Mlada življenja v domovih za ostarele II.
18. julij 2008 ob 10:49 | Elena Pečarič |Večina hendikepiranih, ki živi v domovih za ostarele, so v te institucije bili nastanjeni, ne da bi pri tem imeli kakršnokoli možnost izbire. Tam so jih namestili po utečeni praksi, po logiki inercije in liniji najmanjšega odpora. Govorimo in mislimo predvsem o hendikepiranih, ki potrebujejo večjo fizično pomoč, čeprav lahko v domovih najdemo tudi precej takih ljudi, ki ne rabijo veliko asistence pri svojih vsakodnevnih opravilih, a se na tak način rešuje t.i. socialni problem. Večkrat se kot socialni problem definira nekaj kar je posledica ali vzrok ekonomske narave ali neustreznih družinskih razmer.
»Na nek način« se socialni in drugi strokovni delavci zavedajo, da je napotitev mlajših hendikepiranih oseb v domove za ostarele, neprimerna rešitev, a je po drugi strani še najlažja in pravzaprav definitivna. Osebe, ki so nastanjene v domovih, so v nekem smislu zapečatene, saj se jim na tak način odvzame tudi ekonomske možnosti za spremembo stanja. Oseba mora za stroške nameniti vsa sredstva iz naslova tuje nege in pomoči in 90% pokojnine ali dohodka, če jih ima, v nasprotnem primeru ta delež pokriva CSD. Osebi ostane le minimalna vsota, ki jo upravičeno lahko imenujemo žepnina. »Saj drugega ne potrebujejo, za vse je poskrbljeno.« S tako vsoto ni realno možno, da oseba kakorkoli prihrani ali načrtuje. Tudi, če je oseba zaposlena, ji ob upokojitvi vzamejo pokojnino za plačevanje doma. Tako osebe, predvsem mlajše, tudi, ko imajo izobrazbo oz. poklic, ki bi ga lahko opravljali, niso motivirane za zaposlitev, saj v vsake primeru večji del dohodka namenjajo za osnovno oskrbo v domu. Naj omenimo, da se dodatne usluge plačujejo posebej, npr. dodatno kopanje (oseba ima pravico do kopanja enkrat na teden), sprehodi in spremstva.
»Danes mi od skupne prejete vsote, katere znesek je 478.23 EUR, od tega prejemam dodatek za pomoč in postrežbo v znesku 220.72 EUR ter nadomestilo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, vsota tega je 257.51 EUR, ostaja za prosto razpolaganje le žepnina, v višini 90 EUR. Ta ne zadošča niti za najnujnejše življenjske potrebe, kot so: potrebščine za osebno higieno, umivanje las, obleka, številke za osebno garderobo, ki jo perejo v pralnici doma ter šivanje teh številk na osebno garderobo, obutev, frizer.«
Do danes ni nikakršne obrazložitve s strani pristojnih, zakaj se smiselno ne uporablja namenski vir Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) imenovan »zdravstvena nega«, ki se na račun posameznika avtomatično izplačuje DSO. Vsota znaša najmanj 490.42 EUR in ni povsem jasno kakšne storitve so v tem vključene, saj sta nega in zdravstvena nega pogosto neločljivi pri osebah, ki potrebujejo pomoč pri vseh osnovnih življenjskih opravilih.
Na podlagi računa, ki ga izstavlja DSO Bežigrad, je uprava pričela zaračunavati tudi uporabo osebnega hladilnika in kabelsko televizijo kot nadstandard. Nabavili so tudi klimo, od katere ravno tako dodatno služijo, ne glede koliko časa je v uporabi, četrt ure ali ves dan, je cena ista. Tudi šivanje oz. vzdrževanje osebnega perila, ki ga pri pranju in negi strgajo ali povsem uničijo računajo k stroškom oskrbnine, ravno tako umivanje las. Vsoto odtegujejo kar od t.i. žepnine. Stanovalci so praviloma nezadovoljni in se pritožujejo predvsem nad hrano, ki je primernejša za starejše in ljudi na dieti. Kopanje je enkrat tedensko, dodatno kopanje si morajo stanovalci plačati sami. Tudi sprehodi izven doma se plačujejo na uro, kar pa si osebe ne morejo ravno pogosto privoščiti; če nimajo sorodnikov ali prijateljev, ki bi jih obiskovali (kar ni redko), ne morejo nikamor. Tako gredo ven le, ko imajo razne zdravniške preglede in obiske, saj jih takrat odpeljejo z reševalcem.
»V zadnjem obdobju uvajajo še nova organizacijska pravila, ki zahtevajo za negovalno osebje dodatna opravila, za stanovalce pa vedno manj možnosti za najbolj osnovne človeške potrebe. Osebje bo kmalu več službenega časa potrošilo za organizacijo, za razpravljanje in pisarjenje »raportov« kot pa za delo z ljudmi.« V raport se zapisujejo zelo osebni in intimni podatki, o tem kolikokrat se kdo obrača, gre na WC,… «Tega, koliko časa posamezna oseba čaka na potrebno fizično pomoč, pa si nihče nikamor ne zapisuje«. Za vsako najmanjšo potrebo se čaka od nekaj minut pa tudi do dve uri in več, tudi za najmanjšo stvar, npr.: kozarec vode. Ko se zgodi, da se negovalka prikaže po nekaj minutah, je velika sreča. Koliko časa bo nekdo zapravil za čakanje, ni možno predvideti. Čas posameznega stanovalca, najsi bo starejši ali mlajši za upravo doma ni pomemben. Tu človeka prisilno obsodijo na golo vegetiranje. Posameznik nima vpliva nad svojim življenjem, je povsem onemogočen, saj nima nikakršne možnosti organizirati se in udejanjati svoje načrte, življenjske cilje in ambicije. Uvedli so tudi »priporočilo« do katere ure je treba iti spat, »diktira se kdaj smemo iti na biološko potrebo, kdaj naj bi si umili glavo, oz. to opravilo skoraj ni možno več«.
»Še več, izjavili so celo, naj zmanjšamo svoje potrebe. Torej naj me ne umivajo, naj me ne dvignejo s postelje, mi posteljo posteljejo, me postrežejo z obroki in po končanem obroku odnesejo posodo z ostanki hrane iz pred mene, mi dajo piti, naj ne opravim fiziološke potrebe. Naj me ne okopajo vsaj enkrat tedensko, me oblečejo, ko odhajam občasno tudi v hladnem obdobju izven doma in slečejo, ko se vrnem ter me zvečer dajo v posteljo, ali kdaj pa kdaj tudi podnevi, ko zdravstvene težave občutim v tolikšni meri, da mi ne dopuščajo sedenja na vozičku. Praviloma pa na njem sedim ves dan, tudi pozno v noč, da nadomestim vsaj delček tistega, kar izgubim v dnevu in mi ni bilo dano uresničiti. Glede opisanih razmer me je iz dneva v dan vse bolj utesnjuje bojazen, kaj mi bo prinesel prihodnji dan.«
»Prostori v katerih bivamo so očiščeni vse manj kakovostno in vse redkeje, tudi ves mesec ne, saj nimamo čistilke. Ničkolikokrat doživimo nepredvidljive spremembe in odločitve, ki nas zadevajo in o katerih s strani uprave nismo obveščeni. Obravnavajo nas kot da smo že dementni, v skladu z prenovo oddelka, ki je šla v smeri te namembnosti. S takšnimi eksperimenti nam odvzemajo osnovne človekove pravice in dostojanstvo. Vse manj imamo potrebne pomoči in s tem vse manj pravic, stroški oskrbnine pa so vse višji.«
Posameznik v domu je oropan temeljnih človekovih pravic pri osebnem odločanju in vplivu nad svojim življenjem. Diskriminacija se kaže tudi tako, da, so oropani zasebnosti in dostojanstva. Tu se čas ustavi, ni prihodnosti in s tem perspektive. Zgrešeno je že v sami osnovi sistema, da se ljudi, ki so še polni ambicij, pospravi v institucije, kot so Domovi starejših občanov in se jim tako zapečati življenje.
Lahko se sklicujemo na ustavno ureditev, na 14. člen in 34. člen, kjer prvi določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine in 34. člen, ki določa, da ima vsakdo pravico dostojanstva in varnosti; pa kaj nam to pomaga ali spremeni. Za tiste, ki so obsojeni na takšno življenje, prav veliko to ne pomeni, še posebno ne, ker se vse to sistemsko vrši in spodbuja.
Na koncu dodajamo odstavek, ki smo ga našli na spletnih straneh Društva distrofikov Slovenije in je dokaz zastarelosti storitev ter nedopustnosti politike, ki se na tem področju še vedno izvaja. V zahodno-evropskih državah je kaj takega nepredstavljivo.
»Društvo je doslej uspelo razviti tri specifične oblike bivanja za distrofike To so: oddelek mlajših invalidov v Domu starejših občanov Ljubljana Bežigrad, šest posebej adaptiranih samskih sob v Nastanitvenem centru Šiška in tri bivalne enote neodvisnega življenja invalidov v novonastalem Bežigrajskem dvoru in v Mariboru. Prva oblika je namenjena tistim, ki so v svojem biološkem ritmu 24 ur povsem odvisni od fizične pomoči drugih ljudi, druga tistim, ki si delno lahko še sami pomagajo in tretja naraščajočemu številu mladih distrofikov, ki študirajo ali se zaposlijo v Ljubljani in Mariboru ter občasno ali stalno potrebujejo pomoč drugega človeka.«
Elena Pečarič
18. julij, 2008 ob 11:23
Takšno življenje je sramota za 21. stoletje. To kolumno morajo prebrati vsi poslanci in če se še ne bodo zganili je treba s tem v Evropo.Kako to,da se tisto društvo še hvali s takšnim oddelkom? Katastrofa!
18. julij, 2008 ob 12:58
živim poleg doma za ostarele in v njem živi tip k je tam že od 18 leta (zdaj je star 26, 27). ustreljen je bil v vrat in zdaj je invalid (se opravičujem, ker ne vem katera stopnja, naziv itd). strelec se je izvlekel, odsedel 2 leti od določenih 4, on nikoli več ne bo hodil in bo strohnel tu v domu med starci,medtem, ko se je strelec znašel, ločil….itd.
groza-enostavno groza, sploh to, da ni nič kriv za svojo nesrečo.
jih je pa tu v domu za ostarele več takšnih in podobnih primerov.
19. julij, 2008 ob 9:30
Nisem se mogel zadržati pred tem, da se na kolumni »Mlada življenja v domovih za ostarele I in II« ne odzovem. Problem objavljenih kolumn vidim predvsem v tem, da je življenje v Domu starejših občanov Ljubljana Bežigrad (DSO) prikazano tako črno belo, no ja, le izrazito črno. Moralno obveznega pa sem se čutil oglasiti predvsem zaradi dejstva, da sem sam na Oddelku mlajših invalidov zadevnega DSO preživel štiri leta in kratkega prispevka Valentine.
Avtorica namreč v svojih številnih prispevkih na tem in drugih forumih, blogih in drugih internetnih oblikah manipuliranja »uspešno« blati vse kar sama na področju invalidskega varstva ni uspela doseči in s čemer se iz tega ali onega razloga ne strinja. Seveda pa s svojim tovrstnim non-stop delovanjem ustvarja poenostavljen vtis asocialne Slovenije do invalidov in predvsem skreganosti invalidov med sabo. Le domnevam lahko, da si je na podlagi teh kolumn svoje mnenje o življenju invalidov v različnih domovih in izven njih ustvarila Valentina. Prijetno pa bi bil presenečen, če bi se Valentina odločila in bi se za konkretne zadevne informacije oglasila npr. na reprezentativni invalidski organizacij Društvu distrofikov Slovenije (DDS) in se na svoje oči prepričala s čem se to društvo »hvali«, ukvarja, katere, kako in za koga izvaja svoje programe.
Naključnim bralcem obeh »srce parajočih« kolumn je korektno povedati, da sem zaposlen na tem popljuvanem DDS in sem na razultate skoraj 40-letnega delovanja društva kot mišično obolel (distrofik) na invalidskem vozičku izredno ponosen. To, da me nekateri hote ali nehote vidijo le kot človeka, ki nima svojega mnenja, če se prej o tem ne pogovori z svojim predsednikom Borisom Šuštaršičem, me ne moti niti obremenjuje, saj tistih ne bom nikoli prepričal o nasprotnem in se za dosego slednjega niti ne trudim. Ni mi pa povsem vseeno za tiste nevtralne, ki si lahko svoje mnenje ustvarijo le na podlagi nekaterih kvazi dobronamernih, a zafrustriranih in prefinjenih prikrito zakompleksanih člankov in nastopov.
V obdobju ko se nekateri kronično nezadovoljni in pradvsem zavistni posamezniki že nakaj let zalo trudijo oblatiti ime predsednika DDS B. Šuštaršiča, pa se mi zdi pošteno povedati, da sem pred skoraj 20 leti pomoč in podporo dobil le pri tako blatenem Šuštaršiču in društvu, ki ga vodi. Npr:
- po končani srednji šoli sem uspel dobiti posteljo v študentskem domu za Bežigradom le ob angažiranju svojega društva distrofikov, saj študentov invalidov na vozičkih v primerjavi z zadnjimi leti ni bilo tako veliko, da o prilagojenih sobah v domovih sploh ne govorimo;
- ravno v DSO Lj-Bežigrad mi je bilo omogočeno bivanje v Ljubljani, ker v svojem domačem kraju kljub razumevanju in pogostem žrtvovanju staršev enostavno nisem mogel živeti življenja, ki bi me veselilo in nudlo možnosti dodatnega izobraževanja, zaposlitve, družine, kvalitetnega prživljanja prostega časa, ipd.; to je bila seveda odskočna deska za nadaljnje angažirane korake;
- kljub pisanju sto in ene prošnje za zaposlitev le-te nisem uspel dobiti, saj so v tistem času vsi delodajalci na razgovorih neverbalno ugotavljali, da bo s tem invalidom več škode kot koristi. Službo pa sem dobil v invalidskem podjetju Birografika BORI, katerega ustanovitelj je prav popljuvano DDS; naj v informacijo žal še vedno številnim delodajalcem, ki so obremenjeni s predsodki povem, da v času več kot 15 let delovne dobe nisem bil en sam dan na bolniškem staležu (tega je namreč delodajalce še posebno strah);
- društvo mi je kasneje prav tako omogočilo, da sem tri leta bival v njihovi bivalni enoti, kar je bil pomemben korak k življenju, ki si ga verjetno želi vsak povprečen mlad človek – ekonomsko sprejemljiva nastanitev in možnost bivanja s partnerko, itd., itd.
Vseh teh in prenekaterih drugih storitev in možnosti sem bil v okviru posebnih socialnih programov DDS bil deležen sam in seveda mnogi drugi distrofiki po vsej Sloveniji ne glede na to ali so ali niso bili zaposleni v DDS ali Birografiki BORI. V končni fazi je prav smisel in namen invalidskih organizacij, da prisluhnejo invalidom in jim po svojih najboljših močeh in na različne načine pomagajo k zadovoljevanju značilnih potreb, ki izvirajo iz njihove invalidnosti in jim posledično pomagajo k čimbolj neodvisnemu življenju.
Tudi zaradi slednjega je DDS poleg Birografike BORI ustanovilo še eno invalidsko podjetje, in sicer Dom dva topola v Izoli. V obeh podjetjih pa je trenutno zaposlenih prek 50 invalidov, ki si s svojim delom na trgu služijo kruh in plačujejo položnice ter ne obupujejo nad svojo usodo oziroma krivijo predvsem druge za težave s katerimi se v svojem življenju srečujejo.
Zavedam se, da so in bodo med nami posamezniki in skupine invalidov, ki bodo vedno potrebovali posebne individualne rešitve v različnih življenjskih obdobjih in okoljih, vključno s še vedno potrebnimi oblikami institucionalnega varstva. Ne razumem pa tistih posameznikov invalidov, ki kljub možnosti in zmožnosti niso pripravljeni vložiti toliko angažmaja, da bi družbi dali svoj tako ali drugače aktivni in pozitivni prispevek, ampak od države (beri: nevednih davkoplačevalcev) terjajo in terjajo – ter zavedno nekritično pristajajo na to da so »ljudje, ki jih družba pač mora živeti«. So pa zato izjemni prodajalci svoje invalidnosti in lovci »neželjene« usmiljenosti, ki prikrito uživajo, da so lahko le neobjektivni dežurni kritiki. Skoraj povsod in ob vsaki priliki tudi ne pozabijo razložiti širši javnosti, da so za vse tegobe, ki so jih doletele ali jih celo šele pričakujejo, krive invalidske organizacije, vlada, ministrstva, sosedi, bivši prijatelji. Ne duha ne sluha o tem, da pa je mogoče pomemben del odgovornosti za svoj položaj v družbi tudi v njih samih, v njihovi aktivnosti, izobrazbi, znanju, kulturi obnašanja, moralnih vrednotah in še in še bi lahko našteval. To da smo invalidi (distrofiki, paraplegiki, slepi, gluhi in drugi) nam namreč ne daje pravice, da to neizogibno dejstvo v različnih situacijah sprijeno in sprevrženo izrabljamo ter pasivnost in patetiko skrivamo za svojo invalidnostjo.
Tudi zato mi gredo na določen organ posamezniki, samozvani hendikepirani, ki svoj ego lahko dvignejo in zadovoljujejo le na način, da blatijo, omalovažujejo in žalijo druge posameznike, ki imajo znanje in voljo svoje cilje doseči z delom in afirmativnim odnosom do sebe in okolice.
Večkrat kritizirane t.i. velike invalidske organizacije pa so tudi tem parim kronično nezadovoljnim posameznikom prek svojih programov omogočile, da so prišli v Ljubljano, njim in njihovim asistentom nudile bivanje v svojih bivalnih enotah in drugih oblikah bivanja (tudi v DSO), jim nudile prevoze na fakultete in jih vključevala v številne druge aktivnosti, ki so jih zanimale. Vse to so v celoti izkoristili, danes pa, ko naj bi te in podobne druge aktualizirane in nove programe teh invalidskih organizacij koristili drugi mlajši invalidi, temu vehamentno nasprotujejo in zagovarjajo le svojo YHD-jevsko »resnico«, temelječo na oveneli teoriji hendikepa. To je pač pokvarjeno in egostično.
Naj zaključim z zadnjima dvema odstavkoma te avtoričine kolumne, ki je tako tipično izprijeno manipulativno YHD-jevska ko nekaj izvzamejo iz konteksta, dodajo ščepec popra in ustvarijo žalostno pripoved o krivicah, ki se ubogim invalidom dogajajo. Ko avtorica obeh tozadevnih kolumn po svojih želji uporablja in zlorablja zadnje čase aktualne termine kot so npr. temeljne človekove pravice in diskriminacija, obenem ne dovoli DDS, da distrofikom nudi različne oblike nastanitve, glede na njihove interese in zmožnosti. Ampak naj bi DDS in druge invalidske organizacije izvajale in nudile invalidom le tiste programe in storitve, ki se zdijo pomembni Eleni Pečarič in njenemu društvu YHD. V nasprotnem slučaju pa so vsi po vrsti ustrahovani, nemočni in zavedeni od vodilnih v DDS in vodilnih po drugih invalidskih organizacijah!? Po domače, predsednica YHD si jemlje pravico odločati v imenu tistih, ki so se po svoji vesti odločili za eno od danih možnosti v okviru DDS.
Namreč, na Oddelku mlajših invalidov v DSO Ljubljana Bežigrad je le 13 enoposteljnih sob, katerih stanovalci niti niso vsi distrofiki, in razen mogoče enega stanovalca nihče od njih ne bi želel zamenjati svoje sobe v DSO s kvazi rešitvami, ki jih nudi YHD s svojo predsednico na čelu. Da o tem, da je ta oddelek od svoje ustanovitve zapustilo že več kot 20 distrofikov in si tudi ob podpori DDS organiziralo življenje v svojih ali neprofitnih stanovanjih niti ne govorim. In to brez danes »nepograšljivega« zagovornika YHD. Le kako? To le dokazuje da na tem oddelku ne gre le za golo vegatiranje, kot to hoče predstaviti avtorica ampak je oddelek mlajših invalidov DSO le ena od potrebnih rešitev oziroma možnosti, ki jo DDS podpira v toliko kolikor si to želijo sami distrofiki in drugi invalidi ter na srečo nima nobene povezave z YHD.
19. julij, 2008 ob 11:36
crippleee fiiight!!! no hits above the belt expected… whatsoever.
jst predlagam da legaliziramo avtanazijo,
ali pa sestavimo skupino norih znanstvenikov-tehnikov, da izdelajo gibčna in sexy nadomestna telesa ter ustvarijo novo vejo genusa homo, homo cyberneticus (sounds like spartacus, doesn’t it).
20. julij, 2008 ob 18:00
Propadla predsedniška kandidatka, ki je posodila svoj ksiht Blažu Babiču, da se je izživljal kot prikriti predsedniški kandidat, še naprej podoživlja svojo politikansko farso. SPOZNA se na vse, nezmotljivo komentira vse in škoda je, da tak socialni um (razuma tako ali tako nima) živi omejeno v hendikepskem svetu, ker bi po njeni imaginaciji lahko bila kar narodni vodja. Je pa njeno obnašanje možno primarjati s kravo, ki se najprej nažre trave nato pa jo v miru prežvekuje, da ji lahko služi kot hrana. Po vsem enako je z njenimi obravnavanimi temami, kajti to kar piše o življenju mladih inavlidov v domu za upokojence je prežvekovala že pred davnimi leti in sedaj samo brezvezno obnavlja svoje spomine.
Kako sta njena zavest in etika spreobrnjeni je razvidno iz tega, da je nekaj s svojim abstraktnim teoriziranjem prispevala k temu, da je ostal samo en oddelek mlajših invalidov čeprav jih je bilo načrtovanih kakih 10. Sedaj pa objokuje, da mladi invalidi pristanejo na negovalnih oddelkih za starejše, kar je res povsem nepreimerno, sama pa ni doslej ponudila nič konkretnega, ker ves čas skrbi samo za svojo hendikepsko rit in kardelce njej podobnih pristaškov. Doslej je brihtna Elena pred Državni zbor pripeljala živega osla in kozo, naslednjič bo to zagotovo živa krava!
20. julij, 2008 ob 20:29
Ivo Jakovljevič, skupaj sva bila na Oddelku mlajših invalidov s to razliko, da ti nisi potreboval nobene fizične pomoči od negovalk, saj si bil še toliko pri močeh, medtem ko sem sama doživljala vse to kar je E lena napisala in še več. Koliko ur sem ponoči prejokala v velikih bolečinah in znoju, ko sem čakala negovalko, da pride na moj zvonec in me premakne. Za vsak premik mojega dela telesa ali predmeta sem čakala in čakala. In ko sem končno dočakala, sem poslušala pripombe kako sem zoprna.Drugi so odlločali kdaj bom vstala iz postelje, kaj bom jedla in kdaj, koga imam lahko na obisku in do kdaj,…
Ivo, očitno si pozabil, da ko si bil na tem oddelku, so ti vzeli vse prihodke, da si dobesedno životaril. Zakaj si pa odšel, če je ta oddelek tako OK?
Hvala Društvu YHD, saj sem z njihovo pomočjo se rešila tega nečloveškega živjenja. Zdaj živim z možem in hčerko s pomočjo osebne asistentke zares kvalitetno in vredno življenje. Sledilo mi je še nekaj disrofikov, ki so dobili osebno asistenco pri društvu YHD.
Na samem začetku sem za asistenco zaprosila Društvo distrofikov. Boris Šuštaršič me je gladko zavrnil češ, da je to predrago. Seveda g. Š je imel plačano negovalko in šoferje in še civilno vojsko. Ko civilne vojske ni bilo več, so začeli z osebno asistenco, ki so jo deležni vglavnem le tisti pri koritu, za ostale pa pride v poštev le kakšna ura te pomoči in še za to jim moraš biti hvaležen.
Če omeniš v javnosti, da kaj bi bilo lahko bolje v DDS,te izključijo iz Društva, prenehajo z izvajanjem storitev,…S takšnimi sankcijami ustrahujejo svoje člane in zato ni čudno,da so ostali raje tiho.
Eleno žalijo zato, ker odkriva kaj se dogaja v teh društvih. Bojijo se, da bi invalidi postali preveč neodvisni, saj potem nebi mogli več nas ustrahovati in držati v šahu zaradi droptinic, ki jih vržejo iz bogato obložene mize.
Ja, Valentina. KATASTROFA!
20. julij, 2008 ob 22:51
delfin uporablja star invalidski repertoar poskusa diskreditacije, predsedniška kandidatka je pa bila zelo uspešna kar ji potrjuje feed back, seveda pa ni imela od 500.000 do 1.000.000 evrov na razpolago ampak je amatersko prekosila in sebe in mnoge kandidate, ker pa si žaljiv pa sploh nima smisla dalje polemizirat saj stil spominja na Šukifila in ne delfina. Sicer pa sem nekje prebral, da imajo še obtoženi v Hagu boljše pogoje kot tisti nesrečni invalidi za Bežigradom, zaporniška celica z wcjem 15 m2, dočim imajo oni na razpolago 12 m2 kljub temu da si na vozičku. Res zgledno Delfin.
22. julij, 2008 ob 7:44
Nekoliko sem presenečen, da je Martina potrebovala kolumno E. Pečarič, da se je »spomnila« kako hudo je bilo na osovraženem Oddelku mlajših invalidov v DSO Lj-Bežigrad, v katerem je preživela skoraj 10 let svojega življenja. O tem svojem »trpljenju« namreč kljub svojim oštrim verbalnim sposobnostim tudi v času, ko smo bili na tem oddelku, nikoli ni govorila ali se kakorkoli pritoževala. Tudi solze so dokaj močan dodatek pri ustvarjanju vtisa ogroženosti in pridobivanju nevtralnih bralcev. Razumem pa, da se je sedaj, ko predsednica Društva YHD E. Pečarič, v svojem križarskem pohodu proti institucijam, potrebuje podporo redkih vojakov z izkušnjo iz tega oddelka, kar naenkrat spomnila nečesar, kar doslej sploh ni bilo problematično (resnično).
Prepričan sem namreč, da je neprimerno bolj težko priznati, da ji je do sobe na oddelku pomagalo prav Društvo distrofikov Slovenije (DDS) in njegov predsednik Boris Šuštaršič. Ta soba in pripadajoča fizična pomoč in nega je bila seveda predpogoj, da je nadeljevala s svojim šolanjem in da se je udeleževala številnih aktivnosti izven DSO, katere ji je nudilo in omogočalo tudi DDS v okviru svojih številnih programov. Po svoje je zanimivo, da se Martina iz DSO kar leto ali dve ni želela izseliti, kljub temu, da so ji starši nudili življenje v invalidu povsem prilagojenem stanovanju, kjer bi lahko živela s partnerjem. Nenazadnje bi bilo pošteno priznati DSO vsaj kako pozitivno malenkost kot npr., da je prav v tem maltretirajočem DSO spoznala svojega bodočega moža, ki je takrat delal v njem.
Res je, da so praktično vsi moji prihodki (invalidnina, dodatek za pomoč in postrežbo, plača), v času ko sem bil v DSO šli za pokrivanje stroškov v tem domu, a to sem sprejel zavestno in mi danes ni niti najmanj žal. Saj kot sem že povedal, je bilo prav to, da sem dobil sobo na oddelku mlajših invalidov v tem DSO prvi pogoj, da sem prišel v Ljubljano, ki je invalidom eno od bolj prijaznih mest, da sem lahko dobil svojo prvo zaposlitev, da sem se ukvarjal z raznimi hobiji in udeleževal različnih dohodkov, oziroma na kratko, da sem družbeno zaživel. Vsak kolikortoliko intelgenten človek pa ve, da v instituciji le ne moreš zaživeti življenje povprečnega človeka v povsem polnem obsegu, kot to lahko npr. v nekem svojem ali najetem stanovanju ob izpolnjevanju še določenih pogojev, ki za neinvalide niso relevantni. Zgolj domnevam, da je iz identičnih razlogov, kot sem sam, tudi Martina zapustila DSO. In to je zaradi življenja s partnerjem, družino,…. Razlika med nama je v tem, da sem DSO hvaležen, da sem lahko tam živel štiri leta, Martina pa kljub številnim rešitvam, ki jih ji je bivanje na DSO omogočilo, zmore to le omaleževati in zaničevati. Razlikujeva pa se tudi v tem, da sem iz tega DSO odšel v bivalno skupnost Društva distrofikov Slovenije in kasneje v neprofitno stanovanje Mestne občine Ljubljana, sama pa je »imela srečo«, da je iz premožnejše družine in ji teh nastanitvenih variant ni bilo potrebno preizkušati, ampak že dolga leta živi v svojem lastnem stanovanju.
V zvezi s kronično in bolestno obsedenostjo YHD-jevskih posameznikov z ustvarjalnim življenje B. Šuštaršiča lahko le ponovim že splošno znano ugotovitev, da gre za zavist teh obremenjenih posameznikov, ki izvira iz njihove sterilne kreacije in sprevrženih moralnih vrednot temelječih ne destrukciji in obrekovanju.
Če pa bi bilo ustrahovanje članov način dela na DDS, bi zagotovo množica skoraj 1000 članov to zaznala in v zelo kratkem času tudi temu primerno odreagirala, razen seveda, če par ekstremno naravnanih in kronično nezadovoljnih distrofikov v okviru YHD ne meni, da so le oni dovolj prosvetljeni in svetovljanski, da prepoznajo »krivice«, ki naj bi se dogajale v drugih organizacijah.
Mogoče je piscem podobnih trditev bolj znan perfiden ultimat YHD-ja koristnikom njihove osebne asistence, da če ne gredo na proteste pred parlament zoper invalidske organizacije, FIHO in državo lahko zaradi kao »krčenja sredstev FIHO« izgubijo še tistega enega osebnega asistenta, ki jim ga zagotavlja YHD. Razen seveda glavnih glasnikov tega YHD, ki imajo tudi po več osebnih asistentov. Enaka obravnava invalidov!? Kriteriji?!
Naj na koncu še priznam, da mi je nerodno, da moram z nekom na ta način v javnosti razpravljati o svojem in življenju nekoga drugega, a ne morem ostati indiferenten do tega, da mi daje lekcije nekdo, ki mu je bilo v življenju postljano z rožicami in mu ni bilo treba nikoli delati za svoje preživetje, kot je to treba veliki večini drugih ljudi.
Pač, takle ‘mamo.
22. julij, 2008 ob 17:46
Ivo Jakovljević je prav s pomočjo po njegovo nezadovoljnežev prišel do položaja kot ga sedaj uživa in si ga olajša s komentarji na karkoli je kjerkoli kaj kritičnega napisanega. Ivota bi bilo lahko sram, saj je bil svoj čas tudi deležen pomoči in razumevanja prav Martine, ki jo sedaj žali s svojimi komentarji tako kot dojema situacijo.
Bistvo njegovega komentarja je odkriva, da priznava, da razmere invalidom niso nakljonjene saj še, če tudi s pomočjo bolj premožne družine ni enostavno zagotoviti razmer za neodvisno življenje invalidov.
Še posebej, če standarde za to postavljajo ljudje, ki tega ne podpirajo in podpirajo samo določeno skupino invalidov, ki jim je lojalna in naklonjena. Ti so deležni nečesa več in vendar tudi njim ne cvetijo rožice.
Ivo Jakovljevil si je pripeljal za asistentko Čehinjo, ki je potrebovala status in je zlorabil svojo invalidnost za to, da je pridobila socialne in zdravstvene pravice v RS. Brez nje bi mu verjetno trda predla, saj je bil kar nekaj krat na rizičnem robu še sprejemljivega za društvo mišičnih bolnikov Slovenije.
Ivo Jakovljevič je za časa mladosti gojil predvsem prosti čas v telovadnici namesto v šoli, sicer je potem naredil šnel kurs za velike denarje na Gea College, bi tudi on ustrezal profilu, ki je skoraj pravilo za delovanje v okviru njihoovega društva. Končana srednja šola ali gimnazija ter poklic invalid. Ivo Jakovljevič bi si lahko priznal, da je pravzaprav on bolestno obseden kot še nekaj posameznikov iz njihovega društva z Eleno in Martino in JHD-jem.
Pri tem ni zanemarljivo, da se je več deset ljudi iz njihovega društva obrnilo na druge nevladne organizacije, ker pri njihovem društvu niso razumeli potreb po neodvisnem življenju in delujejo bolj po principu gasilske dežurne pomoči.
Žalostno pa je, da se ne dogovorite med sabo. Ni vam biti kaj nerodno saj so to obče človeški življenski problemi vsake družebe.
Že dlje časa spremljam delo in rezultate Elene Pečarič, ki je naredila izjemen premik v osveščanju slovenske družbe in pomagala mnogim invalidom, ki so na nerazumevanje naleteli pri Ivotu in njegovih kolegih invalidih. Žaljivo je, da je zapisal, da se gre Elena Pečarič križarskega pohoda proti vladnim institucijam saj je v vladnih sobanah na skoraj pol tajnih sestankih videti konstantno ene in iste invalide, ki lobirajo za to, da se Eleno in JHD onemogoči. Še hujše pa je natolcevanje, da je društvo JHD postavljalo ultimat članom ampak so jih samo informirali o tem kaj se zna pripetiti, če ne bo društvo zadovoljivo financirano. Žal sem pregledala mnogo papirjev in dojela, da nekdo zavestno ovira podporo po ustreznem financiranju njihovega programa za neodvisno življenje invalidov in, da so razpoložljiva sredstva kar je v javnosti potrdil tudi v.d. direktor FIHO Janez Jug.
Na enem srečanju sem slišala njegove pripombe na vodstvo invalidskih organizacij, ki jih tu ne bi zapisala, ker bi nastala splošna panika pri ljudeh, ki imajo probleme s preganjavico in povsod vidijo sovražnike slovenskih invalidov.
Ivo bi bil lahko toliko pošten in si priznal, da ima prav zaradi Elene in Martine takšen status, saj bi drugače bil kje na obrobju.
Ivo Jakovljević nikomur danes ni postljano z rožicami v Sloveniji.
22. julij, 2008 ob 21:16
To branje postaja vedno bolj zanimivo. Nisem invalid. Ali lahko kljub temu grem v tak dom in najdem bodočo ženo? Komu bom moral biti hvaležen?
22. julij, 2008 ob 21:27
Naj samo na kratko povem, da za vsem kar sem napisal stojim. No ja, sedim :)
Dodatno utemeljevanje se mi resnično ne zdi več smiselno. Tisti, ki pa bi jih zanimalo kaj več, so dobrodošli in to lahko brez problemov izvedo na Društvu distrofikov Slovenije in tudi vidijo v okolju, kjer se programi društva izvajajo. Raznim kvazi Janjam, Ivekom in drugim pa priporočam, da si še enkrat preberejo obe moji reakciji na pisanje E. Pečarič in Martine (in ob tem uporabijo vsaj kanček logike in razuma) pa jim bo kljub izjemno zahtevnem tekstu zgolj mogoče jasno, da se z destrukcijo, diskreditiranjem in obtoževanju izključno drugih za svoje neuspehe ne more na dolgi rok tekmovati z delom, ustvarjanjem in pozitivnim odnosom do sebe in svoje okolice.
Kar pa se moje žene tiče, ki je resnično iz Češke, pa kot vidite, poizkus provokacije ni uspel. Tako kot ni bila uspešna ksenofobična provokacija pred časom, ko me je ta isti “Janja” zaradi mojih korenin in različnih stališč od njegovega, ob izrazito sočnem YHD izrazoslovju, pošiljal nazaj v Bosno.
22. julij, 2008 ob 22:08
Jaz pa vsak dan hodim tam mimo tega društva in na presenečnje so skoraj praviloma prostori prazni. Torej kje izvajate potem programe. Redko kdaj sem videl kakšnega invalida tam. Ok je ena tiskarna v podhodu kjer delajo invalidi a je verjetno gospodarska družba in to verjeten ni program društva, ali pa no ne vem.
Zmenite se že enkrat med sabo, ker si resnično delate samo škodo. Slovenska politika pa si zatiska oči in ji godi, če se kregate med sabo. Vi dajte njim pomagati, da bodo lahko uresničevali program, oni pa bodo pomagali vam saj ne bo več problemov. V slogi je moč in uspeh. Če imate pa različne poglede in stališča pa si morate vseeno pomagati. Vsi potrebujete pomoč. Torej predlagam vam, da vsi stopite ali zapeljete korak nazaj in bo za vse dobro.
Kar se tiče očitkov, da imate Čehinjo ženo je lepo slišati. Zakaj je ne bi imeli, saj ni prepovedano imeti ženo, če ste invalid.
Vsem dobrega.
23. julij, 2008 ob 17:38
Tudi starejši potrebujejo boljšo nego.Moje ugotovitve so, da je tuširanje ( 94.letne) vsakih 14! dni.Komu naj se pritožim? Pravijo, če vam ni prav, jo lahko vzamete ven.
23. julij, 2008 ob 21:58
Gospa Ivanjko,
od vodstva ustanove je odvisno. Če vam nekdo nekaj takega reče tam že ni dobro vodstvo. Vem, da so mogli prav take ali še hujše očitke poslušati tudi invalidi, ki niso imeli kam in so bili tam prisiljeni tam živeti. Ravno ta Bežigrajski dom slovi po problematičnosti, moja znanka, je hodila obiskovati prijateljico, pa je rekla, da tja pa živa ne gre. Pred leti je bila direktorica gospa, sedaj pa je tam en moški, ki je tudi njej naredil velik problemov.
Marsikaj se da postoriti in v nekaterih domovih se prav potrudijo.
24. julij, 2008 ob 14:07
Ivo, Ivo! Tvoje vrednote so zares nizke. Praviš, da mi je zaradi premožnih staršov z rožicam postlano. Zanemarjaš dejstvo, da ne morem premakniti niti roke, imam težave z dihanjem in je lahko že najmanjši prehlad usoden, … Očitno si prevelik materialist, da bi vedel, da je zdravje največje bogastvo.
Pred 20. Leti, ko sem imela 17. Let, je g. Šuštaršič odločil, da pridem v DSO Bežigrad na oddelek mlajših invalidov. Takrat je bila to ena od boljših možnosti. Vsekakor pa v današnjih časih po svetu ukinjajo take domove, saj tak način življenja nikakor ni več primeren zlasti za mlade ljudi. Društvo distrofikov pa še vedno reklamira in poziva najtežje fizično hendikepirane distrofike v DSO.
Na žalost osebna asistenca še danes ni zakonsko urejena , zato sem pred leti potrebovala kar nekaj poguma, da sem zapustila ta oddelek. Sledilo je še nekaj distrofikov, nekaj jih pa še čaka na listi YHD, katera bi bila veliko krajša, če bi FIHO (tu kraljujete ti, Boris Šuštaršič in njegovi ljudje) nakazal tista prepotrebna sredstva, ki jih raje hrani za nakup delnic.
Društvo YHD je napisal predlog zakona o osebni asistenci. Seveda Društvu distrofikov oz. g. Šuštaršiču in zato posledično tudi tebi ni všeč : 1. Zato, ker je to delo Društva YHD, 2. Zato, ker bi morali za to nameniti delček pogače FIHO, katerega raje zapravljate za počitniške domove in nakup, popravilo in dograjevanje teh in ostalih nepremičnin, 3. Zato, ker bi ta zakon omogočil najtežje hendikepiranim neodvisnost od invalidskih organizacij, kar pomeni, da bi izgubili moč in se vam distrofiki ne bi več tako avtomatično pokoravali.
Zakon o osebni asistenci bi moralo podpreti ravno Društvo distrofikov, saj ga distrofiki nujno potrebujemo. T o društvo ima veliko finačno podporo, kapital in veze v politiki, tako, da bi zakon bil lahko hitro sprejet. Državni svetnik Boris Šuštaršič, doživljenski predsednik Društva distrofikov pa se v državnem zboru trudi ravno nasprotno.
Ivo, namesto, da bi distrofikom olajšali življenje, saj veš, da je naša največja potreba fizinčna neodvisnot, delate proti nam in tako tudi proti sebi. Upam, da ne boš začel sedaj, kako vi distrofike vozite okoli, da imate dnevno varstvo, ki ga že nekaj let ne izvajate, čeprav dobivate za to redna sredstva, da imajo nekateri, ki so bliže društvu celo osebno asistenco oz. kar tri, drugi, ki so vztrajni pa mogoče vsaj dve uri.
Škoda, takle mamo.
25. julij, 2008 ob 13:43
Headlines
Paralysed youth pleads to live in community
Giving Clayton his life back
maltastar.com team Mon, 21 July 2008
Clayton Micallef, a 25-year old who was paralysed in a car accident in 2004 is calling on authorities to give him back his life, after the state stopped care workers from offering a home service to the young man.
The result is that for the last three months, Clayton ended up living in the state-owned old people’s residence, San Vincenz de Paule.
The heartbreaking story, published on Sunday paper Kullhadd, elicited a strong reaction by the public. On Monday, Labour called on authorities to intervene and give back assistance to Clayton so that the young man can return home and live his life.
Clayton Mifsud, who is suffering from a severe spinal cord injury, was funded for 50 hours of home care by government care workers. This was not enough because in reality, Clayton needed attention 24 hours a day. With the help of generous people the family managed to pay for 20 hours care a day.
This, Clayton explains, gave him back a life as at home he could carry on with life despite his condition. “When I was at home I used to feel good about facing another day, not like here… I used to live… Here [at SVPR] when I wake up I think: How much will I suffer today,” he said.
A few months ago, the family could not continue paying for the service of care workers for 20 hours a day. To add insult to injury, the government stopped offering the 50 hours of home care a week. The only option was to take Clayton to SVPR.
Clayton said he sent an e-mail to the Prime Minister, to which the latter replied pledging he would look into the matter. Nothing happened since then and on Sunday, Clayton appealed to the Prime Minister to “decide whether he will get back home care again.”
“If not, I am dead… These people are playing with my life… I would be condemned to a slow death. Like this I feel already dead because in here [SVPR] I simply have no life,” said Clayton to Kullhadd.
In a statement, Labour’s spokesperson for generational solidarity Anthony Agius Decelis said: “It is a pity that a young man in his prime is distressed and closed in an old people’s home. This situation is causing great pain to this person, who is feeling he is not living but just existing.”
“Labour is urging government to find an urgent remedy to this situation so that Clayton starts living again. Labour calls on the minister to take all necessary action in the interest of this young man. A decision to grant him care workers, with Clayton returning back home, would change his life,” said Mr Agius Decelis.
26. julij, 2008 ob 13:47
Kako visoke ali nizke so moje vrednote je pač odvisno od posameznike, ki jih ocenjuje na podlagi informacij, ki jih ima. Kar pomeni, da je to zelo relativno. Martini in drugim, ki imajo slabo mnenje o mojih vrednotah in to želijo sporočiti javnosti, tega seveda ne morem in tudi ne želim preprečiti.
Da, zaradi premožnih staršev je nekaterim ljudem res z rožicami postlano (ne glede na invalidnost). In to v tem primeru sploh ni problem! O Martininemu očetu lahko povem le to, da je s svojim trdim delom veliko dosegel in ga zaradi tega tudi spoštujem in tudi razumem, da je za svojo hči pripravljen storiti marsikaj. Kot pa sem že povedal, ne sprejemam tega, da mi življenjske lekcije deli nekdo, ki nima “kvalifikacij”, znanj ali izkušenj za to.
V današnjem svetu, ko je razvoj znanosti in tehnologije dosegel nekoč nepredstavljivo, je dokaj neresno se skrivati za svojo invalidnostjo z besedami “ne morem premakniti niti roke, imam težave z dihanjem in je lahko že najmanjši prehlad usoden”. Saj tudi sama Martina pozna prenekaterega distrofika, ki ima identične težave, kot jih opisuje sama, pa je kljub temu aktiven in s svojim delom prispeva k višji kvaliteti lastnega življenja. Razumem pa tudi, da se je mnogim lažje obesiti na prispevke davkoplačevalcev, saj to počno tudi nekateri (poudarek je na besedi “nekateri”), ki svoje želje po nedelu ne morejo skrivati za invalidnostjo.
28. julij, 2008 ob 14:09
Gospod Ivo,
mislim, da ljudje nimajo slabega mnenja o vas ne glede, da jih v imenu nekakšnega “pooblastila” obravnavate pokroviteljsko.
Prav je, da živite svobodno in ustvarjalno življenje. Problem se pojavi le, ko želite ali terjate od ljudi, da živijo po vzorcu, ki ga živite vi in vaši invalidni kolegi.
Vaša skupina invalidov je med najbolj ogroženimi prav zaradi fizične oviranosti, ki jo poglabljate z medsebojnimi spori, ki vam vsem samo škodijo.
Gospo Martino, ki je očitno z vami v mladosti prijateljevala potem pa so se vajine poti razšle popolnoma razumem, da se bori zase, za partnerja, za otroka in kar za svojo družino.
Pustite jim svobodno živeti in oni bodo vam pustili svobodno živeti.
O invalidih in njihovih problemih sem prebral že marikaj. Po svoje ste vsak od vas kakršnikoli že ste vredni vsak zase na svoj način.
Lahko bi sestavili pester mozaik raznolikosti in spoštovanja, pozabili nesporazume in zrli v naprej. Saj ne boste živeli večno in za vami prihajajo tudi drugi mlajši.
Lepo, da ste ustvarjalni toda iz tega početja ne smete postavljati pravil drugim saj ste vsi individualna bitja kot vsi ljudje.