Kako bi bilo, če bi si Evropska unija privoščila rumeni karton in ignorirala svetovno konvencijo o prosti trgovini? Kot denimo ZDA ne spoštuje kjotskega protokola, kot Turčija krši človekove pravice in bodoča svetovna velesila, Kitajska, kljub organizaciji olimpijskih iger, ki naj bi dokazovale demokracijo in enakost, ne upošteva celo vrsto mednarodnih deklaracij in dogovorov.

Kaj bi se zgodilo, če bi EU, ta najsvetlejši zgled demokratične, napredne in strpne družbe, navkljub vsemu, uvedla absolutno prepoved uvoza oziroma trgovanja s Kitajsko? Ne iz nevoščljivosti, ker gre Kitajski tako dobro. Predvsem zaradi vse večje draginje in brezposelnosti v EU, za kar gre kriviti globalni trg. Ali posledično: konkurenčne proizvajalke s poceni delovno silo, katerih kraljica je seveda ogromna Kitajska.

Če bi si EU privoščila kaj tako nezaslišanega, bi občutila ogorčenje preostalih držav in svetovnih organizacij. Nedvomno bi tvegala povratne ukrepe, kakršni so denimo pred kratkim doleteli Bolgarijo zaradi nespoštovanja dogovorov o preprečevanju korupcije. In če kazni, ki so v primerjavi z dolgoročno ‘zmago’ zanemarljive, odmislimo. Če pozabimo na to, da bi tovrstni embargo lahko sprožil hude posledice, ki bi omajale svetovni mir. Obstaja še druga možnost. Sankcijam in slabi vesti bi se lahko spretno izognili! S skupnimi močmi in zanosom, v veri v skupne korenine, kulturo in zgodovino bi prerodili evropsko identiteto! Tako povezani narodi EU bi lahko takšen trgovinski bojkot izvedli na ‘tihi ravni’, sicer dosledno, vse pa z namenom rešitve tonečega domačega gospodarstva? Vem, utopično.

A ne morem si kaj, da ne bi domišljiji pustila, da še malo zaplava. Predstavljajte si, da bi namesto uvoza ‘kitajske robe’ (če si drznem še toliko svobode, da pod to oznako združim še druge azijske države - tajvansko, indijsko, indonezijsko, malezijsko, tajsko, filipinsko in podobne, katerih izdelki zaradi nizkih stroškov delovnih pogojev ubijajo evropsko gospodarstvo) vse proizvedli doma, v ljubi EU. Oh, kako bi cvetelo italijansko čevljarstvo, švedsko mizarstvo, češka proizvodnja igrač, finska in irska elektronika, nemška motorna industrija in poljsko strojništvo, latvijska proizvodnja papirja, francoska izdelava jedrskega orožja in nenazadnje slovensko čebelarstvo in tekstilstvo. Male obrti bi spet dobile svoj pomen. Na poklicnih srednjih šolah bi spet dočakali normalen vpis in nikoli več se ne bi pritoževali, kako zanič so študentje v vlogah prodajalcev in gostincev. Ne bi nam bilo treba več poslušati delavk v propadlih obratih za izdelavo oblačil, ki bi po petindvajsetih letih delovne dobe v istem podjetju, ob njegovem stečaju zgarane in zgrožene izjavljale: »To je sramotno.«

Težava te ideje je, da bi evropska podjetja, ki imajo kitajske podružnice utrpela manjšo krizo, ki bi jo na začetku teh ukrepov občutila celotna EU. Tudi ta problem odpravili, saj bi šlo za skupno prihodnost. Seveda bi morala Irska prej podpisati Lizbonsko pogodbo. Problem so seveda tudi zamere. Evropejci najbrž ne bi mogli sproščeno dopustovati na Kitajskem (kar bi bilo za Slovence, za tistih par odstotkov, ki ne počitnikujejo na Hrvaškem, še najmanj problematično).

Evropa, kakšna zakladnica! Nikoli več ji ne bo potrebno kolonizirati sveta. Ko bo EU sprejela medse še tistih nekaj krščanskih držav, ki še niso dovolj evropske, se jim pa geografske lege ne more očitati, bodo možnosti še boljše. Surovine, ki jih je bilo do sedaj treba uvažati, bodo pridelovale bodoče nove članice. Na plodnih stepah Ukrajine, Belorusije bodo veliki nasadi leče, žita in farme perutnine. Moldavsko vino se bo kosalo s francoskimi in portugalskimi sortami. Vsaka izmed držav Stare celine bi tako prevzela specifično funkcijo, kot organi v telesu, kot organeli v celici. Slovenija, denimo, bi lahko končno spet gojila kraljico kulturnih rastlin, industrijsko konopljo, ki bi povsem zasenčila dragi bombaž. Pa ne le to. Ker je to rastlina, ki se lahko v celoti izkoristi, iz nje se med drugim prideluje izjemno cenjeno zdravilno olje in čaj, ki blažita marsikatero tegobo, bi se pri nas razvili izjemno dobri pogoji za nove veje eko farmacevtike in alternativne medicine. S čimer bi bila EU na skupnih, svetovnih trgih Kitajski velika tekmica.

EU izdelki bi bili neoporečni, korektni, v skladu s človekovimi pravicami in okoljskimi normativi. Bili bi visoke kakovosti, dolgo uporabni, izdelani iz domačih surovin. Zadovoljne bi bile vse strani. Potrošniki, ki ne bi imeli več pomislekov glede blaga, delavci tako z dohodki, kot s pogoji dela in nenazadnje tudi upravni odbori, saj bi bilo dokončno konec konkurence z daljnega vzhoda. Bi pogrešali kitajski porcelan, svilo in čaj? Težko, saj murve in sviloprejke živijo tudi v Španiji, kakovost evropskega porcelana pa se lahko kosa s kitajskim. Čaj pa bi, če ne drugače, uvažali iz bratskih ZDA. EU bi tako postala ena velika, ’self-sustainable’ vas. Končno bi si zares priznala, da ji je malo mar za druge in uživala bi v svoji visoki kulturi, demokraciji in vrednotah. Za Kitajce pa se nam ni bati, njim pa ne za trg. Afrika in preostali svet so še na voljo.

Helena Božič