Ustanovljena je nova SKD. Z novimi člani. Zdaj se imenuje KDS. Torej je res vse drugače. Tudi ime ni več isto. Čemu torej vznemirjenje. Imena vendarle niso povsem nova in tudi ime stranke zveni znano. A to ni vse.

Nekaj drugega je precej bolj pomembno. Nezadovoljstvo, ki ga del desno sredinskega volilnega telesa dovolj jasno manifestira v svojih odgovorih na javno mnenjske ankete. Nič ne pomaga jadikovanje, da so raziskave prirejene, da jih večinoma opravljajo levo orientirani raziskovalci, da so večinoma naročene na levici … Tudi, ko se anketiranj loti desnica, niso rezultati dosti drugačni. Tega se zavedajo tako v SLS kot v NSi, le da o tem ne govorijo ravno radi. No, doslej je bila glede tega vendarle precej bolj odprta NSI. Morda tudi zato, ker njene težave trajajo nekoliko dlje.

Resne težave SLS so se pravzaprav začele v trenutku, ko je stranko prevzel Bojan Šrot in je predsednik vlade Janez Janša v istem trenutku napovedal vojno tajkunom, na čelu z njegovim bratom Boškom Šrotom. Prej je stranka samo nekako vegetirala. Ohranjala je svojo pretežno polruralno bazo, katere zvestobo je, kot kaže, resno ogrozila vojna s tajkuni. Vpletanje SLS v protitajkunsko propagando s strani predsednika vlade ter nespretni odgovori na napade s strani predsednika SLS, stranki vsekakor niso koristili. SLS svoje skrbi sicer uspešno skriva, vendar zaradi tega niso nič manjše.

Pri NSi so bili glede tega v zadnjem obdobju precej bolj neposredni. Nesoglasja z Lojzetom Peterletom, ki je na predsedniških volitvah, kljub porazu, v primerjavi z rejtingi svoje stranke, dosegel naravnost fantastičen rezultat, so sicer že dolgo samo nekakšna javna skrivnost. Sta pa zato svoje nezadovoljstvo s politiko stranke dovolj jasno izrazila tako nekdanji minister za delo Janez Drobnič, ki je tako rekoč že izstopil iz NSI, ki ga noče kandidirati na letošnjih volitvah, kot Marko Štrovs nekdanji sekretar na istem ministrstvu, ki je postal sekretar novo ustanovljene krščansko demokratske stranke.

Odgovor predsednika NSi Andreja Bajuka na ustanovitev nove stranke priča o tem, kako velik je strah pred novo stranko. Čeprav bi bilo bolj pravilno najbrž reči, da gre predvsem za strah pred samim sabo. Bajuk je na novinarski konferenci med drugim dejal, da želijo člani in članice vodstva stranke, ki so z njim nastopili pred novinarji, prav s tem jasno izpovedati prepričanje, da so v eni stvari popolnoma enotni in to je, da Nova Slovenija ne bo nikdar igrala vloge žlahtne konzervativne stranke. Kakršno so ji namenili drugi. Mislil je na Milana Kučana, ki ga je prej tudi neposredno imenoval.

Izjava predpostavlja, da bo NSi pač vedno ostala v senci velike SDS, ki ji je namenjena vloga prve konzervativne stranke. In s tem tudi najbolj žlahtne. Saj si je enostavno težko predstavljati, da volivke in volivci žlahtnosti ne bi prepoznali in je ne bi volili. Prav za to najbrž pri vsem skupaj gre. Ne za žlahtnost. Temveč za to, kdo bo najmočnejši na desni sredini. Enako, kot gre za to tudi na levi sredini, kjer je to pot, to mesto, kot kaže rezervirano za SD, vendar vsekakor ne za vse večne čase, tako kot se to zdi v primeru SDS na desnici. Kdor misli drugače je gotovo lahko samo Kučanov agent.

Izjavo Andreja Bajuka je bilo zato mogoče razumeti tudi takole; člani in članice vodstva stranke, ki so z njim nastopili pred novinarji, so želeli s tem jasno izpovedati prepričanje, da so v eni stvari popolnoma enotni in to je, da Nova Slovenija ne bo nikdar igrala vloge najmočnejše konzervativne stranke v Sloveniji. Tega morda niti ne bi bilo treba izreči. Se razume samo po sebi. Ampak s to usodo se mnogi v NSi enostavno ne morejo sprijazniti. Enako seveda velja tudi za SLS, kjer so ob izvolitvi novega predsednika takoj izkusili, kaj pomeni poskus osamosvojitve izpod dežnika SDS.

Vsekakor so strahovi dveh, vedno bolj marginalnih “pomladnih” strank pred letošnjimi volitvami več kot upravičeni. Kljub temu, da je težko verjeti, da bi njune šibkosti lahko izkoristila KDS. Prej bi lahko stavili, da ji to ne bo uspelo. KDS ima lahko potencialno na izid letošnjih volitev pravzaprav dramatičen učinek. V primeru, da s svojim nastopom odvzame NSi ali SLS tiste glasove, ki jih potrebujeta za prestop volilnega pragu. Za takšen podvig, bi morala KDS pokazati ogromno spretnosti in privleči še kakšnega aduta iz rokava. A že to, da takšna možnost sploh obstaja, je več kot zgovoren dokaz šibkosti NSi in SLS. Se lahko SDS tega zares veseli?

Jani Sever