V Sečovljah ni miru. Je pa Sloveniji in Hrvaški očitno uspelo določiti mejo med državama. Eno ključnih dejanj je bila postavitev “Jorasove zapornice”. Ta zdaj deluje kot meja. Ob njej pa je nastalo lovišče.

Da bo zapornica zakoličila mejo, je bilo povsem očitno že ob njeni postavitvi, čeprav je idejo slovenski notranji minister objavil kot odrešujočo. Kot takšno jo je sprejel tudi Joško Joras. Konec koncev, kaj pa mu je preostalo. Za njegovo gladovno stavko se v Sloveniji ni zmenilo prav veliko ljudi. Protestniki pod vodstvom Marjana Podobnika pa mu tudi niso pretirano pomagali. Vsaj ob gladovni stavki ne. Zapornico so tako pravzaprav vsi videli kot rešitev. In to je tudi bila. Potem, ko so jo postavili, so se strasti umirile. Celo kasnejši zaplet, ko je hrvaški cariniki niso hoteli dvigniti za nikogar drugega kot za Jorasa, je minil brez večjega odmeva.

Meja je torej postavljena. Določa jo zapornica, ki jo dvigujejo hrvaški cariniki in Joras je na drugi strani te zapornice. Tako kot so na drugi strani zapornice kmetijska zemljišča, ki so vpisana v Sloveniji kot last slovenskega sklada kmetijskih zemljišč, a jih hrvaške občine prodajajo kot svoje. Vse, kar je na levem bregu Dragonje je na Hrvaškem. Je kdo ob tem presenečen? Nenavadno je, da so se stvari zakoličile v času vladavine strank, ki so nekoč napovedovale zavzetje spornih zaselkov z enotami policijskih specialcev? In v času, ko sta predsednika hrvaške in slovenske vlade iskrena prijatelja.

O tem ne gre dvomiti. Njuni telefonski pogovori so zgovorni. Kljub temu, da poznamo samo majhen del znamenitih dialogov, o tem ne gre dvomiti. Ko enega skrbi, ali lahko drugemu kako pomaga do oblasti, to gotovo ni zaigrano. Tako je bilo pred prejšnjimi volitvami. A prijateljstvo se je nadaljevalo tudi kasneje. Na Brionih, pa z enostranskim urejanjem bregov Mure in specialci, ki so prihiteli na pomoč, z znamenito prodajo kmetijskih zemljišč in na koncu s postavitvijo “Jorasove zapornice”. Politika sporazumevanja in popuščanja napetosti je bila vsekakor uspešna.

Kljub temu, da je na Hrvaškem večina prepričana, da Slovenija ovira njihovo približevanje Evropi in da je v Sloveniji večina prepričana, da so Hrvaški nameni nepošteni. No, tudi to je kot kaže posledica uspešne meddržavne politike, ki se očitno nadaljuje. Hrvaška stran je tako ponovno dala priložnost slovenski, da se izkaže. Na eni od parcel na levem bregu Dragonje so postavili table, ki označujejo delitev območja na loviščih lovskega društva Umag in lovskega društva Buje. Seveda gre spet za poseg na spornem ozemlju, ki je za povrh še zaščiteno kot krajinski park.

Zavod 25. junij in Joško Joras so se takoj odzvali. Vodstvu krajinskega parka Sečoveljske soline, okoljskemu inšpektoratu in slovenski policiji so poslali prijavo. Heh. Še ena prijava slovenskim organom, ki bo takoj in nepreklicno upoštevana. Obravnavana bo z vso resnostjo. Marjan Podobnik in Joško Joras naj ne skrbita. Saj gre vendarle za Savudrijsko valo. Tu ni šale. Posebej, kadar se za stvar zavzameta Marjan in Joško. To vedno povzroči pravi vihar nacionalnega zanosa med Slovenkami in Slovenci. Za to se je dokazov v preteklosti nabralo več kot dovolj.

Stava je seveda povsem drugačna. Zgodilo se ne bo nič. Hrvaško-slovenski odnosi nimajo več kakšnega pretiranega političnega naboja. Vsaj v Sloveniji ne. Pravzaprav ga nikoli niti niso imeli. Kar je bilo večinoma dobro, saj sta državi, kljub občasnim napetostim, precej neboleče preživeli skoraj dve desetletji tranzicije. No, to pot bi bilo razburjenje na mestu. Lovci v krajinskem parku res nimajo kaj iskati. Ne glede na to, na kateri strani meje.

Jani Sever