Ne grem se več
30. julij 2008 ob 10:51 | Urh Maček |Nekaj je narobe, tako ne bo šlo več naprej, kaj šele v nedogled. Obstaja več vrst in podvrst. Ne pripadam nobeni, vse so mi tuje. Uživam samo še v zaklonišču, skrit pred poplavo sporočil, katerih prihajanje je nemogoče ustaviti. Nemoč, obup in kopica sorodnih modrih pridevnikov. Zato mogoče bežimo vse globje vsak k sebi, ker se drugače ne slišimo več. Temu receptu dodajmo še naravno željo kapitala, da svoje stranke, potrošnike, kupce, kliente nauči biti predvidljiv, pasiven, statistično lažje obvladljiv. Vsak precenjen recept zahteva, da dodamo kakšno popularno začimbo. V naš kotel spada še politika, ki si je za poslanstvo izbrala krojiti pravila igre in upravljati z vzvodi. Politiki tokrat igrajo igrico z lepo zvenečim imenom demokracija.
Zbadati me je začela zanimiva, no ja, bolj tragična, vsakakor pa aktivna reč, na katero sem, kot na večino stvari v svojem življenju stopil po nesreči. Priljubljene debate v malce toksičnem stanju o prihodnosti, smeri, v katero plujemo, rdeče-belih markacijah zadnje čase pripeljejo do vedno istega zaključka. Stvar je treba spremeniti, ljudje se premikamo proti izhodu. To je enosmerna ulica in vsi se sami v svoji temi zavedamo, da se dokaj hitro pomikamo proti zidu.
Mene je strah demokracije v podobi, kakršno mi prodajajo danes na prostoru EU in s tem seveda tudi naše vaške, imenitne vaške izpeljanke. Ponujajo nam buče, mi pa smo se jih počasi naveličali. Alternativa, resna oprejemljiva alternativa pa ne obstaja, mogoče ne sme obstajati. Ne bom več trošil na zguljenih obljubah ali v Bruslju naučenem leporečju. Sploh ni čudno, da mlade generacije ne poznajo in zato tudi ne morejo spoštovati svobode, pravne države, kulture, če vse, kar vidijo na tretjem programu, pa ne kritiziram nacionalke, spominja na hišo brez pravil, velikega brata za utrujene mame in ate.
Zgodbe o uspehu, kako priti do bajnega bogastva, seveda brez računa, nenehno sajenje dvoma v nekatere odločitve tretje, neodvisne veje oblasti, pa od predsedovanja zasenčenih obljub o učinkovitem črpanju evropskih sredstev, vprašanja brez konkretnega odgovora o inflaciji, večne nejasnosti pri nakupih orožja, umiranje socialne države na obroke in nič od dviga konkurenčnosti, kljub odličnim rezultatom na področju gospodarske rasti. Naprej lahko omenim še znižanje stopnje brezposelnsti, ki je pozabila na pojem redne zaposlitve in iz njega mogoče spodobne kvalitete življenja. O uspešnem reševanju mejnih problemov s sosedo pa raje molčim in vesel sem, ker imamo vinjete.
Prikrita revščina je na stopnji, ko se ljudem jebe za zdravstveno zavarovanje, varčevanje za starost je želja, ki utripa tam nekje v nedoločeni prihodnosti. Na drugi strani zidu, na pokošeni travi ob bazenu počiva elita. Tudi oni imajo skrbi, verjetno se podzavestno ne morejo ozreti čez zid. Opazijo lahko horde na vzhodu, bojijo se jih, ker jih je veliko, so prijazni in neverjetno prilagodljivi. In smo zopet za šankom, kjer se že pobirajo stave. Kje bo prej počilo? Bodo družbene razlike pripeljale do relokacije kapitala in moči, ali bo prej prišla že večkrat lokalno in začasno zdravljena globalna recesija. V globalno segrevanje tako ne verjamem, ker sem drugače etiketiran kot eko-terorist, razen če drugače rečejo v Bruslju, potem pa Urška le brž po nov nizkoogljični plašč.
Levica pa nič. Stojijo s posamičnimi idejami in se še med sabo ne pogledajo. Ni jim treba, vsak ima svoje žepno ogledalo. Dajejo občutek, da jih je strah stopiti skupaj in zagovarjati večinoma skupne vrednote. Iščejo kvečemu najmanjše skupne imenovalce. Gabijo se mi, pričakoval bi, da med časom, ko je politični nasprotnik zaslepljen od blišča na evropskem parketu in nadušen nad svojo samovšečnostjo, predstavijo vsaj ducat kvalitetnih in uresničljivih zamisli. V jok drage sestre in bratje, še koalicije ne znajo zgrabiti za jajca kljub očitnim razpokam. Nekoč so bili mojstri produciranja novih obrazov, politično nepopisanih posamezikov vendar očitno ostajajo samo pri dediščini.
Sprijazniti se bomo morali s tezo, da se sposobnim mladim ljudem, ki imajo celo jasno vizijo vsekakor ne mudi v politiko. Gospodarstvo je polje, kjer se vsaj umazati splača. Za nameček te še sosedi pozdravljajo in občudujejo novo mavričasto fasado in črn nemški avto.
Moj glas dobi tisti, ki mi ponudi odgovor na naslednje vprašanje. Kako naj gresta z roki v roki vse večja pasivizacija volilca s strani kapitala in aktivno sodelovanje v družbi, politiki kot ga zahteva demokracija?
Urh Maček
30. julij, 2008 ob 11:02
Obstaja alternativa in to svetovna, borba proti NWO kretenom poteka na osebni ravni in zmeraj več ljudi se zaveda, da nas svetovna elita vodi v pogubo. Demokracija ne obstaja, svet vodi peščica degeneriranih družin in njihovih lakajev in to že stoletja, nekateri trdijo, da že tisočletja. Preberi knjigo od David Icka - The bigest secret in se zamisli. Ja in imam potrdila, da sem nor toda to ne pmeni, da nimam prav…
ANTI NWO
30. julij, 2008 ob 11:13
… mogoče širjenje pooblastil represivnih organov po vsem razvitem svetu nima nikakršne zveze s terorizmom, ampak je le priprava na trenutek, ko se bo zmešalo ponižanemu in ogorčenemu prebivalstvu.
30. julij, 2008 ob 11:16
Bogi si ja, bogi…
30. julij, 2008 ob 11:20
Nihče ne trdi, da je demokracija idealna ureditev za človeštvo, a boljše ureditve zaenkarat ni.
A iz napisanega sem dobil občutek, da si človek, ki uživa vse ugodnosti blagostanja v Sloveniji, istočasno pa se dolgočasiš in ne veš kaj bi rad.
Toliko priložnosti, kot jih imamo danes še nikdar nismo imeli.
30. julij, 2008 ob 11:31
Ja, imamo živalski vrt in včasih tudi cirkus!
30. julij, 2008 ob 11:44
Stvar je v tem, četudi si levičar po prepričanju v politiko ne boš šel, ker so tam levi levičarji tj. tisti, ki imajo dve levi.
Dejstvo pa je da je “demokracija” ureditev, kjer si teoretično zelo svoboden omejen pa si s pravicami drugih ljudi in seveda s “stanjem” v denarnici. torej lahko rečemo, da si v demokratični ureditvi lahko toliko svoboden, kolikor ti “svobode” dopušča denarnica. Zato pa, tudi četudi ima človek v demokratični ureditvi službo, tudi za nedoločen čas, občutek negotovost v prihodnost, saj ti v demokraciji delodajalec hitro da odpoved. Mnogi hvalijo “socializem” v smislu bile so sigurne službe in bila so stanovanja. To je sicer res, vendar deloma, ker tudi stanovanja ti glih niso dali, če nisi prišel nekje iz juge, ker Slovenci so bili kar prisiljeni da so lopatali popoldan, pa čez vikende, pa za praznike za svoje bajte. Prav tako so 2 dni na teden delali za družbeno blaginjo, pa za novo stanovanjsko sosesko v Ljubljani - Fužine itd. Mogoče bi malo starše povprašal kakšen optimizem je doživljal glede prihodnost, še posebej če je vedel da zaščiten od tuje konkurence, zanjo pa prav zaradi nje zaostaja v razvoju za 50 let.
Za konec pa je treba ugotoviti, da je prav negotovost tisto kar žene človeštvo naprej. Če bi banane rasle na tleh in bije bilo vsepovsod kot trave bi bili še danes zavaljene opice.
NA ŽIVLJENJE JE TREBA GLEDATI KOT NA IZIV
30. julij, 2008 ob 13:50
Dragi Urh,
tale prispevek je pa zelo lepo napisan. Branje mi je bilo v veselje. Tudi razgabljanje o ideji mi nni tuje. Vsekakor te lepo pozdravljam in nadejam tvojih nadaljnih razmišljanj…
Rekel bi, da s tem prispevkom že posegel v dogajanje; si že pokukal čez ograjo pasivnosti… si že na poti. Moje izkušnje me učijo, da odgovor na zavestno postavljeno vprašanje sledi slej ali prej… samo stvar pozornosti oziroma gledišča… in občutek imam, da si se ti že aktiviral. To je začetek igre obstajanja, ki se lahko tudi imenuje življenje.
Tudi sam se moram večkrat vzdržati (samo)ocenjevanja na podlagi globine (moje)denarnice ali pa zmožnosti kreditnih pričakovanj, odplačevanj, finančnih zadrževanj in vzdrževanj. Se hitro opomnen, da gre za staro igro bedakov in konj… in kjub temu jo je treba preseči… kako ostaja vprašanje.
Bojim se in mislim si, da je zaostritev razmer neizbežen dogodek. Takrat je zelo očitno in razvidno ali smo pripravljeni in sposobno najti ustrezno rešitev ali pač ne. Če se le da, bi se želel izogniti “paču”.
Jebi ga, sem pač romantična duša in verjamem, da rešitev obstaja.
Pa lep pozdrav!
@feliksa; izziv ali izliv?
30. julij, 2008 ob 14:14
Urh, se podpišem pod tole! Res dobro napisano.
30. julij, 2008 ob 16:19
Mladi so premladi, dan bi postali kurbe. Se pravi politiki.
30. julij, 2008 ob 18:04
Mislim, da je slovenija dovolj majhna in mlada, da bi se eni skupini ljudi lahko pošteno vtrgalo.
Samo nepokorna masa. Predlagam masovni eksodus mladine med 18im in 25im oz. celo 30im letom iz Slovenije v nek nov sprejemljiv prostor na tem planetu.
Potem pa se naj grejo svojo politiko.
Druga opcija pa je taka. V Gozd, v gverilo. V čem je Kočevsko drugačno od džingel Bolivije? In potem upor.
Pa da vidimo NATO snage, kako delujejo proti svojim lastnim ljudem (, ki bi jih naj ščitile)
In kako bodo PATRIE orale preko naših trupel.
Upor mora biti lokalno-globalen, usmerjen proti globalnim-korporativnim organizacijam:
To so: NATO, WTO, EU, ZDA, Afriška Unija, Commonwealth, Združeni narodi. Centri upora ne rabijo biti povezani, le cilj boja jim mora biti skupen.
Bravo, Urh.
31. julij, 2008 ob 6:46
Tale Vest.si se ukvarja le še z volitvami. Lokalno zaplankano.
Nič več je ne zanima svetovna politika. zato vam bralci uhajajo na
http://1tastar.blog.siol.net/2008/O7/30/radovan-karadzic/
31. julij, 2008 ob 10:06
Ha ha, Urh. Si komentar napisal zato, da mlade privabiš v politiko? Ali da še tistih nekaj mladih, ki so v politiki, odvrneš, saj da zadeva itak ni cool?