Malo je manjkalo, pa bi se zgodil nakup 22 novih lahkih oklepnih vozil. Kakšen bi bil izbor, ni bilo težko predvideti, saj je minister za obrambo Karl Erjavec imel na mizi samo eno ponudbo in to za italijanske oklepnike iveco LMV. Odločitev glede nakupa torej sploh ni bila težka. Ponudba je bila ena, pa še za to je stal Viator&Vektor skupaj z njim pa osovraženi eldeesovski tajkun Zdenko Pavček.
Potem je prišel četrtek. Minilo je komaj kakšnih 10 ur, kar so prvi sveži izvodi časopisa Dnevnik z informacijo o Pavčkovih oklepnikih zapustili tiskarno, ko se je minister Erjavec že odločil. Nakupa lahkih oklepnikov v tem trenutku ne bo. Razpis bo ponovljen. Kar je dobro, saj je fino imeti na mizi več kot eno ponudbo.
Toda ni se mogoče znebiti vtisa, da je Erjavec ravnal pod pritiskom bližajočih se volitev. Enako bi namreč lahko naredil že leta 2006, ko je šlo za bistveno višje zneske in je dobil dve nekvalitetni ponudbi za oklepnike 8×8. Tudi takrat bi razpis moral ponoviti.
Zdaj, dober mesec pred volitvami, je vendarle nekoliko predrzno porabljati milijone evrov za vojaško železje. Ob tej priložnosti je na mestu strateški razmislek o mednarodnih operacijah Slovenske vojske. Mednarodne operacije so v bistvu orodje zunanje politike, sredstvo, s katerim naj bi si država odpirala nove politične in ekonomske priložnosti tako na območju operacij kot med „zavezniškimi“ državami. Kako uspešna je Slovenija pri tem, naj si vtis ustvari vsak sam. Kakor naj si vsak sam odgovori na vprašanje, ali je denar za te operacije smotrno porabljen. Toda, če Slovenija življenja svojih vojakov pošiljajo na tuje v nevarna okolja, jih mora kar najbolje opremiti in zaščititi. Do takrat pa ostane upanje, da bo politika svobodo, mir in demokracijo začela širiti še kako drugače, ne predvsem z orožjem.

Rok Praprotnik