A mate kej drobiža?
19. julij 2008 ob 11:04 | Ajda Perme |Bil je čisto pravi poletni večer v Ljubljani. Na poslednjem čiku in klepetu pred NUKom s prijateljico, se je mimo primajal starejši gospod in prosil za cigaret. Seveda, ni panike! Vzel je čik in se usedel poleg mene.
Večkrat poklepetam z brezdomci, čeprav je dotični kasneje trdil, da dom ima.
Klepetali smo le kratek čas, ko sva s prijateljico posegli po drugih, najinih temah. Pa se je oglasil, s še ne prižgano cigareto, nekaj v smislu, da midve pa že nimava problemov. ”O, seveda jih imava,” mu odvrnem. ”No, kakšne?” ga zanima. ”Imam probleme na faksu, v službi, v ljubezni, doma,.. …brez skrbi, da jih imam, samo drugačni so od vaših,” se upiram. ”No, vam bom povedal, kakšne mam pa jaz probleme,” je bil pokroviteljsko pameten. ”Pred enim tednom sem izgubil ključe od svojega stanovanja in nimam 50 evrov za ključavničarja,” je začel z vrečko piva poleg sebe. Da že en teden (čeprav tuša gotovo ni videl kakšen mesec) ne more v lastno stanovanje, da klošari zadnji teden. Ker nima 50 evrov za ključavničarja. Pa je poskusil vlomit. Pomagal naj bi mu prijatelj, a ga je, predno sta se lotila dela, ta pretepel. 26 let je star, ta prijatelj, ki to ni.
Kakšen mesec nazaj ga je za nekaj dni gostoljubno sprejel v svoje stanovanje, ko se je ravno odselil od staršev in načrtoval selitev k punci. Nek večer sta bila doma, pila vino, ki ju je do noči že kar dodobro opilo. Spala sta skupaj, v isti postelji. Ponoči pa ga je prijatelj ”pofukal”, kot se je izrazil. ”Od zadaj me je,” je razkril v horonskem smehu. Ko se je 26-letni prijatelj zavedel, kaj je storil, se je držal za glavo, češ ”Sem mislil, da je moja punca!” Iz neznanega razloga se mu je njegova basen zdela hilarična. Meni ne. Prijateljici tudi ne.
”Pa sem hodil po parkih in pripovedoval, kaj je bilo,” je dejal suvereno. In ker je vest hitro prišla naokoli, se mu je prijatelj ob prvi priložnosti seveda maščeval. Tako, da ga je pretepel. ”No, TAKŠNE imam pa jaz probleme,” je zaključil.
Dobila sem občutek, da bi se mi v tem trenutku moji problemi morali zdeti majhni in nepomembni, da je gospod s tole neverjetno zgodbo želel doseči, da bi se čutila dolžno mu dati 50 evrov za ključavničarja. Naj bi to zgodbo res kupila, bi se mi moral gospod res zasmiliti? Ker se mi ni. Zdel se mi je ”full of crap”, edino, o čemer sem razmišljala je bilo, kako se ga na vljuden način, brez konflikta znebiti. Ni se mi smilil, zdel se mi je bolan, da si je zmožen izmisliti tako bizarno in patetično zgodbo, ter predstaviti ključavnico za vrh problemov, ker nima 50 evrov in zato ne more domov. Ima pa za six packa. Blesavo štorjo je seveda nasul, da bi se nama zasmili, morda je celo pričakoval, da mu bova stisnili petdesetaka. Ni šans.
Čeprav pri klošarjih najbolj cenim ravno njihovo izvirnost, ki jo pokažejo pri ogovarjanju mimoidočih, me njegova ni prepričala. Spomnim se, recimo, ko so nekaj let nazaj klošarji na Prešercu prosili za prispevke za maturantski izlet. V škatlo sem jim z nasmeškom do ušes vrgla dva jurja.
Ne vem, zakaj se ljudje klošarjev bojijo. Mnogi ovinkarijo okoli njih, kot da so kužni. Jaz mislim, da so v osnovi super ljudje. Sploh naši, ljubljanski klošarji, vsaj večina izmed njih. Zgovorni in nadvse zabavni so.
Zadnjič sem stala na semaforju na Poljanski, gospd klošar pa je na taistem semaforju čakal na zelenega človečka. Zaradi spuščene šipe sem ga slišala, ko mi je smeje zavpil ”A vas lahko poštopam?” ”Seveda, kar prisedite,” sem ga šokirala. Zmedeno je odprl vrata in se usedel na sovoznikov sedež. ”Kam greva?“, sem ga vprašala. ”V Vesolje,” je dejal. Še dobro, da sem vedela, da gre za lokal na Igriški, drugače bi verjetno mislila, da je nor. Peljala sva se, celo pot se je smejal in govoril ”Pa jst sm se zajebaval, a veš, ti si me pa res pelala! Haha, kr pelala me boš!”, se je režal kot pečen maček. Povedal mi je, da gre v Vesolje povprašat za službo za eno prijateljico. Tisočkrat se mi je zahvalil, obljubil, da me naslednjič pelje na pijačo, ponovil, da ne more verjeti, da sem ga res peljala in mi do konca ulice mahal v slovo.
Imam prijatelja, ki je enkrat na zvit način preveril klošarja. Stopil je do njega in ga vprašal, če ima za posodit kakšen tolar. Klošar se ni obotavljal in iz žepa potegnil 200 tolarjev. Prijatelj denarja ni vzel, temveč mu dal svojih nekajtisoč tolarjev, ki jih je našel v žepu.
A starošolski ljubljanski klošarji imajo že kakšno leto hudo konkurenco. Vsak dan ob določeni uri pred pošto ustavi kombi. Iz njega se vsujejo Romuni. Enega posadijo na voziček, otroku v roke porinejo harmoniko, ostali pa dobijo kartone z napisi, ki naj bi mimoidoče pripravili do tega, da bi jim stisnili kakšen evro. Podnevi klečijo na tleh, se zibljejo v nepojasnenem ritmu in si sami pri sebi nekaj mrmrajo. Moj najljubši je tisti z rožami. Neuspešno je nadomestil Gleba, aka Rožarja, ki zdaj že nekaj poletij prodaja vrtnice po ljubljanskih kafanah. Za razliko od mladeniča iz Rudnika, omenjeni gospod ni tako olikan. Če ponujeno rožo zavrneš, se stric razjezi, zakolne, maha z rokami in odkimava z glavo. Zadnjič sem se skoraj čutila krivo, ker od njega nisem kupila rože in jo dala… …prijateljici, ki je sedela poleg mene?
Zvečer si včasih privoščijo Mc Donaldsove dobrote na Čopovi. Invalid čudežno shodi, se povzpne po stopnicah in si pri pultu naroči Big Maca, otroci težijo za Happy meal, saj ima vendar igračko, a se morajo zadovoljiti z dvojnim čizburgerjem. Zvečer jih na istem mestu pobere isti kombi, odpeljejo se domov. Naslednji dan so spet vsak na svoji poziciji.
Tudi oni od mene ne bodo dobili drobiža. Imam svojega klošarja z najlepšimi modrimi očmi, kar sem jih kdaj videla. Ta je edini, ki mu vedno dam kakšen kovanec, če ga le imam. In je vedno vesel, pa če je kovanec bakren, zlat, ali zlato srebrn. Če nimam, mu povem, da nimam za burek, pa reče, ”Jaz nimam za per!” Cenim iskrenost.
Osvojil me je, ko je enkrat že od daleč vpil, če imam kaj drobiža. Rekla sem mu, da žal ne, da imam samo pet jurjev. ”Ja, sej bo to tut uredu,” se je zarežal. Naredil mi je dan, zaslužil si je tistih nekaj sto tolarjev, zato sem se čez pol ure vrnila in mu jih dala.
Ampak moj klošar, kljub temu, da je šaljivec in pol, na desno oko vedno joka. Čeprav se pogovarjava o hecnih rečeh, mu iz desnega očesa vedno curljajo solzice. Vesel me je, če mu dovolim, da prisede, ko jem svoj sendvič za 3 evre in me ne obsoja, da ga. Če ga kaj ostane, je njegov. Dovolj mu je, da malce pokramljava, se smejiva, navrže kakšno modrost, mi reče, da sem blazno luštna, sune mi kakšen čik, pa sva zmenjena. Ampak desno oko vedno joka. Že dolgo ga nisem videla.
Ajda Perme
19. julij, 2008 ob 12:03
Jaz nisem tako pogumna, pa čeprav sem že dala ženski, ki je prosjačila, čisto zadnje fičenke, ki sem jih imela. Pa bi težko temu rekla strah pred klošarji, bolj je strah pred usodo. Hm.
19. julij, 2008 ob 12:16
Bolj ko je družba brezbrižna več je klošarjev. Zgornji tekst mi je všeč, zato ker ne moralizira. Vsi imamo šanse, da bomo kdaj klošarji. Organizirano klošarstvo za katerim pa stojijo določene združbe bi bilo treba preganjati, vsaj v tako majhnih državah kot je Slovenija. Psiho-socialna pomoč je zelo velik problem v naši preljubi domovini. Sam sem osebno pomagal prijatelju, ki ima poškodovane možgane od LSD-ja. Naletel sem na množico sistemskih ovir, ni specialistov, ni reševanja nastavitvenih problemov, ni takojšnega reagiranja “sedečih” socialnih delavcev, ni možnosti vstopa v komuno. Prijatelj je namesto veje ali mosta rajši izbral zapor..Vse ljudi, ki imajo psihične probleme bi bilo treba spraviti s ceste. Ko v svoji okolici gledam preko 200 praznih stanovanj, me spopadata bes in žalost hkrati. Kopičenje nepotrebnih, neizrabljenih nepremičnin novodobne “plehke” elite je samo eden izmed indicov brezbrižnosti novonastale slovenske stvarnosti. Ljudje s problemi so v Sloveniji v najboljšem primeru deležni trepljanja po rami in smešnih denarnih pomoči. Kdaj bomo dočakali terenske socialne delavce?
19. julij, 2008 ob 18:30
Romuni so se očitno preselili iz Maribora..ljudje so jih zelo hitro prebrali..in se jih vsi po vrsti v zelo kratkem času začeli izogibati…mislim, da je pred meseci na to temo izšel tudi prispevek v častniku Večer..
19. julij, 2008 ob 21:27
Tudi jaz sem imel “svojega” klošarja v Ljubljani, tam, ob mestni hranilnici, kjer vedno ubogo sloni na dotrajano fasado. Vedno sem mu v roké potisnil kakšnega petstotaka bivše valute in vedno me je zadovoljno premeril od glave do pét, se mi nežno nasmehnil, se zahvalil in mi s tem venomer polepšal dan. “Končno sem tudi jaz dobil “odvezo”, da pomagam!”, sem si mislil takrat.
Pa sem nekolikaj kasneje dojel, da si s tem stiskanjem petstotakov v roke dotičnega gospoda samo kupujem notranji mir. Da bi pa vendarle moral storit kaj bolj konkretnega, če bi želel ZARES pomagati.
Pa kaj, ko ne morem. Vsaj finančno ne. Sem zelo bogat, a le za svoje potrebe in želje in nič več. No, tako zelo bogat pa spet nisem, da bi lahko vsakemu klošarju- ki jih je dandanes odločno preveč po Ljubljani- stisnil kakšnega evrčka v zamazano roko in dobil v zameno kakšen neprecenljiv nasmeh…
Nekega sobotnega dne pa odprem Dnevnik in glej ga fanta; klošar izpred hranilnice v sliki in besedi. Pozorno sem si prebral intervju in končno DOJEL, s čim lahko ZARES pomagam. Gospod je povedal približno takole; “Veste, jaz nisem tule ob steni samo zaradi tega, da bi se smilil ljudem, da bi se omehčali in mi donirali kakšen tolar. Meni že ogromno pomeni beseda, ko me kakšen mimoidoči vpraša, kako si pa kaj danes…”
In res. Takrat sem dojel, da sicer klošarji res prosijo za denar, a v podpomenu njihove prošnje je tudi venomer želja po vzpostavitvi stika. Tistega, človeškega. Pristnega. Saj veste, toplina besede. Človeške.
Od dotičnega spoznanja naprej, se ravnam malce drugače. Priznam, bolj sem selektiven. Kot pravi Ajda sama, tudi jaz z veseljem s kakšnim klošarjem spregovorim besedo, dve. Toliko, da čuti, da je. Da obstaja tudi v očeh ljudi, ki jih usoda sama (recimo temu tako) ni kruto zapustila, kot njih same. Veseli so. Oni, tisti pravi klošarji. In jaz? Vesel sem še bolj od njih samih. Ker se mi nasmehnejo!
Ne dajem več denarja. Tiste, prave klošarje pa vedno nagradim s kakšnim sendvičem ali njim priljubljeno flaško. Bog jim požegnaj.
P.s. In da se razumemo; razni Romuni in podobni NISO klošarji. To so podjetniki, pravi podjetniki. Ajda jih lepo opiše s tistim o McDonaldsu. Taki, pa gredo lahko za moje pojme kar lepo delat.
20. julij, 2008 ob 9:03
Chattefuscio pravi: “bla, bla, bla…”
Nimam “svojega” klošarja, odkar mi je en zagrozil, da me bo pretepel za vogalom, če mu ne dam “za kruh”.
Kar se pa Romunčkov tiče, me je v Genovi en Italijan dobro podučil. “Če te obkroži deseterica osemletnikov, samo mlati! Več bo krvi iz nosov, toliko bolje!”
20. julij, 2008 ob 13:45
Ja te romune se je v Mariboru precej hitro ‘’skužlo”. Verjetno je k temu najbolj pripomogel članek v večeru, ki je te ”podjetnike” prijeme precej podrobno opisal. Osebno pa začutim precej jeze ko vidim osebo staro med 20 in 30 let, ki bi brez vseh vseh težav lahko delala ampak se raje pozibava na kosu kartona in bulji v prazno. Če bi lahko bi ga pohodil.
20. julij, 2008 ob 20:10
En zajeban občutek se me loti, ko vidim zdravega mladega človeka, ki bi lahko delal za denar in ne prosil.
Zajeban pa najbrž zato, ker vem, da je na svetu veliko več ljudi, ki delajo za ogromne denarje tako, da izkoriščajo druge, z drugimi besedami, mešajo zrak in so zelo destruktivni za okolico s svojim neomejenim kopičenjem namesto, da bi ravno oni vsaj nekje pokazali opazen občutek za ravnovesje in ljudem, ki niso rojeni manipulatorji pomagali kot se spodobi. Kdo so ti ljudje, se človeku z odprtimi očmi ni potrebno preveč spraševati.Med drugim so več kot očitno sestavni del vsakodnevnih vesti v katerih ne pokažejo niti kančka plemenitosti s katero bi prav z lahkoto pridobivali glasove na volitvah.
Kar se pa zadeva izvirnosti naših klosharjev, je le ta na dokaj nizki ravni in bi lahko z malo več poguma in ponosa ljudem, ki živijo v teh naših precej zmatranih krajih ponudili v zameno za tisti drobiž, ki već kot očitno že sam zgublja na vrednosti, vsaj kak mrzel pirček po dvojni trgovinski ceni ali kaj podobnega….
…aja potem bi bili pa spet podjetniki….hm….mar ni vsak od nas podjetnik?
If you can’t change the world change yourself!!!
20. julij, 2008 ob 21:20
ajda, tvoji problemi niso nič manjši od klošarjevih, pa ne samo zato, ker gre za tvojo percepcijo, ampak tudi zato, ker so tvoji bolj intelektualni, njegovi pa bolj eksistenčni. ti se učiš, najverjetneje opravljaš še kakšno pisarniško (intelektualno) stresno delo, on pa ima svoje možgane na paši. oba imata stresno življenje.
kar pa se svojega klošarja tiče, pa je to podobno postalo kot s psi. postali so statusni simbol. čim boljšega, bolj informiranega imaš, tem večji car si. no, jaz svojega klošarja nimam, ker nisem iz ljubljane, me pa včasih zaradi te pofukane potrošniške družbe prime, da bi bil. :)
20. julij, 2008 ob 21:22
(dodano)
namreč… da bi bil klošar kar jaz:)