Slovenska javnost in oblast namenjata pozornost in pomoč prizadetim po nedavni vremenski ujmi. Lepo. Pohvalno. Solidarno.

Najprej bodo pomoč prejeli tisti, ki jih je nevreme najbolj prizadelo. Poleg tistih, ki so dobesedno ostali brez strehe nad glavo, so bili najbolj oškodovani tisti, katerih prihodek je odvisen tudi od vremenskih neprilik: pridelovalci zelenjave, krme, vinogradniki, sadjarji. Tudi živinorejci, saj je ta panoga redko ločena od pridelave kulturnih in krmnih rastlin. Hrana bo torej slabše kvalitete in posledično dražja. Zato bo na krožniku še pogosteje poceni fluorescentna nizozemska paprika iz rastlinjakov, finski paradižnik izpod umetnih luči in druga svetleča povrtnina sumljivega izvora. O kvaliteti mesa naj zato niti ne izgubljam besed. Ekološka živila si bodo tako lahko privoščili le najbogatejši, pa še ti ne bodo gotovi, če so res pridelana doma, brez uporabe (dovoljenih ali celo prepovedanih) pesticidov ali če so vsaj integrirane pridelave. In seveda brez vsakršne uporabe gensko spremenjenih organizmov.

Hvalabogu da bodo kmalu volitve! Koalicijske stranke bodo lahko ponovile povzetke tistih kratkih, klišejskih, ‘evropsko primerljivih’ alinej iz svojega programa o zaščiti kmeta, vlaganju v čisto okolje. Pa o propagiranju domače proizvodnje (kakovostne) hrane, subvencioniranju male, ekološke proizvodnje in o tem kako bi namesto masovne produkcije (kjer se Slovenija ne more primerjati s svetovnimi kmetijskimi silami) spodbujala butično, dobro nadzorovano, okolju prijazno kmetovanje. Saj za opozicijo pravzaprav velja isto. Novoustanovljene stranke, ki so zavohale še ne čisto izčrpano nišo, pa so temam o zagotavljanju kvalitetne hrane in okoljevarstvu namenile le bolj trendovski pristop in pestrejši vokabularij ter nakazale, da so se o tej tematiki bolje podučile. Kaj bo na tem področju v resnici narejeno, pa se lahko učimo iz zgodovine.

Kar se zgodovine tiče, sem pred kratkim sem naletela na zanimiv primer. Ko so Španci v prvi polovici 15. stoletja, se pravi še pred odkritjem Amerike, odkrili in kolonizirali Azore, Madeiro in Kanarske otoke so v nekaj desetletjih popolnoma spremenili tamkajšnje življe. so Popolnoma so izčrpali gozd in po vseh otočjih posadili eno samo, na evropskih trgih takrat najbolj cenjeno rastlino. Sladkorni trs. Nečimrnosti evropskih dvorov se je podredilo vse otoško rastlinstvo in živalstvo, pa tudi avtohtoni prebivalci, ki so kmalu izumrli. Kot posledica imperializma so se v kasnejših stoletjih podobne, bolj znane situacije, vrstile še na drugih koncih sveta. Avtentične (bio)kulture so propadale pod pretvezo tehnološkega napredka, pohlepa ali celo mode. Nekatere države se za svoje grehe iz preteklosti opravičujejo, poskusi da bi popravili nepopravljivo pa so, jasno, jalovi.

Nove velesile tovrstne napake ponavljajo. Za nepredstavljivo velikimi monokulturnimi plantažami gensko spremenjene oljčne ogrščice v Braziliji, Argentini, ki so ponekod malone izkoreninile avtohtone poljščine, stojijo veliki koncerni ZDA in Kanade. Ti svoje početje v politično in gospodarsko šibkejših državah opravičujejo z izgovorom, da skrbijo za čistejše okolje s pridelavo ‘ekološko neoporečnih’ rastlin za biogorivo. Kaj je že bilo prej? Prazen želodec ali prazen rezervoar?

Kakšne so dolgoročne posledice gensko spremenjenih rastlin ne ve nihče, stroka je deljena. Oni, ki tovrstno kmetovanje zagovarjajo so bodisi podkupljeni, bodisi pa tako prevzeti in zaslepljeni z lastnimi (in tujimi) dosežki na področju biotehnologije, kot tisti, ki je iznašel atomsko bombo in upal, da se bo uporabljala v miroljubne namene. Odmislimo posledice, ki jih lahko na človeku povzroči ‘tuji’ gen, ki recimo v semenu GS koruze povzroča odpornost na totalne pesticide. Pozabimo na škodo, ki jo tak strup, s katerim se z eno potezo znebimo vseh potencialnih škodljivcev, ne da bi oškodovali našo GS koruzo, povzročajo podtalnici in vsemu odvisnemu od nje. Dolgoročno gledano največ škode povzroči porušeno naravno ravnovesje, ki za seboj pusti verižno katastrofo neslutenih razsežnosti. V revnih predelih, kjer se gojijo krmne in prehrambene GS monokulture, pa se dogaja paradoks: z namenom nahraniti revne, se število siromašnih, ki so živeli od svojega pridelka s kolobarjenjem in polikulturnim kmetijstvom, samo še povečuje.

Slovenija se je, kot kaže, glede uporabe GSO opredelila. Vsaj na ravni posameznikov, društev in 76 občin, ki so sprejele izjavo o nasprotovanju GSO. Kaj pa naša vrhovna oblast? Po dosedanjih izkušnjah sodeč, bo tudi na tem področju capljala za EU. A tudi EU ni varna pred pritiskom kapitala. Glede nadaljnjih določil o uporabi GSO še vedno koleba ter odločitve prepušča posameznim članicam. Da pa bi bila Republika Slovenija zastavonoša v radikalnemu nasprotovanju tako krutemu poseganju v naravo kot je uporaba GSO (ali, če smo pošteni, tudi čemerkoli drugem inovativnem, naprednem in zgleda vrednem), bi bil pa vic dneva. Če ne celo mandata.

Helena Božič