušati izjav »enkrat v dveh tednih«. Najbolj sem razočarana nad izjavami tistih, ki so samske in ne najdejo »jebača«. Vedno razdražene, zeleno zavistne in predvsem nepotešene, valijo krivdo na vse pripadnike »kurca«. Ja, moški so vsega krivi, ker so kreteni, izkoriščajo seksualno in psihično, tepejo, žalijo, pametujejo in po dveh letih, hočejo pofukati vse njihove prijateljice. Da o tem, kako bolestno so ljubosumni, ko opisujejo svoje šefe, ne omenjam. Ženske neprestano iščejo in iskale bodo tako dolgo, dokler ne najdejo »sposobnega« kurca. Predvsem pa iščejo neke prince in si želijo Maldive (plus preostale destinacije), poročno obleko in otroka/e… razumevanje, spoštovanje in neki povprečen fuk, ter finančno preskrbljenost. Če niso skopuški - so preveč razsipniški. Če niso leni so preveč hiperaktivni…
Ja, dolgo že nisem slišala kakšne zadovoljne ženske. Vedno je tisto, »saj je vredu, samo«…. Vedno ta prekleti »SAMO«. Da ga ženska izreče je čudež, ker vsaka mačka zakoplje svoj drek.
Takoj za njimi so krive ženske, ki živijo same in si vzamejo kar jim paše, živijo iz sekunde v sekundo in se požvižgajo na mnenje okolice. Pridne, zasedene ženske, niti nočejo tako živeti (nekatere), pljuvajo pa zelo rade. Za vsak pogled, ki ga pritegne samska ženska - bi jo utopile v žlički vode desetkrat. In spet smo pri večnem, ženskem, nezadovoljstvu živeti sama ali v dvoje. Imeti enega kurca ali pa jih imeti več. Zbujati se v objemu istega in živeti svojo rutino še naprej, ali se zbujati z neznancem, ki odide preden zadiši kava. Iti novim izzivom naproti, dvignjene glave ali samo životariti? Večna dilema, ki se je ženske nočejo zavedati, izbruhne običajno takrat, ko se pojavi malo večji problem-povezan z moškim.
Ja. Ženske imajo nepotrebne težave. Imajo težave tudi, kadar jih nimajo. Včasih opazujem samo sebe, kako ustvarim »problem« in ga razrešujem, včasih samo v svoji glavi. Takrat bi se na gobec, dvakrat. Tista, ki zdaj odkimava in si domišlja, da ženske nismo takšne-laže. Sama sebi.
In kaj si želim? Preprosto. Želim si slišati in ženskih ust izjave, da je njen dragi dober, ker ji je skuhal kosilo in ji zmasiral stopala. Ponoči jo pokril in ubil komarja. Šel na pivski pohod s prijatelji in ga ni čakala, vsa besna in verbalno nasilna. Spala je. Priznanje, da je seksi, takšna kot je in da ga zapeljuje, zjutraj ko mu ponudi svoje razgreto mednožje, namesto kave. Fuk je najboljša budilka, dan je lepši in vsi to potrebujemo. Želim si slišati, da je ponosna nanj, ker tako pridno popravi vse, kar se pokvari, moški to znajo in zaslužijo si žensko potrpljenje. Nedvomno ob ženski pohvali zasijejo.
Želim si slišati odobravajoče besede za ženske, ki živijo same. Ljubijo različne moške, ki prihajajo, odhajajo in mečkajo njihove rjuhe. Odobravanje do videza ženske, ki pomete z vso žensko konkurenco, ker ima karizmo in je zapeljiva. Sprejetje tistih pripadnic ženskega spola, ki živijo po svojih načelih, imeti več fukačev ali pa ljubic… Sprejetje, da obstaja tudi kakšna, ki je boljša od katere ogorčene »delte« in vseeno lahko živi, brez zlivanja žolča nanjo.
Ehh ja. Sočutje in potrpljenje, sprejemanje. Pot do večnosti, izhod iz samsare. Resnica je pred nosom, vsakogar, ki vidi vsaj do svojega nosu.
In jaz? Večna sanjarka.
Nana.O
10. avgust, 2008 ob 10:55
Problem?
Vsaj kar se tiče dobrih, lepih, fukabilnih ;) te pozabljajo, da poleg oblekc, čevljev in tipov obstaja še kaj drugega. Pridobiti zanimiv lifestyle, ki ga lahko imajo brez teh zadev.
Mene strašno odbijajo take ženske (zdolgočasene, da ne bo pomote - lepe imam še vedno rad ;)), ki nimajo lastnega življenja. Obesijo se nate in si potem kot terapevt - Get a life!!
Po drugi strani tako delujejo zadeve. Tipi samo čakajo, da fašejo eno barbiko in so potem ves čas, ko so z njo nesrečni. Nima veze samo da je lepa. Hmmmm, po mojem smo malce premalo izbirčni.
10. avgust, 2008 ob 12:21
no1 knows what women want, not even women
10. avgust, 2008 ob 12:58
Zgodba slovenske emanicipacije od 500 - 2000 EUR, zaplankana država, ženske pa še bolj najebejo…
10. avgust, 2008 ob 20:46
ALI sami ne vemo, kaj želimo, ALI pa se naše želje in potrebe tako hitro spreminjajo, da jim ne zmoremo sledit. In takrat nastane v glavi zmeda.
10. avgust, 2008 ob 20:48
Ah ja, sej edina stvar, ki mi je nemogoca pri zenskah je to, da si ustvarjajo probleme(ki jih dejansko ni) in pricakujejo, da jim jih bos pomagal resevat, ampak ne tako da bi jih resil ali povedal resitev???
10. avgust, 2008 ob 21:06
No, pa si končno spisala tudi nekaj, kar sem uspel prebrati, razumeti in celo najti nekaj sebe in nekaj nje v tvojem pisanju.
Danes pa samo pohvale….
11. avgust, 2008 ob 8:15
Se strinjam s tiibom. Pa ziher ni edini, ki je našel nekaj sebe in nekaj nje v tem sestavku.
11. avgust, 2008 ob 9:22
Nekje sem na podobno temo že zapisal, da se današnje nezadovoljne (nezadovoljene?) ženske ne zavedajo, kako bodo ob stalnem grebljenju za vsem in težnjo za nadvlado nad moškim izgubile vse, kar jih danes v njhovi “nemoči” že itak postavlja nad moškega. Je pa po mojem opažanju danes veliko moških res nevrednih svojega naziva.
11. avgust, 2008 ob 11:37
Uf, na to temo pišem knjigo:), no, lahko bi jo.
Največji problem ženske je (po mojem, pa tudi glede na tvoje pisanje) v tem, da se definira glede na moškega. Ženska je lahko srečna z moškim (kar se ti zdi redkost - sama imam obratne izkušnje, vsi okoli mene so srečno zaljubljeni:), nesrečna z moškim, brez moških (in posledično nesrečna, ker je kao avtomatično nepotešena - ja pa mojbog, orgazem je ja lahko stvar posameznika, sej se res ne more primerjat s seksom z nekom, vseen pa ne moreš bit samo zato nepotešen), brez stalnega moškega, ampak jih menjava (kar se večini seveda zdi pokvarjeno, ker z žensko, ki si želi športnega seksa - no, nekateri menijo, da s tako, ki si želi seksa na sploh - očitno nekaj ni v redu) … Pa sej ženska je samo ženska, za žensko in njeno zadovoljstvo (s svetom in lastnim življenjem na sploh) ni odgovoren (posredno ali neposrtedno) moški (al kako). To je problem ženske, odvisnost od moškega. 60 % žensk, ki jih poznam (vse v poznih dvajsetih ali v začetku tridesetih), ni bilo od 15 leta samskih vse skupaj več kot dva meseca! Ker so brez moškega nesrečne. No, se strinjam, da je v dvoje lažje, in da je človek narejen za par (ali množico), ampak - je res? A nas in našo srečo res definira partner, antipol (ki to sploh ni, halo!), “boljša polovica” (sovražim to skovanko, ker pomeni, da sem - ker sem pač samska - samo slabša polovica???, zato na vsa vabila v stilu “pripeljite še boljšo polovico” odgovorim, da pridem z obema polovicama)? Pomojem ne.
Ženske (in moški, ker ni tukaj nič drugače, a o tem v naslednjem odstavku:) bodo enakopravne v trenutku, ko bodo dojele, da za njihovo srečo ali nesrečo ni odgovoren nihče, ampak same, da se ne lepotičijo za druge, ampak zase, da ne hujšajo za druge, ampak ker si same niso všeč, da ne delajo za druge (niti za svoje otroke!!!), ampak zase … Ne vem no … Večino predstavnic svojega spola bi skloftala, potem jih pa odpeljala na trimesečno izobraževanje “Lahko živim brez moškega”. Da ne bo pomote, sem zelo ZA partnerstva, ampak te posesivne, ljubosumne, “reši me” ženske mečejo slabo luč na vse nas in skoraj vsi moški že verjamejo, da smo ženske pač take (ker jih vzgajajo taiste ženske - mame). Partnerstvo pač ni (no, baje, baje:) “sama ne zmorem skozi življenje”, al kako. Ker taka partnerstva potem porajajo tisti “samo” v “sej je super, samo …”.
In moški, dragi, močni, pametni, sposobni … moški. Ne vem kako, da ste postali taki papki, ampak … Se opravičujem, nobenega lovskega, viteškega … moškega poguma ni več v vas. Nič več se vam ne bori za izbranko (ne govorim o bežnih ljubicah) - ne vem pa iz lastnih izkušenj, če se vam kdaj je -, nima veze kakšno, tako, ki vam ustreza. V večini primerov (spet preko 60 % moških prijateljev, če ne več) si poiščete bimbe, ki večino časa porabijo za samogovor “lepa sem lepa sem lepa sem … vdih … lepa sem lepa sem lepa sem … našobit ustnice … lepa sem lepa sem … izdih …”. Se opravičujem, morda se zdi, da posplošujem, pa ne! Sem pa že presej razočarana (ker pač ne spadam v “nenaporno” skupino deklet in zato izvisim) nad moškimi, ki si ne upajo pristopit do ženske, ki razmišlja. Ja mojbog, kaj smo vam vendar storile (vprašanje mislim resno)?
Večino življenja se družim pretežno z moškimi. In priznam, nisem “tipična ženska” (sovražim nakupovanje, ni mi primaren cilj, da sem lepa - to je pač naravna danost:) -, upam se pogovarjat o seksu, sranju, bruhanju, dlakah, prdim - no, sej sem diskretna -, pivo pijem iz steklenice, nisem ljubosumna, razumem se s tipovimi prijatelji, rada vidim, če se moj tip druži z njimi tudi sam …). Moji moški prijatelji so vedno (deklarirano) uživali v moji družbi (in hrani), v seksu z mano (nisem seksala z vsemi, da ne bo pomote, verjetno je kdo tudi manj užival kdaj), v pogovorih, nasvetih, moje mnenje spoštujejo. Celo “ti si res najboljša ženska” izjave iz njihovih ust niso izjema (sej vem, da gre za pretiravanje) … Potem pa jih srečam z roko v roki z najbolj tipično predstavnico “reši me” žensk. Jao … Ne vem, kje fantje izgubite voljo do iskanja tistega, kar vam je všeč, kar vas izpolnjuje, osrečuje? Gre res za “izi vej aut”? Vas res osrečuje samo nenaporna ženska, ki jo lahko zaposliš z listkom na katerem piše (na obeh straneh) obrni? A imate nenadoma res tako naporno življenje, da ne premorete niti toliko energije, da bi se s svojim partnerjem inteligentno pogovarjali? Je res bolj preprosto celo življenje (ali pa samo en dober del tega) preživeti z osebo, ki misli, da je sudoku vrsta sušija?
In ženske, kdaj boste dojele, da ste super same po sebi, tudi samske. In da ste lahko tako tudi srečne (oziroma niste zaradi tega nič manj, razen če ste, kar se mi zdi tudi vprašanje zdravja duha, če človek ne zmore osrečiti samega sebe). In da, če ste nesrečne v zvezi, za to ni kriv vaš partner (!!!!!!!!! - prevzemte že odgovornost zase, mojbog), ampak ve same? Kdaj vam bo jasno?
Ženska NI par minus moški!!!!! Ženska ≠ par - moški!!!!
Sem se kar razburla, mal off topic, ampak sem mogla povedat … žvečite, goltajte, pluvajte!
11. avgust, 2008 ob 13:56
generalni problem žensk dandanes je, da so pozabile biti - Ženska.
ironično, kajneda.
11. avgust, 2008 ob 15:23
Beri Katarino!
11. avgust, 2008 ob 15:55
“nad moškimi, ki si ne upajo pristopit do ženske, ki razmišlja”
pa pristopi ti do takega moškega :)
11. avgust, 2008 ob 17:07
Ja, maš prov :). Sem poskusla … Ni šlo skos (očitno se precenjujem:) … Očitno sem grda, ne pa inteligentna:). Trenutno skrivam simpatije, ker me je strah, da bo tip zbežal, ko mu bo jasno, da presegam “lepalepalepalepa” žensko. Raje neporažena, kot ranjena - čisto po moško (če hočmo bit emancipirane, bodte pa na vsej črti).
Sicer pa nisem govorila o sebi, niti o svojem poskušanju pecanja, niti o konkretnem primeru, ampak o razočaranju nad tipi (prijatelji in znanci iz moje okolice na splošno), ki inteligentne ženske ne povabijo niti ven, raje “trpijo” (”kako je lahko tako dolgo v kopalnici, kako lahko cele ure blebeče neumnosti po telefonu, kako ne šteka, da imam ženske prijateljice, zakaj me ne pusti s fanti na pivo …”), ker jih njihove ljubke bejbike ne štekajo (kaj šele njihovih pogovorov s prijatelji). To me fascinira. Ker inteligentne debate pa pridejo imet z mano (to se sliši samovšečno, ampak ni mišljeno tko). In z mano se pogovarjajo o svojih razmerjih (”ker ona itak takoj plane v jok in me začne spraševat, če jo varam”). In moti jih, da jim ženska ne zaupa. In pluvajo čez ženske katerih bralna kultura ne seže prek zaupnih besed in člankov v stilu desetih korakov da ga obnorite. Ampak hodijo pa z njimi. In ne z mano (in mislim da lahko povsem objektivno rečem, da nisem niti približno grda:).
Ne, že dalj časa opažam ta fenomen. Pa ne mislim, da ste vsi moški taki, in moji prijatelji so v večini primerov inteligentna bitja. Ampak kot da bi vam nekje v začetku osemdesetih kolektivno porezali jajca. Pomoje so krive mame (čeprav je mama ena sama, ne gre za njeno “krivdo”, bolj za posledico njenega “postajanja sužnja svoje ženskosti”). Sej veste; ženske mogoče lulamo, kakamo nikoli, za prdenje sploh ne vemo, dokler nam ga moški ne predstavijo, dlak nimamo, sivih las tudi ne, gube - kaj je to?. Vedno smo dišeče, urejene, nad celulitom zgrožene (čepraj je del mene, oziroma mojih stegen), s kilogrami in hujšanjem obsedene “lepezasvojemoške”. In potem srečajo tipi eno polnokrvno žensko, ki se zaveda same sebe (in tudi svojih manj prijetnih plati, ki se jih ne sramuje, ampak dela na tem, da se poboljša, kjer pač misli, da se mora). Ja valjda mu ni nč jasn! …
Tko se jest tolažm. Ampak v resnici nisem jezna na moške ” … ki si ne upajo pristopit …” Jezna sem na ženske. Ker so za to odgovorne še bolj. Ker pustijo, da so moški gonilo njihovih življenj, njihov cilj, rešitelji … vse to. Ker skrivajo same sebe, ker se zanikajo, ker hočejo biti moški, ker so posesivne in ljubosumne, in ker mečejo slabo luč na ženski spol. Al Araf od Bartola, prvih sto strani govori o ljubezni, ki da je jarem, ki ga ženska nadane moškemu (poenostavljeno in površinsko). In mi reče skuliran, fejst, zanimiv, simpatičen (ja, alfa) samec (ki je btw inteligenten, razmišljujoč in na splošno “kul”), da se je marsikje našel. Me je skoraj pobralo. A nas (ženske) večina moških res vidi kot ječarke njihovih življenj (ker še nikoli nisem zganjala ljubosumja in ne težim, če mi rečejo, da me imajo dost in mi je svoboda - obojestranska - res zelo pomembna, zaupanje pa temelj)???
Ne vem, lajam in izlivam žolč, ker pač nisem še srečala “takega, ki bil bi mi kos”. Ali pa bi bil temu blizu. Verjetno. In zato, ker imam v družbi (širši od mojih najboljših prijateljic) “manj kompetenc”, ker nimam tipa. In zato, ker bistvo ženske ni, da ima partnerja in da je lepa, ampak je bistev sto, tisoč … če bolje premislim toliko, kot žensk.
t-h-o-r: bistvo je, da jest ne rabim tacga tipa (rabim nikakršnega!!!) in bistvo je, da sem 100 % ženska (srečna, nesrečna, potešena ali ne, promiskuitetna …) ne glede na to, a sem samska ali ne.
11. avgust, 2008 ob 17:26
Ampak kot da bi vam nekje v začetku osemdesetih kolektivno porezali jajca. Pomoje so krive mame (čeprav je mama ena sama, ne gre za njeno “krivdo”, bolj za posledico njenega “postajanja sužnja svoje ženskosti”).
@nejas
Odlično! Točno tako - dokazano. Ne, ni kriva (ali pač?). Ona bi pač rada ustvarila moškega, takega kot ona misli, da bi rada. Kaj pa ženska “misli”, da bi rada in kaj bi v resnici rada, so dve različni zadevi. Stvari, ki so za moškega družbeno sprejete za zaželene, niso vedno koristne za privlačnost do žensk. Kaj mislim? Poglej ženske, ki se vedno znova vračajo k tipom, ki jih zlorabljajo, so prepotentni, egocentrični itd, itd…jerks, bad boys …
Ne vem, lajam in izlivam žolč, ker pač nisem še srečala “takega, ki bil bi mi kos”.
Narobe. Hmm, že samo to, da iščeš takega, ki bi ti bil kos je narobe. Išči takega, ki ga ne zanima ali ti je kos ali ne. Moški mora biti tak, da se ne podreja in išče win-lose kompromise, mora biti empatičen v tistem smislu, da razume - sočustvovanje je overrated.
Meni osebno je ženska všeč če me izziva in draži, uživat moram v tem. Takrat ko pa me začne to irritirat in se grem borbo sem poražen - upam da razumeš kaj mislim povedat ;)
11. avgust, 2008 ob 18:22
nejas, ob branju tvoje epopeje po žensko-moškem svetu sem sočustvovajoče razpoznal, da ti pritiče fantomsko-indoktriniran efekt, takozvana podzvrst- “intelektualne ku*be”.
Skrajšano; moški od nekdaj iščejo krajše in lažje poti do cilja- fakt. Ko jim nekaj ali nekdo stopi na pot pri doseganju cilja- premnogokrat poiščejo sogovornika- intelektualno ku*bo.
Intelektualna ku*ba je osebek (moškega ali ženskega spolovja), ki išče prijazne, razumevajoče in intelektualno naravnane karakterje, s pomočjo katerih razrešuje ničkolikaj svojih zapletov- ter z njimi kuje načrte za “vojne in mir”.
Klasična zahvala intelektualni ku*bi je pogojena s stavki, kot so; “ti si najboljša ženska/najboljši moški na tem svetu…ne vem, kaj bi sploh še lahko brez tebe…od kar sem našel tebe, najine pogovore- vem, kaj je pravo prijateljstvo…tvoji nasveti in tvoje besede so nekaj najbolj razumnega na tem svetu…”
Moški/Ženske, ki iščejo kakršno koli uteho pri svojih intelektualnih ku*bah gredo ponavadi takoj zatem domov, razrešijo svoje probleme (no, vsaj za silo) in to proslavijo z huronsko-megalomanskim seksom. Medtem, ko intelektualna ku*ba ždi doma, gleda Maria in vmes od časa do časa pogleduje proti svojemu najnovejšemu vibratorju/napihljivi lutki, ki še sveže zapakirano v kartonski škatli pričakuje nekaj svojih minutk v kotu sobe.
Na zadnji nerv, ki ga premorem, mi pritiska vsa ta zbrka, ki pritiče žensko-moškim kvazi-razmerjem. Mi tukaj iščemo odgovore na vprašanja, življenje pa teka mimo nas. Namesto, da bi živeli, iščemo notranje pomene stvari, za katere še sami sploh ne vemo, ali dejansko defakto OBSTAJAJO.
Prijatelj mi oni dan pojamra; Žalosten, žalosten je ta dan, ko je moški postal glas razuma. Ha-ha!
11. avgust, 2008 ob 21:10
Tole je pa daleč najbolj zanimiva debata na Vesti. Tako zanimiva, da me je prvič prijelo, da se vključim in na začetku sploh zahvalim Nani O. za kost. Ampak ob branju vseh teh komentarjev sem ugotovila, da nimam nič kaj tvornega prispevati k debati, razen parih kulturnih referenc, ki vsaka po svoje govorijo o takih stvareh. Recimo: Bruce Springsteen - Dancing in the dark, Olivija - Ledena, film Chungking Express, kateri koli dialog Woodya Allena in Diane Keaton. Na vse to, pa še na par drugih stvari sem se spomnila med branjem.
In čeprav mi gre Chattefusciov komentar rahlo na živce (mi je že moral malo stopiti na rep :-)), se z njim v eni stvari popolnoma strinjam: medtem ko en drugemu virtualno dokazujemo, kaj bi moralo biti, da bi bilo (menda?) vse idealno, zapravljamo čas, ki bi ga brez problema lahko namenili temu, kar v komentarjih tako pogrešamo. Mislim, da nas je popularna kultura vrgla na foro in nam vsilila željo po nečem popolnem, pri tem pa nimamo pojma, kaj naj bi zdaj bilo popolno. In debatiramo in debatiramo in analiziramo, namesto da bi šli v praksi testirat, kaj nam je pravzaprav všeč. In pri tem morda kdaj pozabili na kako lastno načelo ali merilo, da ne zamorimo stvari že na začetku.
Problem je v tem, ker se v resnici zelo malo ljudi upa tvegati. Potem pa - no pain, no gain…..
11. avgust, 2008 ob 21:21
zanimiva tema. zalostna, ampak resnicna.
11. avgust, 2008 ob 22:24
gdč.Nana.O
Tvoj tekst sem dal prebrati svojim sodelavkam. Izpadel sem Car.
Ne zameri, ker ne boš nič dobila glede avtorstva.
LP
11. avgust, 2008 ob 22:44
” Mislim, da nas je popularna kultura vrgla na foro in nam vsilila željo po nečem popolnem, pri tem pa nimamo pojma, kaj naj bi zdaj bilo popolno. ”
Draga Mojca; ravno to je v premnogem primeru novi ščepec soli v oceanu. Pop kultura je na novo zdefinirala in tudi redefinirala vso človeško dojemanje občutij in idealov, da ne govorim o čisto novem pojmovanju besede “popolnost”.
Ljudje se iščemo in iskali se bomo še naprej. Evolucija se nadaljuje…
12. avgust, 2008 ob 6:58
@nejas: Chattefuscio te je lepo “diagnosticiral” in če povzamem v enem stavku, kar pravita on in Nana, “začni že enkrat živeti in bodi ženska!”
12. avgust, 2008 ob 7:08
popolnosti ni. to je iluzija.
12. avgust, 2008 ob 8:16
@njeas. Pa ni res, da nikogar ne zanimajo inteligentne zenske. Res jih je malo ampak ne bistveno manj kot zensk, ki jih zanimajo inteligentni moski. Vecji problem se mi zdi, da ljudje na splosno ne znajo ceniti drug drugega, zaradi lepote, inteligence, pristnosti ali cesarkoli drugega. Sicer pa se ne strinjam s tem samski in srecni, ali v paru in srecni. Kdo pa je sploh srecen? In zakaj bi naj to bil? To so mi zdi ena od bolj skodljivih blodenj zadnjega casa. Vcasih si res srecen, ce pa za vsako ceno to isces, moras se takrat, ko bi to lahko bil, sam sebi lagati.
12. avgust, 2008 ob 11:06
nejas,zakaj tko crnogledo? jaz sem zlo srecno porocena.
12. avgust, 2008 ob 11:48
Od kod vam podatek, da iščem? Ker ne (sem vesela, kadar kaj zanimivega mim pride, ampak …), pa nima veze.
Ti si najboljša ženska … ne jemljem kot zahvala že približno od srednje šole (nekaj let torej).
Moje morebitne lastne težave z moškimi nimajo veliko veze z zgoraj opisano težavo (mam precej hujšo oviro:).
Samo opisujem klasičen “propad” moje “moške okolice”, kot ga sama vidim (moj pogled, verjetno ne edini, nikakor ne objektiven). Meni se te stvari ne dogajajo (tako pogosto) - da bi me inteligentni tipi spregledal:), da bi se me bal. Mene samo fascinira obnašanje teh fantov. Ampak moj namen sploh ni bil opisovanje fantov in njihovih vzgibov. Ampak žensk in njihovo samodojemanje skozi moške. Ne moje samodojemanje (ker jest se ne dojemam kot samska uporabnica vibratorja ampak kot čisto prava ženska ženska, že ves čas, s tipom ali brez, s tem nimam težav)!
In kdo pravi, da stojim ob strani in gledam “razvedrilni” program? Ravno o tem govorim, da se ženska ne bi smela dojemat kot “brez ali z” moškega/moškim. Da ženska ni ženska zaradi moškega.
Še enkrat: nisem opisovala svojih težav s pecanjem (o tem je v drugem postu samo prvi odstavek, še te sem napisala napol v šali).
Ampak ste pa žgečkljivi:).
Aja, mogoče sem intelektualna kurba, ne vem, ampak me ne moti, če sem. Vsaj ne da bi vedla. Sem pa bolj prostovoljske narave, tko da mi je vsaj to v plus:).
12. avgust, 2008 ob 15:13
Draga Nejčica,
sapisala si en boljši članek na Vesti.. tudi vsebinsko, ali pa ravno zaradi tega.
Tako da si po kategoriziranju nekaterih očitno (tudi) intelektualna kurba = beri “znaš razmišljat z lastno glavo”.
Zdej grem pa link na članek parim “izgubljenim djevojkam” pošiljat.
Kmalu bo polna luna! ;)
12. avgust, 2008 ob 16:25
Nejas, pričakoval bi, da kot ženska razumeš kje tiči problem. Le kje pristanejo tisti moški, ki poslušajo vsak problem, svetujejo, ipd ženski? Prijatelji … Vprašaj malo moške, kolikim ženskam so že bili “najboljši moški”, medtem ko se je ona dajala dol z “bimboti”, oni pa seveda nikoli niso dobili tega, kar bi si želeli … Pa tako so intelegentni, samostojni in ne vem kaj še vse … Privlačnost ni izbira draga ….
13. avgust, 2008 ob 12:29
Sem ženska, razmišljam, mnogo preveč glede na potrebe in zahteve trenutnega časa in vrednot moderne/kvazi družbe … pa ni nič narobe, meni je to pri meni všeč … :-) tistega, ki ga moja samosvojost in odločnost prestraši in ohromi, pa tako nima kaj početi ob mojem boku!
Sem končno, srečno samska in imam prvič v lajfu možnost razmisliti o tej opciji, jo preizkusiti, se spoznati, kdo sploh sem, če nisem polovica nekoga … kar priznam, da sem bila … Po slovensko, cankarsko vzgojena žena, ki pozabi, da ljubi sina tako kot svojega moža ali bolj, pozabi da vzgaja dodano vrednost novim generacijam družbe … vsi si želimo prave moške in ženske, prave ljudi, ki se zavedajo odločitev, še posebno odločitve, kdo si in kam greš.
Enkrat morda le dojameš, da smo same tiste, ki se lahko “rešimo” strahu pred neznanim, strahu pred soočenjem s seboj in strahu, da ostaneš sam, samcat ..
Ko položiš vse karte na mizo, ugotoviš, da moraš živeti sam s sabo, ker je to edino kar maš in ko na življenje pogledaš kot strastno umetniško delo, potem je biti SAM ekstaza, ki jo lahko deliš z nekom, ki je to dojel prav tako kot ti …
13. avgust, 2008 ob 21:45
@Rebecca - !!!
14. avgust, 2008 ob 12:34
Hvala Rebecca, toj biu point. Prbližn:).
26. avgust, 2008 ob 17:55
no, jst sem pa srečno samski.