Francoski predsednik Nicholas Sarkozy se je danes namenil obiskati Irsko, kjer se bo pogovarjal z irskim premierom Brianom Cowenom, o čem drugem kot, kako pretentati voljo ljudstva. Ni kaj, pred seboj ima pomembno nalogo, da reši kar se sploh še rešiti da, od trohnečega trupla Lizbonske pogodbe. Obnaša se samozadostno, avtokratsko in avtoritarno, saj prav to od njega, kot dežurnega predsedujočega, pričakujejo evropske elite, ki so stavile in zastavile vse, svojo moč in oblast, na uveljavitvi Lizbonske pogodbe. A kaj, ko to počne s tistim francoskim šarmom, ki zapeljuje, očara in nasmeje, da se mu skoraj nasede. Treba mu je priznati, da je njegov slog povsem nekaj drugega kot stil Janeza Janše. Preprosto so se EU politiki odločili; Irci nimajo druge izbire kot, da ponovijo/obnovijo referendum in se tokrat odločijo PRAVILNO.

V EU demokraciji se načeloma spodbuja dialog, sprejema civilne pobude, upošteva mnenja in želi debato, a vse dokler je vse v okviru in znotraj tega kar se pričakuje, v mejah, ki so vnaprej začrtane, določene in dopustne. Dokler se ne vprašuje po temeljnih predpostavkah, dokler se ne spodkopava in razkriva ideologija, ki prikriva oblastna razmerja moči. Dokler se ne vzpostavi dvom v demokratičnost zastavljenih procesov in procedur, vprašanje jasnosti in transparentnosti delovanja EU institucij, učinkovitosti, koristnosti in pravičnosti le-teh, v odnosu do državljank in državljanov EU.

Junija 2009 se obetajo volitve v Evropski parlament. To je eden od ključnih razlogov, zakaj se vsem tako mudi, zakaj nestrpnost narašča in zakaj je zadrega vse večja. Zato se posega tudi po dvomljivih metodah pritiska in prepričevanja, ki so v nasprotju z demokratičnostjo, le, da bi stopila v veljavo Lizbonska pogodba, ki Evropskemu parlamentu dodeljuje večjo zakonodajno in proračunsko vlogo ter pristojnost sklepanja mednarodnih sporazumov.

A kaj sploh vemo o političnih skupinah oz. strankah, ki sestavljajo Evropski parlament? Vemo to, da jih je sedem in sicer; največja, Evropska ljudska stranka (krščanski demokrati) in Evropski demokrati, ki ima 278 poslancev/poslank, sledi Skupina socialdemokratov, 219 poslancev/poslank, Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo, 103 poslance/poslanke, Samostojni poslanci in začasno prazni sedeži, 44, Zeleni – Evropska svobodna zveza, 42 sedežev, Evropska združena levica – zelena nordijska levica, 41 sedežev, Združenje za Evropo narodov, 30 sedežev, Neodvisnost – Demokracija, 28 sedežev. Skupaj 785 poslancev in poslank. Bolj kot stranke delujejo kot nekakšne umetne tvorbe političnega pozicioniranja, z abstraktno vsebino in cilji. Nič ne vemo o tem, kako se stranka ustanovi na nivoju EU oz. kako pride v Evropski parlament. Nič ne vemo o razmerju in odnosu med strankami v Evropskem parlamentu in posameznim nacionalnim strankam, saj kompatibilnost še zdaleč ni samoumevna.

Ne smemo pa seveda pozabiti, da EU poslanci/poslanke izvoljeni v nacionalnih državah članicah niso predstavniki nacionalnih držav, še manj nacionalnih interesov, ampak so člani posameznih EU strank in torej predstavljajo interese te stranke. Zavedanje tega zelo pomembnega dejstva, nas pripelje do spoznanja absurdne logike delovanja in predstavništva, ki je podeljena Evropskemu parlamentu in njegovi zakonodajni funkciji. Neposredno izvoljeni EU poslanci/poslanke, v Sloveniji 7 (z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pridobimo še enega), naj bi »nas« zastopali skozi stranke o katerih ne vemo ničesar, še manj pa vemo kaj »naši« EU poslanci/poslanke počno.

Evropski parlament je nadnacionalna institucija, katere člani se volijo na splošnih neposrednih volitvah. Volitve v Evropski parlament so vsakih pet let, njegova naloga pa je sprejemanje zakonodaje (direktive, uredbe,…) ki vpliva na vsakdanje življenje Evropejcev.

10.7.08 je v Evropskem parlamentu, ob svojem prvem nastopu kot EU predsedujoči, g. Sarkozy med drugim povedal: »Vprašajmo se katere so prioritete? Prva je pokazati Evropejcem, da jih Evropa lahko ščiti. In tu vam želim povedati nekaj glede pomena besede zaščita (ščitenje). Že od starodavnih časov dalje, so si ljudje podeljevali javno moč z namenom, da jih ta javna moč zaščiti. Evropa mora ščititi, ne, da bi bila zaščitniška.« In ob teh besedah nam pride na misel zaključni govor, ki ga je Janez Janša imel v Evropskem parlamentu o “prastarem izzivu politike” (30. junij, Vest.si), očotno jima je skupno sklicevanje na antične čase, o katerih pa kot je videti nimata pojma.

Aroganca takšnega razmišljanja je, da se postavljajo na pozicijo, da so oni tisti, ki vedo, kaj je najbolje za nas in kaj dejansko potrebujemo, katere so naše prioritete ter nas postavljajo v vlogo tistih, ki moramo biti varovani in ščiteni. Zaščititi nas pred kom ali pred čim? Odgovorimo jim lahko, da moramo najprej in predvsem zaščititi se in se obvarovati pred njimi samimi in pred njihovo uzurpacijo oblasti in moči. Kot bi bili nedoletni, nesposobni razmišljanja s svojo glavo in torej nezmožni sprejemanja odločitev, nesposobni presoje in razsodnosti. Torej, naj se prepustimo kar takim kot je g. Sarkozy, ki bodo poskrbeli za našo varnost in zaščito, tudi ali predvsem pred nami samimi, pred lastnim umom in razumom, ki nam govori druge stvari kot bi nas gospodje želeli prepričati? Lahko se namreč zgodi, da se z njimi ne strinjamo in tudi to je že znak, da potrebujemo skrb, pozornost in zaščito.

»Globoko verjamem, da je institucionalno vprašanje, glede pravil delovanja Evrope, nekaj za člane parlamenta, ne pa za referendum.« Torej, g. Sarkozy globoko verjame, da so določena vprašanja le za zbrane, za reševanje in odgovarjanje nanje v zaprtih krogih, kamor ljudem ni mogoče posegati ali vplivati. Najbolj pomembna vprašanja, ki utemeljujejo in konstituirajo demokracijo, niso namenjena, da o njih odločajo državljanke in državljani na referendumu, ampak so v pristojnosti in domeni politične elite. Res lepa prihodnost.

Elena Pečarič

http://www.europarl.europa.eu/groups/default_sl.htm
http://www.europarl.europa.eu/parliament.do?language=SL
http://www.youtube.com/watch?v=uXmidPjQaE8