Obstaja hiša, ki mi nikoli ni bila posebej lepa. Prav nasprotno - neizmerno grda se mi zdi, še vedno. Siva, betonska, bebavo markirana. V njej smrdi, smrdi po plesnobi in švicu (dasiravno so duhamorne vonjave skrbno prekrite z nešteto raznovrstnimi - cenenimi in dragocenimi - vonjavami). Potrebna je temeljite prenove (morda selitve). Okoliški bari so polni in glasni. V njih taborijo mnogi RTV-jevci.

Ko sem pred leti prišla na nacionalko, se mi je zdel ta labirint fascinanten. Kaj vse imajo tam! Svoj fundus z rekviziti (bizarno zaprašenimi, a sila uporabnimi, če le imaš domišljijo), izposojevalnico cunj in čevljev, fonoteko, neverjetno bogat in založen arhiv (!), restavracijo s solatnim barom, solidno produkcijsko zmogljivost in bolezen, ki se ji lahko reče tudi lenoritis. Precej zoprna bolezen.

A za lenoritisom ne oboli vsakdo, ki pristane v tej stavbi (pustimo tokrat ob strani druge rtv-jevske bolezni, kot so korupcija, nepotizem, obrekovanje, …). Veliko jih tam namreč tudi zares dela.

Predvsem sveži kadri, tisti, ki jih v eksperimentalnem programu že leta vabijo k sodelovanju z avdicijami, na katerih se ponavadi išče novinarje ali voditelje. Ko sem nekajkrat snemala te Ljerkine avdicije, sem si v mislih vedno izbrala zmagovalce. O, ja, velikokrat so prišli izjemni ljudje. Ni jih bilo veliko, a vsakič se je kakšen našel. S tistim žarom naokoli in sproščenostjo na obrazu. Potem smo si v redakciji s kolegi kdaj pogledali posnetke z avdicije in se zabavali.

A komisija je vedno izbrala tiste, ki jih mi ne bi. (Pre)redko so v množici brezizraznih in zdolgočasenih ljudi izbrali kakšno izjemno persono. Ker komisija točno ve, kaj hoče.

Televizija potrebuje mlad, neizoblikovan obraz, željan slave in denarja. Podobo, ki ne bo ravno štrlela iz povprečja in bo ravno prav lepa za televizijski ekran. Nekoga, ki bo ubogljiv in marljiv, če mu obljubiš napredovanje (nič konkretnega, zgolj namig, naj bo vendarle jasno, da mora najprej veliko in trdo delati).

In potem se zgodi, da mlade in entuzijastične sile leta in leta opravljajo bizarna opravila (”A lahko skočite po šest kavic do avtomata, prosim?”, “Boš poskrbel za našega gosta … če bo kaj potreboval … kavico, denimo?”, “Nesite tole v fundus, takoj ….”, “Pejte dol v arhiv po te bete…”, itd.), uredniki pa jim (medtem) na rednih sestankih ali na skupnem brainstormingu sunejo kakšno hudo idejo in jo potem prodajo kot lastno. Avtorstvo je tam čuden pojem. Pogodbe o avtorskem delu so sila zanimivo branje (in zneski na njih takisto). Za nacionalno televizijo, seveda.

Tako se mladi in navdušeni nadebudneži sčasoma spremenijo v zjamrane in kofeinske povzpetneže. Ko se prične bitka za stolčke, zna biti zabavno. Kaj vse so frišne televizijske novinarke in novinarji sposobni narediti za kakšno mamljivo obljubo nadrejenega, nasmeh in stisk roke odgovornega urednika. Koliko klevetanja sem slišala v tisti restavraciji tam zgoraj in kakšne zgodbe sem slišala na naši nacionalki. In koliko polen si zna ta masa ljudi nametati pod noge. Kar je seveda logično, gre za številčno konkurenco, na nacionalki je vendarle tako ali drugače zaposlenih nekaj tisoč ljudi. Redna zaposlitev pa je že skorajda iluzija (če pustimo vnemar veze in poznanstva in kar temu pač pritiče).

Nekaj let dela je bilo dovolj, da sem se marsikaj naučila. Dobesedno marsikaj. A tisti stavek me je tik pred odhodom dokončno predramil:

“Tudi jaz sem dvajset let delala skorajda zastonj, da sem se kaj naučila. Škoda vas je, pa toliko potenciala…Ne boste menda zdaj odnehali”.

Pa sem. Poln kufer sem imela tiste bajte, neskončnega negodovanja in banalnih omejitev. Če že delam presežke, jih bom kje drugje. Tam ni bilo niti motivacije, niti razumevanja. Predvsem ni bilo posluha za nove ideje. Razočaral me je tudi dokumentarni program.

In nisem prepričana, da se je kaj spremenilo. Ravno včeraj sem spila kavo z nekdanjo sodelavko, zdaj je voditeljica ene od bizarnih in - tako se je sama izrazila - dolgočasnih oddaj na TVSLO. A vedno si je želela biti voditeljica. Ko jo vprašam, če je zdaj srečna, odkima. A urednica ji pravi, da iz nje še nekaj bo. Zato bo vztrajala. Nima poguma, da bi šla, ne pozna pravih ljudi, ki bi jo spravili naprej. Pogledam jo in si mislim svoje.

In druga kolegica, ki je z nama pila kavo, še vedno dela prispevke za eno od oddaj v Izobraževalnem programu. Nobene razlike ni odkar sem zapustila tisto redakcijo, le nekaj ljudi se je zamenjalo. Še vedno isti lučkar, ki že leta bemti čez delodajalca in na snemanjih uprizarja svoje šove (meni se je vedno zdel zabaven in nihče mu nič ne more, ker trdi, da ima z RTV-jem delovno razmerje, ki mu ga ne morejo prekiniti) In še vedno se tudi tam dela po liniji najmanjšega odpora.

Isti je sistem dela, pregledovalnice (sobice, kjer se pregleduje surov material in izpisuje kode za montažo) so polno zasedene, novinarje še vedno učijo, da so najpomembnejši člen pri produkciji (snemalci in montažerji so bili na tej televiziji odkar pomnim zelo slabo cenjeni, čeprav so prav oni tisti, ki ponavadi delajo presežke v produkciji).

Menjajo se le zakoni, oblast, formati in imena oddaj. Uredniki se pač obračajo z vetrom in skrbijo za zadovoljstvo tistih zgoraj. Gre za preživetje, presežki niso nujni. Zakaj bi si s kvaliteto grenili življenje? Zakaj bi realizirali nore ideje, če se da vse skupaj lepo poenostaviti? Glavno je, da program teče.

Malo domače glasbe, dvestota ponovitev katerega od Končarjevih izdelkov ali tistih starih TV dnevnikov iz leta 1991, pa je spored zapolnjen.

Kaj si želimo plačniki obvezne RTV naročnine, pa očitno niti ni pomembno. Ker nas večina televizije sploh ne prižge več.

Katja Lenart