Mlada življenja v domovih za ostarele I.
17. julij 2008 ob 10:23 | Elena Pečarič |Danes obračamo pozornost in pogled na tiste mlajše hendikepirane, ki še vedno živijo v domovih za starejše občane, ker dobesedno nimajo druge izbire in možnosti. To so posameznice in posamezniki stari od 20 do 60 let, ki v te domove nikakor ne sodijo, a so bili vanje nameščeni, ker potrebujejo 24 urno pomoč. Po liniji najmanjšega odpora, ustaljeni praksi in po »defaultu« logike socialnih delavcev je zanje najbolje in celovito poskrbljeno v domovih za ostarele.
50. člen Zakona o socialnem varstvu določa, da morajo imeti domovi, ob vključitvi mlajših invalidnih oseb, ustanovljene posebne enote (oddelke). Ta člen se gladko ignorira, tako s strani samih domov starejših občanov, resornega ministrstva in socialne inšpekcije, ki se dela kot, da tega člena ni.
V Sloveniji obstaja le en dom starejših občanov in sicer DSO Bežigrad, kjer je poseben oddelek »Oddelek mlajših invalidov«. V drugih domovih pa so posamezniki s statusom invalida, največkrat nameščeni na t.i. negovalne oddelke, kjer so skupaj z najbolj onemoglimi in nepokretnimi starostniki. Dogaja se, da jih z izgovorom pomanjkanja kadra, ob vikendih ne dvigajo iz postelje tako, da so v kolikor nimajo zunanje pomoči, obsojeni dva dni preležati v postelji. Verjetno ni potrebno veliko razlagati, kakšno je lahko tako življenje.
Oddelek mlajših invalidov v DSO Bežigrad je bil ustanovljen v začetku 70 let in je še vedno velik ponos gospoda Šušteršiča, predsednika Društva distrofikov Slovenije (to je le ena od njegovih številnih funkcij). Če je v tistih letih takšen oddelek lahko bil pomemben doprinos za bivanje mlajših hendikepiranih, ki potrebujejo stalno fizično pomoč, saj drugega ni bilo oz. vse drugo je bilo veliko slabše, je danes takšen oddelek povsem anahronističen in dopuščen le za krajše obdobje bivanja, dokler se posameznik ne uspe osamosvojiti. Zanimivo dejstvo je, da o tem kdo lahko pride na oddelek, odloča prav g. Šuštaršič. V predhodnem statutu DSO je bilo to celo posebej zapisano, da posamezniki pridobijo priporočilo Društva distrofikov Slovenije. Ta nezakonit poseg je vpliv v javno institucijo, je bil iz sedanjega statuta odvzet, a neformalno še vedno deluje. Ko smo na to dejstvo opozorili socialno inšpekcijo, saj ni bila upoštevana čakalna lisa prosilcev za vstop v dom, je le ta ugotovila, da ni bilo nič narobe in pri tem citirala člen neveljavnega statuta, ki je Društvu mišično in živčno obolelih, sedanje DDS, omogočala, da favorizira upravičence do namestitve. Toliko o strokovnosti in učinkovitosti te institucije. G. Šušteršič sam nikoli ni živel v tem domu, čeprav bo kmalu že dovolj zrel, da bi v vanj sodil, ker mu to preprosto ni potrebno, saj ima že dolga leta, s strani društva, v celoti plačano nego in šoferje. Vse tisto, kar drugim, s podobnimi potrebami, želi zanikati in odsvetovati. A močno in toplo bivanje v njem priporoča članom, predvsem mlajšim, ki jih prepričuje, naj nikar ne gredo živeti v svoje stanovanje, le zakaj, ko pa imajo tu vso udobje, »celo vrata se jim odpirajo na senzor«.
Že več let občasno obiščem ta oddelek, iz osebnih razlogov, ker so tu živeli ali živijo moji prijatelji in iz službenih, ker je na tem oddelku tudi nekaj naših uporabnikov. Zato sem dokaj dobro seznanjena z stanjem in razmerami, a stvari gredo še na slabše in preprosto ne morem več molčati in opazovati. V preteklosti sem že veliko pisala o razmerah mlajših hendikepiranih, ki živijo v domovih, a sem pri tem bila splošna in nisem izpostavljala imensko posameznih institucij. O najrazličnejših, nedopustnih ravnanjih smo v YHD opozarjali tudi ministrstvo ter druge pristojne institucije, pa nič. Odpravijo te z dopisom, a razmere ostanejo iste ali še huje, saj so tisti, ki so osumljeni izdaje informacij, deležni dodatnih pritiskov in šikaniranja.
V Domu starejših občanov Ljubljana – Bežigrad so v upravi tega doma zaposleni: dve socialni delavki, psihologinja, občasno še vedno prihaja nekdanja psihologinja, sedaj v pokoju, pomočnik direktorja in direktor s tajnico ter administrativni del uprave, za zunanjo dejavnost. Fizično povsem odvisni ljudje od drugega človeka potrebujejo zlasti fizično pomoč negovalnega osebja, upravni kader pa v ničemer ne prispeva k lajšanju tegob in s tem k kvaliteti življenja. »Za nas bi bil velik doprinos večja kapaciteta negovalnega – strežnega osebja, saj so sedanji standardi in normativi okleščeni na skrajni minimum. Predhodno omenjeno osebje odžira delovna mesta in kruh za nas kot v pomoč mnogo bolj pomembni in produktivni delovni sili. Na tem mestu se razmere sprevržejo v začarani krog. Vršijo se pritiski na tisto delovno silo, ki nam je najbolj potrebna in v pomoč.«
»Zakaj toliko čakanja na biološko potrebo, pomoč pri umivanju ter drugih nujnih opravilih, ki jih sami ne zmoremo? Za najosnovnejše stvari se moramo dobesedno boriti.« Pripomba, ki sem jo slišala od negovalke enemu od stanovalcev je bila, da se bo moral kar navaditi hoditi na veliko potrebo, ne takrat, ko ga bo tiščalo, ampak takrat, ko bo za to določen čas.
Dejstva, da so zaposleni v instituciji zaradi stanovalcev samih in ne narobe, se ne upošteva. Danes v času kapitalističnega sistema je človek kot posameznik v domovih za starejše ljudi le še številka na katerem se kuje dobiček, pomemben je samo kapital. To potrjuje tudi šokantna izjava ene od oseb uprave doma: »Ne zanima nas kaj potrebujete, zanima nas koliko plačate«. Sedanji sistem je zopet zabredel nazaj v čas zgodovine, vendar na prefinjen in dokaj pretkan način. Ni pomembno življenje človeka, življenje, ki temelji na individualnih potrebah in željah in ne na omejitvah. Za sodobnimi zidovi, ki se bohotijo navzven z vsem bliščem se skriva vsa notranja beda na nivoju vegetiranja ljudi. Žalosti dejstvo, da osebe v teh institucijah z nazivom socialni delavec, ki se sliši kot humanitarni poklic, zlasti skrbi kako zagotoviti čim več sredstev instituciji od posamezne oskrbovane osebe. Socialni/e delavci/ke so sproducirane za manipuliranje z ljudmi, da jih pomirijo.
Elena Pečarič
Se nadaljuje.
17. julij, 2008 ob 11:29
…ja res sem imela prijateljico v domu starejših,ker so se jo “starši” odpovedali
večkrat sem jo “odvzela” domov ali na izlet piknik,da je vsej malo spremenila “vsakdan”
toliko ljudi je nesrečnih ,če bi uspeli preskočiti svoje “sence” bi lahko spoznali koliko si lahko skupaj ,obogatijo življenje …
hedikepirani imajo veliko časa , zdravi ljudje vedno manj.v tem je tragika ….
17. julij, 2008 ob 11:36
elena,nekaterim prevč neizprosno zabiješ v bistvo in s tem povzročiš prebavne motnje…? samo naprej naprej .i ustvarjamo vesolje …nihče drug nam ga ne more…torej pozitvno in voljo naprej!
17. julij, 2008 ob 12:55
Meni so skoraj umorili babico, ko so ji nepokretni namenoma izklopili zvonec za klic sestre.
V dveh dneh so jo zdehidrirali, ji posušili grlo in jo pustili v dreku. Rekli so nam, da je stara in bo umrlaČe je nebi redno obiskovali in se bojevali z tam zaposlenimi bi umrla. Poklicali smo rešilca in jo odpeljali v bolnišnico Golnik, kjer so jo rešili.
Pri nas je neprostovoljna evtanazija očitno pogost pojav.
18. julij, 2008 ob 12:39
Policiji naznanili 11 paznikov
Osumljeni neprimernega ravnanja z zaporniki
Slovenija, pred eno uro
Ljubljana/Dob - MMC RTV SLO/STA
Interna preiskava v zaporih Dob je razkrila, da obstajajo sumi o storitvi kaznivega dejanja nepravilnega ravnanja z zaporniki.
Komisija, ki jo je aprila letos imenoval direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob Jože Podržaj, je preverila navedbe nekaterih zapornikov in ugotovila, da v primeru ravnanja 11 paznikov obstajajo razlogi za sum storitve kaznivega dejanja.
11 naznanitev policiji in 9 disciplinskih postopkov
Na podlagi ugotovitev bodo vseh 11 paznikov naznanili policiji, za devet med njimi pa bodo podali tudi predlog za uvedbo disciplinskega postopka. Nekaj paznikov bodo premestili na druga delovna mesta. Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij poudarjajo, da gre za sume, ki jih bodo potrdili ali ovrgli nadaljnji postopki.
Poročilo Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij za leto 2007
Na Dobu uvedli dodatne ukrepe
Dodatne ukrepe je sprejelo tudi vodstvo Doba, ki bo natančneje spremljalo izvajanje delovnih nalog osumljenih paznikov, poleg tega pa bo v Dobu delovala tudi skupina, ki bo v bodoče dolžna takoj in temeljito proučiti vsako uporabo prisilnih sredstev in drugih oblik posegov v integriteto zapornikov.
Generalna uprava za izvrševanje kazenskih sankcij in vodstvo Doba tako sporočata, “da je slabo ravnanje z zaporniki nedopustno, ne bo tolerirano in bo, če bo odkrito, tudi v bodoče resno obravnavano in sankcionirano”.
Javnost spremljala zapornika na strehi
Slovenska javnost je postala pozorna na Dob, ko je maja na nadstrešek nad ograjenim dvoriščem splezal eden od zapornikov in na njem vztrajal od petka do nedelje. Takrat so na Dobu dejali, da so izredni dogodki nekaj običajnega in da je bil omenjeni deležen prevelike medijske pozornosti.
Pazniki opozarjali na slabe razmere dela
Na splošno stisko v zaporih so opozarjali tudi pazniki sami, ki trdijo, da jih je premalo za prenatrpane zapore in da je stanje alarmantno. V najslabšem primeru so grozili s t. i. belo stavko, v kateri naj bi zavirali upravne postopke. V zadnjih destih letih se je namreč število zapornikov z 800 povečalo na 1.400. Pazniki opozarjajo, da delajo veliko nadur in so preutrujeni.
—————————————————————————————————————-
Nekaj podobnega? A se greste stavit, da končno poročilo ne bo imelo nikakršnih negativnih ugotovitev in, da je šlo zgolj za trditve in natolcevanja, ki so se v postopku izkazala za neutemeljen!
18. julij, 2008 ob 12:44
Madona tole me pa zadane naravnost v srce.
18. julij, 2008 ob 12:45
Marjan Bilban *,Boris Kopilović **
Povzetek
Področje dela je eno od tistih, v katerem škodljiva raba alkohola ali celo odvisnost od alkohola, drog ali psihoaktivnih zdravil napravi največ materialne škode. Kljub temu, da je zakonodaja na tem področju dokaj jasna in poznana, delodajalci pogosto ne vedo, kaj storiti z opitim delavcem in še manj, kaj z odvisnikom.
V prispevku povzemava pozitivno delovno-pravno zakonodajo s tega področja in razpravljava o tem, kako naj delodajalec z internimi akti uredi to področje. Predlagava način testiranja na alkohol, droge in psihoaktivna zdravila ter ostale postopke v zvezi s prevencijo težav, povezanih z alkoholom, drogami in psihoaktivnimi zdravili v delovnem okolju. Ker so alkohol, droge in psihoaktivna zdravila na delovnem mestu velikokrat tudi moralno vprašanje, osvetljujeva tudi deontološki pogled na odvisnost, moralno-etičnih norm oz. priporočenih pravil na delovnem mestu. Poslovna morala naj bi delavcu odgovorila na vprašanje, kaj je delo, pravni predpisi pa naj bi mu zagotovili varno in zdravo ter zadovoljno delo.
Ključne besede: alkohol, droge, psihoaktivna zdravila, delovno okolje, pozitivna zakonodaja, poslovna morala
1.0 Uvod
Področje dela je eno od tistih, v katerem škodljiva raba alkohola ali celo odvisnost od alkohola napravi največ materialne škode. Opiti delavci, ki so lahko odvisni od alkohola ali pa tudi ne ter odvisni od alkohola, ki so lahko opiti ali trezni, so vir slabe kvalitete izdelkov, nizke storilnosti, nesreč z materialno škodo, poškodb pri delu, nesporazumov in prepirov ter še vrsto drugih motenj.
Prevalenco alkoholizma težko natančno merimo, ker nimamo standardiziranih diagnostičnih kriterijev, vendar pa večina raziskav kaže, da okrog 30 odstotkov moških in 3 odstotke žensk pije veliko in bi verjetno izpolnjevali diagnostične kriterije za odvisnost od alkohola. Natančnejših podatkov o razširjenosti pitja alkohola in posledicah le-tega v Sloveniji nimamo. Ocenjujemo, da je približno 10 odstotkov moških odvisnih od alkohola, približno 15 odstotkov je problematičnih pivcev, abstinentov pa je približno 10 do 15 odstotkov. Ostali so takoimenovani zmerni pivci ali pivci po pameti. Ženske v Sloveniji pijejo v povprečju bistveno manj.1
Alkohologi si že dolga leta prizadevajo za sankcioniranje opitosti na delovnem mestu in drugih motenj, ki so v zvezi s pitjem alkoholnih pijač in odvisnosti od alkohola (neupravičeno izostajanje, zamujanje ipd.) ter za usmeritev v zdravljenje tistih kršilcev delovnih obveznosti, ki so odvisni od alkohola.
*prim. doc. dr.,dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa;
ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d., Chengdujska cesta 25, Ljubljana
**dr. med., specialist epidemiolog;
Zavod za zdravstveno varstvo Koper, Vojkovo nabrežje 4a, Koper
Delodajalci običajno ne vedo, kaj storiti z opitim delavcem in še manj, kaj z odvisnikom od alkohola. Pogosto si zatiskajo oči in niti nočejo videti ter zaposlujejo tudi take delavce, oziroma, da to pri njih že predstavlja problem. Ko so postavljeni pred dejstvo, delavca odpustijo ali pa iščejo pomoč v medicini dela. Na zdravljenje običajno ne pomislijo, ker ga preslabo poznajo oziroma ker menijo, da ni dovolj uspešno ali pa, da ga njihov delavec ne potrebuje. Delavca pošljejo na preventivni zdravstveni pregled in nato pričakujejo odrešitev »od medicine dela«. Če se na pregledu ugotovi, da je potrebno zdravljenje, dobita delavec in njegov izbrani zdravnik ustrezno sporočilo oziroma napotilo. Če zaradi bolezni za delo ni zmožen, bi se res moral zdraviti, kajti sicer izgubi pravico do bonitet zdravstvenega zavarovanja (bolniški stalež). Ker ne dobi pozitivnega zdravniškega spričevala in torej ne more delati, bi moral izgubiti delo. Če pa poleg diagnoze odvisnost od alkohola ne ugotovimo nobene od takih posledic zaradi katerih ne bi bil zmožen za delo, dobi izvid, daje za delo zmožen.
Alkoholiziranost na delu namreč ni medicinska kategorija (razen v primeru nevarne zastrupitve z alkoholom), ampak je stvar reda in discipline. Delodajalci si pogosto pomagajo z odločbo, s katero delavcu - odvisniku od alkohola odredijo obvezno zdravljenje.2,3
Če v delovni organizaciji želijo delavcu - odvisniku od alkohola dobro, mu morajo ob hujši kršitvi izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V sklepu napišejo naj se zaradi zasvojenosti z alkoholom posvetuje z zdravnikom oziroma naj se gre zdraviti. Če bo upošteval njihova navodila, mu bodo brezpogojno kazen lahko spremenili v pogojno. Tak delavec bo motiviran za zdravljenje, kajti le-to mu prinaša rešitev. Dekompenzacija na delovnem področju je najbolj običajen in zelo uporaben trenutek za začetek zdravljenja. Vedeti moramo, da dokler ga zaposlenost še skrbi, še obstaja možnost za rehabilitacijo.
2.0 Pozitivna zakonodaja
Osnovni zakon, ki posega v to področje je Zakon o varnosti in zdravju pri delu.4 S tem zakonom se določajo pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. V temeljnih načelih tega zakona je zapisano, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.
Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu in delovni proces mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca. Delovno okolje in sredstva za delo morajo, glede na naravo dela, zagotavljati delavcu varnost in ne smejo ogrožati njegovega zdravja. Delavec mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Delo mora opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Delavec mora upoštevati predpisane varnostne ukrepe. Če ne ravna v skladu s tem, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje ter varnost in zdravje drugih delavcev in zaradi tega huje krši obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu lahko delovno razmerje preneha. Delodajalec je lahko za neopravljanje vseh ali posameznih nalog organiziranja in zagotavljanja varnosti pri delu kaznovan z denarno kaznijo najmanj 300.000,00 tolarjev, delavec pa, ki ne upošteva predpisanih varnostnih ukrepov, z denarno kaznijo 20.000,00 tolarjev, ki jo izterja inšpektor na kraju samem.
2.1. V Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja5 je v poglavju o varstvu delavcev napisano, da mora organizacija oziroma delodajalec zagotoviti potrebne pogoje za varstvo pri delu v skladu z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Delavec mora upoštevati ukrepe za varstvo pri delu in pazljivo opravljati dela delovnega mesta, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih delavcev in občanov. V poglavju o odgovornosti za delovne obveznosti stoji, da delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti ali, ki ne upošteva sklepov sprejetih v organizaciji oziroma tistega, kar je odločil delodajalec, krši delovno obveznost. Kazenska odgovornost oziroma odgovornost za gospodarski prestopek ali prekršek ne izključuje disciplinske odgovornosti delavca, če pomeni to dejanje tudi kršitev delovne obveznosti. Kršitve delovnih obveznosti določajo ta zakon, splošni akt oziroma kolektivna pogodba. Za kršitev dolžnosti in delovnih obveznosti je delavcu mogoče izreči enega od naslednjih disciplinskih ukrepov: javni opomin, denarno kazen, prenehanje delovnega razmerja. Prenehanje delovnega razmerja se izreče za hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, ki se nanašajo tudi na kršitev predpisa o varstvu pred požarom, eksplozijo, elementarnimi nesrečami in škodljivim delovanjem strupenih in drugih nevarnih materialov ter določb splošnega akta oziroma kolektivne pogodbe, za kršitev predpisov in opustitev ukrepov za varstvo delavcev, delovnih sredstev in življenjskega okolja, za motenje enega ali več delavcev v delovnem procesu, ki izrazito otežuje izpolnjevanje delovnih obveznosti. Ukrep prenehanja delovnega razmerja se izreče tudi za druge hujše kršitve delovnih obveznosti določene z zakonom in splošnih aktom oziroma kolektivno pogodbo. V istem zakonu je tudi zapisano, da je delavca mogoče začasno odstraniti z delovnega mesta pri delodajalcu ali iz organizacije v primerih in pod pogoji, določenimi s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom. Kadar stori delavec s svojim ravnanjem hujšo kršitev delovne obveznosti, s katero neposredno ogroža življenje ali zdravje delavcev ali drugih oseb, oziroma kadar ogroža materialna sredstva večje vrednosti, ga lahko poslovodni organ oziroma delodajalec ali drug pooblaščeni delavec s pisnim nalogom odstrani z delovnega mesta ali iz organizacije, s tem, da mora ta nalog v treh dneh predložiti pristojnemu organu, ki je določen s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Delavca je mogoče odstraniti z dela tudi v drugih primerih in pod pogoji določenimi s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo.
2.2. Zakon o delovnih razmerjih6 v poglavju o odgovornosti za delovne obveznosti govori, da je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja se lahko izreče za vse hujše kršitve delovne obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Izvršitev disciplinskih ukrepov, denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja se lahko pogojno odloži največ za dobo enega leta. Pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa se lahko prekliče, če delavec stori v času iz prejšnjega odstavka hujšo kršitev delovne obveznosti ali če neupravičeno odkloni zdravljenje stanja zasvojenosti, ki je bilo razlog za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti. V poglavju o prenehanju delovnega razmerja stoji, da delavcu preneha delovno razmerje tudi, če ob sklenitvi delovnega razmerja zamolči ali da neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje in pa, da mu delovno razmerje preneha, če mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.
2.3. Tudi v novem zakonu o delovnih razmerjih7, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 42/2002 in je začel veljati 1.1.2003 v poglavju obveznosti delavca je določilo, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Delavec mora spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. V poglavju o izredni odpovedi stoji, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
2.4. Seveda pa je odgovornost za delovne obveznosti opredeljena tudi v internih pravilnikih o delovnih razmerjih. Tako je npr. v Pravilniku o delovnih razmerjih ZVD Zavoda za varstvo pri delu d.d. zapisano, da se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče tudi za kršitve, če delavec krši predpise o varstvu pred požarom, eksplozijo, elementarnimi nesrečami, če krši predpise in opusti ukrepe za varstvo delavcev in če moti enega ali več delavcev v delovnem procesu, kar izrazito otežuje izpolnjevanje delovnih obveznosti. Ukrep prenehanja delovnega razmerja pa se lahko izreče tudi za naslednje kršitve: prihajanje na delo v vinjenem stanju ali pod vplivom narkotičnih sredstev ali uživanje alkohola ali narkotičnih sredstev med delom ter povzročanje nereda ali pretepa. Delavca je mogoče začasno odstraniti z delovnega mesta, če je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja ali pa, če s svojim ravnanjem ogroža svoje življenje ali zdravje ter življenje ali zdravje drugih oseb, materialna sredstva večje vrednosti ali, če bi njegova prisotnost ogrozila nemoten in varen potek delovnega procesa ali poslovanja.
3.0 Razprava
Vinjena oseba s svojim nenadzorovanim ravnanjem povzroča motnje v delovnem procesu podjetja, ker negativno vpliva na počutje zaposlenih, kakovost njihovega dela, njihovo storilnost ter varnost in nenazadnje tudi na zdravje. Iz tega izhaja, da ima problematika širše razsežnosti, zato jo je nujno potrebno celovito obravnavati in poskrbeti za sistemsko rešitev.
Z vidika varnosti in obvladovanja tveganj prisotnosti alkohola v podjetju predstavlja določeno prikrito grožnjo, saj njegovo uživanje in s tem povezan pojav vinjenosti, pomeni novo tveganje v poslovnem procesu podjetja.
Poleg tega je v podjetjih, kjer se pojavlja problematika vinjenosti zaposlenih zaznati vzporedno problematiko: povečano odsotnost z dela, večje izrabe bolniškega staleža, zamujanje na delo, slabšanje odnosov med zaposlenimi, slabšanje ugleda podjetja, nastanek raznih škodnih primerov, večji odstotek nezgod pri delu, pojavljajo pa se seveda tudi problemi pri vodenju in organiziranju delovnih procesov. Veliko vlogo pri reševanju problematike alkohola v delovnem okolju ima tudi služba, ki skrbi za varnost objektov in premoženja, saj je zadolžena za izvajanje nadzora nad vsemi dogajanji na varovanem objektu, torej tudi nadzora nad obnašanjem in vedenjem zaposlenih. Zmanjševanje tveganj se začne že pri sami vzgoji zaposlenih in vzpostavljanju pravil obnašanja na varovanem objektu, ki so ponavadi zapisana v hišnem redu. Vnos in uživanje alkohola morata biti strogo prepovedana, vsaka zloraba pa najstrožje sankcionirana. Vsaka izjema oz. odstopanja od hišnega reda, lahko pomenijo zlorabo zaupanja podjetja, kar dolgoročno prinaša negativne posledice.
Evropska listina o alkoholu določa, da imamo vsi ljudje pravico, da smo v družinskem, družabnem in delovnem okolju zavarovani pred nezgodami, nasiljem in drugimi negativnimi posledicami, ki jih povzroča uživanje alkohola. Države, ki so sprejele listino, tudi Slovenija, so dolžne pripraviti in izvajati takšno zakonodajo, ki bo kar najbolje zagotovila izvajanje te pravice.8 V delovnem okolju naj bi torej dosegli, da ne bi prihajalo do nezgod, nasilja in drugih škodljivih posledic rabe alkohola. To je resno vprašanje, s katerim se v bolj razvitih okoljih ukvarjajo že desetletja. Pri tem sistematično ugotavljajo ekonomsko škodo povezano z rabo alkohola, posledice dostopnosti alkohola na delovnem mestu, vpliv sodelavcev, ki uživajo alkoholne pijače in tudi bolj specifične teme kot je samoocenjevanje pivskih navad pri uspešnih moških itd. Seveda moramo pri tem imeti načrtovano alkoholno politiko, pri kateri moramo najprej odgovoriti na vprašanje dostopnosti alkoholnih pijač na delovnem mestu 9:
Vsak zaposleni mora imeti nedvoumno informacijo o tem, ali je uživanje alkoholnih pijač v njegovem podjetju dovoljeno ali ne. Če seveda dobro preberemo vso citirano zakonodajo, je odgovor jasen in dileme več ne bi smelo biti. Pitje v delovnem procesu je absolutno prepovedano in tu ne more biti nikakršnih izjem kot npr. pitje v sobi vodstvenih delavcev se dovoljuje, pitje v obratu družbene prehrane se dovoljuje itd.
Natančno mora biti tudi dogovorjeno, kakšen je postopek ugotavljanja alkoholiziranosti na delovnem mestu. V nekaterih delovnih sredinah so že sprejeli posebne pravilnike o odreditvi in izvajanju preizkusa alkoholiziranosti v izdihanem zraku oziroma vpliva mamil ali psihoaktivnih sredstev. Seveda je najprej potrebna ustrezna pravna ureditev, ustrezen pravilnik o delovnih razmerjih, ki določa kaj so hujše kršitve in da med njih uvršča tudi delo v vinjenem stanju ali pod vplivom psihoaktivnih snovi, njihovo prinašanje ali pomoč pri tem oziroma uživanje alkohola oz. psihoaktivnih snovi med delovnim časom in da se za tako hujšo kršitev lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Testiranje naj se izvede vedno, kadar obstaja sum na alkoholiziranost oziroma vpliv psihoaktivnih sredstev, pri vsaki nezgodi pri delu, pa tudi pri nevarnih dogodkih, ki so imeli za posledico le materialno škodo. Preizkus vedno zahteva nadrejeni delavec, ki je tudi odgovoren za varnost in zdravje pri delu vseh svojih podrejenih in ta nadrejeni delavec to svojo zahtevo tudi sporoči ustreznemu izvajalcu analize. Ustrezni izvajalec je pooblaščeni delavec, ki ima za to ustrezno izobrazbo in pooblastilo. Lahko je to pogodbena služba varovanja, lahko pa pri tem sodeluje tudi zdravnik specialist medicine dela. Pri preizkusu naj bi bil vedno prisoten nadrejeni, ki je tudi zahteval preizkus, delavec, ki izvaja preizkus (služba varovanja itd.), v primeru, ko gre za nezgodo pri delu, pa tudi varnostni inženir oziroma delavec, ki je pooblaščen za varstvo pri delu. Za sam preizkus je potrebno, da so izdelana stroga navodila, ki jih vsi delavci poznajo in da se vodi zapisnik, ki ga na koncu vsi, vključno s preizkušancem, tudi podpišejo. Če delavec odkloni podpis zapisnika iz razloga, da se ne strinja z rezultatom, se šteje, daje pod vplivom alkohola oziroma pod vplivom psihoaktivnih substanc. Prav tako se tudi šteje, da je delavec pod vplivom alkohola, če kaže alkoholne motnje in odkloni preizkus alkoholiziranosti. Za izvajanje preizkusa alkoholiziranosti oz. vpliva mamil oz. psihoaktivnih sredstev v podjetjih, kjer nimajo ustrezno izobraženih delavcev oz. strokovnega osebja, se sklenejo pogodbe s pooblaščenimi organizacijami za opravljanje teh storitev. Če se s preizkusom ugotovi, da je delavec pod vplivom alkohola ali z zdravniškim pregledom, da je pod vplivom mamil ali psihoaktivnih sredstev, se delavcu ne dovoli opravljati dela, oz. ga nadaljevati in se ga začasno odstrani z delovnega mesta, zoper njega pa poda zahteva za uvedbo postopka zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti. Vinjeno osebo moramo odstraniti z delovnega mesta ter poskrbeti za varno pot do doma. Zavedati se je namreč treba, da vinjene osebe ne smemo odstraniti z delovnega mesta ne da bi poskrbeli za njeno varnost na poti domov. Najpametneje je, da podjetje določi nekoga, ki ga pospremi do doma in na ta način prepreči morebitno nadaljno škodo, ki bi jo lahko alkoholizirani povzročil s svojim nekontroliranim ravnanjem. V primeru pa, da imamo opravka s kroničnim uživalcem alkohola, moramo poskrbeti za njegovo zdravljenje in mu kar najbolj pomagati, da prebrodi krizo in nadaljuje z normalnim življenjem.
Enako se postopa tudi v primeru odklonitve preizkusa z alkotestom ali zdravniškega pregleda. Postopki preizkušanja alkoholiziranosti oz. dela pod vplivom mamil ali drugih psihoaktivnih sredstev in rezultati teh postopkov so zaupnega značaja, zato je potrebno ravnati v skladu z zakonom o varovanju osebnih podatkov.
Posebno v zadnjih letih se vse več uporabljajo tudi postopki za testiranje na psihoaktivne substance oz. mamila. Ta postopek se najpogosteje uporablja že pri sprejemu na delo. Pri sprejemu na delo kandidat za delo opravi razgovor v kadrovski službi, kjer že izve za sklep podjetja o testiranju na psihoaktivne substance oz. mamila zaradi same narave dela. Če kandidat te pogoje sprejme, opravi na naslednji stopnji pregled v ambulanti medicine dela. Pred samim pregledom izpolni vprašalnik, ki vsebuje tudi vprašanja o uživanju psihoaktivnih zdravil in mamil. Nato v toku samega pregleda pri zdravniku prebere in podpiše izjavo, da je seznanjen z odvzemom telesnih tekočin v namen omenjenega testiranja in da se z njim strinja. Z rezultati samega testiranja podjetje ni seznanjeno, vendar v primeru pozitivnega izvida delavcu ne izdamo pozitivnega zdravniškega spričevala. V primeru pa, da se pacient s postopkom ne strinja in ne podpiše izjave, je to praktično enako pozitivnemu izvidu in ne dobi pozitivnega zdravniškega spričevala.
4.0 Zaključek
Podjetje mora imeti zgrajeno alkoholno politiko, oziroma politiko odnosa do alkohola in vseh ostalih prepovedanih drog oziroma do zaposlenih, ki uživajo alkohol ali druge prepovedane droge ali psihoaktivne substance.
V njihovih internih pravilnikih mora biti jasno opredeljeno to področje, prav tako pa tudi kdo, kdaj, na kakšen način in kako lahko izvaja testiranje in kako ravnati v primeru pozitivnega rezultata.
S celotno politiko do alkohola, prepovedanih drog in drugih psihoaktivnih substanc v podjetju mora biti seznanjen sleherni zaposleni, prav tako pa naj bi tudi vsak poznal možnosti pomoči in zdravljenja v primeru odvisnosti (ali zgolj škodljive rabe), ki jim jo na predlog delodajalca lahko predstavi pooblaščeni zdravnik v aktivnostih promocije zdravja v podjetju.
5.0 Literatura
1. Kolšek M.: Preprečevanje čezmernega pitja alkohola v splošni - družinski medicini, Preventiva v splošni medicini, Sekcija za splošno medicino SZD, Ljubljana 1996
2. Jakopič J.: Pitje alkoholnih pijač, odvisnost od alkohola in delo, Delo in varnost
42 (1997) 5;239-45
3. Jakopič J.: Delo z odvisnimi od alkohola je pogosto (navidezno ali pa tudi zares) strokovno napačno; Medicina odvisnosti, Zbornik I, Slovenska konferenca o medicini odvisnosti, Republiški strokovni kolegij za psihiatrijo - delovna skupina za odvisnost od alkohola, Ljubljana 1996; 91-111
4. Zakon o varnosti in zdravju pri delu Ur.list RS 56/99, 64/01
5. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja Ur. list SFRJ št. 60/89, 42/90
6. Zakon o delovnih razmerjih Ur. list RS št. 14/90, 5/91, 71/93, 2/94
7. Zakon o delovnih razmerjih Uradni listu št. 42/2002
8. Čebašek Travnik Z.: Evropska listina o alkoholu: Ali jo bomo v Sloveniji lahko uresničevali?, ISIS 1996; 6:57-8
9. Čebašek Travnik T., Hovnik Keršmanc M.: Nimamo alkoholne politike:
Ocenjevanje delazmožnosti pri odvisnih od alkohola in drog ter pri epilepsiji;
ZZD - Združenje za medicino dela, prometa in športa, Rogaška Slatina, 2000:
39-47
18. julij, 2008 ob 12:46
Rafael Zupančič
Komanova 1
1000 Ljubljana
Tel. 01 5686 618
Ljubljana, 20.5.2003
Ministrstvo za delo, družino
in socialne zadeve RS
Kotnikova 5
1000 Ljubljana
ZADEVA: Pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo Trebnje, št. 020-82-58/03 z dne
28.4.2003, vročene dne 6.5.2003 in prošnja za višjo delno oprostitev plačila
storitev institucionalnega varstva na oddelku mlajših invalidov v DSO
Ljubljana-Bežigrad ter pobuda za zagotovitev bolj življenjskih socialnih
razmer za vse invalide v domski oskrbi.
Na podlagi vročene odločbe št. 020-82-58/03, dne 6.5.2003, z dne 28.4.2003 (PRILOGA 1), vam v zakonitem roku in v skladu s pravnim poukom, pošiljam pritožbo zoper zgoraj navedeno odločbo ter prosim resorno ministrstvo kot pritožbeni organ, da odločbo št. 020-82-58/03 razveljavi oziroma, da se od pristojnega Centra za socialno delo zahteva dopolnitev, ki bi določila, da mi za osebne potrebe ostane višji znesek, tako kot je to določala odločba CSD Trebnje št. 572-80/91 z dne 26.02.1997, s katero mi je bila priznana pravica do denarne pomoči v obliki doplačila k stroškom domske oskrbe v DSO Ljubljana Bežigrad, v višini 20% žepnine od pokojnine + varstveni dodatek.
U t e m e l j i t e v:
Dne 6.5.2003 mi je bila vročena odločba Centra za socialno delo Trebnje št. 020-82-58/03, na podlagi dopolnjenega Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 56/92, 13/93, 42/84 - odl. US RS, 1/99, 41/99, 36/00,54/00, 26/01, 6/02 in 110/02) in prvega odstavka 6. Člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 38/02 in 106/02) ter ob uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), po uradni dolžnosti za »oskrbovance« v socialno varstvenih zavodih, glede oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva na oddelku mlajših invalidov v Domu starejših občanov Ljubljana-Bežigrad, kot specifične oblike kombiniranega institucionalnega varstva mlajših invalidov in vzpodbujanja njihovega neodvisnega življenja, kjer živim namreč že vse od 6. septembra 1984.
Tistega 6. septembra 1984 sem ves poln idealov prišel na omenjeni oddelek z željo, da bom v življenju naredil veliko stvari, saj sem bil ambiciozen in skromen človek s podeželja, ki je bil željan znanja in novih izzivov. Doma so imeli majhno kmetijo in ravno dejstvo, da sva bila v družini dva invalidna otroka in zaradi tega kopica nepredvidenih težav, je očeta prisililo, da se je moral zaposliti na Gozdnem gospodarstvu Mokronog, ker drugače ni bi bilo mogoče preživeti družine. Zaradi tega sem si vselej želel čimprej ustvariti takšne materialno-ekonomske pogoje, da bi lahko neodvisno odločal o svojem življenju. Že tik pred zaključkom osnovne šole v ZUIM Kamnik, sem na informativnih pogovorih izražal želje, da bi se priučil kakšnega poklica, ki bi mi omogočil kasnejšo zaposlitev, da bi lahko na ta način neodvisno skrbel za sebe. Vzor za takšne želje sem videl v svoji sestri Vidi, ki je kot mišično obolela in mlado dekle odšla od doma v takratne invalidske delavnice PONIKVE ter se uspešno zaposlila in si ustvarila družino. Smrt sošolca, ki je bil kandidat za vpis na gimnazijo je bila vzrok, da so me prepričali, da sem se vpisal v gimnazijo Rudolfa Maistra v Kamniku, ki sem jo kasneje sicer s hudimi začetnimi težavami zaradi razlike v nivoju izobrazbe, uspešno končal. Ves čas sem opažal, da sem kot ambiciozen mlad fant, bil tarča opazovanja »skavtov« takratnega Društva mišično in živčno-mišičnih bolnikov, ki so me spremljali skozi osnovnošolsko in gimnazijsko dobo in dajali razne iniciative predvsem npr. glede obiska športnih prireditev s pomočjo njihove službe prevozov in glede letovanj po najrazličnejših hotelih, domov pa so mi pošiljali tudi razne materiale in gradiva. V vseh materialih sem srečeval ime Borisa Šuštaršiča, o katerem sem si ustvaril mnenje, da je zelo sposoben, vpliven in mogočen človek, ki se res bori za to, da bi invalidi živeli čim bolj samostojno. Žal sem bil zaradi takšnega vtisa kasneje zelo razočaran.
V zadnjih dveh letih gimnazije me je zelo začelo zanimati računalništvo saj sem si mislil, če že izgubljam fizično moč, se bom lahko z znanjem in računalnikom boril za lastno eksistenco in ustvarjalno življenje. Le kako bi prišel do osebnega računalnika, ki je bil predrag zalogaj, da bi mi ga starši kupili. Doma nismo stradali kruha a resnično za kaj več ni bilo možnosti. V Dolenjski list sem napisal pismo, da imam težave zaradi mišičnega obolenja, da si želim študirati in, da vidim v računalniku rešitev, ki bi mi lahko pripomogla, da bi pridobil znanje s katerim bi se lahko preživljal. Če ne bi dobil prostora kje v Ljubljani, bi študiral doma in hodil samo na izpite. In zgodilo se je, da je to pismo prebral neki član zgoraj omenjenega društva in domov sem dobil povabilo naj se oglasim na razgovor na Društvo mišično in živčno-mišičnih bolnikov. Ker sem imel v tem času tudi vpis na Višjo upravno šolo v Ljubljani, sem telefonsko uskladil s pomočjo sošolke, ki je živela v Ljubljani in bila aktivna članica tega društva, da sem odšel istega dne opraviti vpis na VUŠ Univerze v Ljubljani, obiskal omenjeno društvo ter oddelek mlajših invalidov v DSO Ljubljana-Bežigrad. Na omenjenem društvu me je Boris Šuštaršič ob prisotnosti člana, ki je prebral moje pismo iz Dolenjskega lista okrcal, da to pač ni primerno, da se prosjači preko časopisa za računalnik saj, če bom prišel k njim glede na to, da sem že član društva, bom imel vse možnosti odprte, da oni imajo namenski denar za te stvari in, da naj se v bodoče izogibam takšnih ravnanj. Na mizi je imel postavljen Sinclairjev ZX Spectrum in jaz sem se v tisti računalnik zagledal kot, da bi se mi oči prilepile na njega. Dovolil mi je, da sem se ga celo dotaknil in to je izgledalo zame kot prava znanstvena fantastika. Mešanih občutkov sem odšel domov. Ko sem doma povedal, da sem vpisan na faks, je starše skrbelo kako bom študiral, če ne bom imel nekoga, da mi bo fizično pomagal. Odgovarjal sem jim, da bom že kako, če dobim mesto v Ljubljani na oddelku mlajših invalidov pa sploh ne bo več problem, saj bom lahko koristil prevoze tega društva in njihovo pomoč.
Po brezskrbnih počitnicah leta 1984, gori prebranih knjig in revij, sem prejel domov telegram, naj se 6. septembra 1984 oglasim na oddelku mlajših invalidov v DSO Ljubljana-Bežigrad, kjer me čaka prazna soba. Bil sem zelo nemiren saj sem vedel, da grem od doma za vedno in seveda tudi poln pričakovanj. Če bi takrat vedel kaj bom moral vse prestati samo zaradi odvisnosti od Društva mišično in živčno mišičnih bolnikov, bi gledano z današnje perspektive raje ostal doma. Študijska leta v Ljubljani so bili res lepši del življenja, dokler nisem moral začeti plačevati davka omenjenemu društvu, da sem bil izbran. Po končanem študiju, so se mi ideali začeli iz leta v leto huje podirati, saj nisem našel poti iz začaranega kroga ekonomske odvisnosti. V svojem življenju sem mnogo let trdo garal, tudi po 12 ur na dan, se odrekal in upal, da si bom nekoč ustvaril razmere, ko bom lahko bolj umirjeno in sproščeno živel. V takšni stiski sem ob dejstvu, da bolezen napreduje in ob očitku »Saj si takšen invalid, da si odvisen od nas, bodi tiho in delaj, ker boš drugače izgubil prevoze, ki ti jih nudimo«, zbral toliko poguma in se zaposlil drugje. Izkusil sem kaj pomeni suženjsko delo v determiniranih pogojih, se takšnemu sistemu po nekaj letih uprl, toda posledice so bile prehude in tako sem se leta 1996 invalidsko upokojil. Še pred tem sem vzpodbudil skupino fizično težje prizadetih invalidov, ki pri Šuštaršiču ni dobila možnosti, da smo se z intelektualnimi storitvami preizkusili na odprtem trgu delovne sile. Na ta del zgodovine sem tudi zelo ponosen, vendar sem se moral umakniti zaradi vse večjih osebnih težav, ki so bile hipoteka moje preteklosti, ker nisem zdržal pritiskov in sem moral neslavno oditi, da je firma preživela in, da so ljudje zadržali zaposlitev. V tem obdobju sem bil nagrajen s priznanjem za inovativno zaposlovanje težje fizično prizadetih invalidov s strani Vlade RS. Pred upokojitvijo sem poizkušal iskati tretjo solidno službo a zaradi odvisnosti od prevoza in fizične pomoči drugega človeka ter s tem moje ne-konkurenčnosti, žal nisem uspel. Po nekaj letih nenormalnih sodnih pregonov zaradi mojega razkrivanja krivic do posameznih invalidov med katerimi so mnogi med njimi doživeli še dosti bolj kruto usodo kot sam, s strani raznih invalidskih funkcionarjev, med katerimi je nedvomno najbolj izstopal gospod bivši državni svetnik Boris Šuštaršič, sem se končno umaknil od vseh invalidskih zadev, ker sem spoznal, da bo tako vedno ostalo in, da se za pravičnejše razmere ne da prav nič storiti. Nasploh sem dojel, da je država s krogom invalidskih funkcionarjev in njihovih organizacij sklenila nekakšen tihi dogovor za to, da krotijo posameznike ali manjše skupine, ki se prebijejo iz vsakodnevnega povprečja in ekonomske odvisnosti od njih, v zameno, da jim država ne posega v Loterijski denar. Tiste najbolj vztrajne pa je bilo potrebno s pomočjo invalidskih podjetij spraviti v »geto«, da ne bi bili preveč moteči. Trdno hermetično zaprt začaran krog v katerega je bilo zelo težko priti in še težje iz njega oditi. Komur je uspelo oditi iz »invalidske prostozidarske lože« je bil lahko vesel, posledice pa so bile običajno zelo hude.
Vsa leta bivanja na oddelku mlajših invalidov od študija naprej, sem partipiciral s svojim deležem pri pokrivanju oskrbnih stroškov, razliko mi je doplačevala moja občina. Največje trpljenje sem prestajal, ko sem hodil v službo zato, da nisem mogel ničesar prihraniti kaj šele, da bi razpolagal z zadovoljivimi sredstvi za osebno življenje. Celo zadolževati sem se moral vrsto let, da sem lahko sploh normalno funkcioniral, to pa je peljalo iz leta v leto v večjo stisko in osebne travme. Eni so to z leti pozabili in okvalificirali zadevo kot pomoč, drugi preprosto pozabili, tretji pa so me neusmiljeno silili v manipulacije in me preganjali na vse možne načine. Spomnim se, da sem prvi elektro motorni voziček dobil od Društva mišično in živčno mišičnih bolnikov. S tem sem se omenjenemu društvu zadolžil do smrti in sem postal skoraj da njihova lastnina (mnogo let kasneje sem izvedel, da je omenjeno društvo dobilo povrnjena sredstva za voziček od zdravstva). Zdravstvo mi je zavračalo plačilo nadomestnih akumulatorjev, ki so bili zelo dragi, društvo pa ni imelo posluha za plačilo. Živeti na »puf« po oderuških obrestih in pri tem zavestno vedeti, da ne bo moč tega nikoli vrniti je stvar, ki me je pripeljala do prvega resnejšega kolapsa. Za neplačevanje pred leti so se problemi uredili potem, ko sem zagrozil z gladovno stavko. V tri-partitnem dogovoru med domom, mojim Centrom za socialno delo in mano smo sklenili, da gredo dohodki direktno v blagajno doma, meni pa ostane 20% žepnina in varstveni dodatek za osebno uporabo. V prehodnem obdobju pred upokojitvijo so se pojavili problemi nekaj mesečnega neplačevanja in sem že večkrat ponovil, da je bilo takratno plačilo Društva mišično obolelih zame brez moje vednosti in soglasja, za moje odprte terjatve, čista špekulacija, ki se je vrsto let in se očitno še danes uporablja zoper mene na vsakem koraku. Eden od zelo težkih trenutkov, ki sem jih doživel v dosedanjem življenju je bil, da nisem mogel iti na pogreb svojega lastnega očeta, ker nisem imel denarja, posoditi pa mi ni imel kdo, oziroma si po kolapsu tudi sam nisem več želel izposoditi, ker sem vedel, da ne bom mogel denarja nikoli vrniti. Hud davek, ki ga plačujem danes je ta, da imam za svojo izobrazbo zelo nizko pokojnino in to predvsem zaradi predhodno opisanih razlogov.
Po pregledu izračuna oprostitve oziroma prispevkov mene kot upravičenca sem prišel do sklepa, da mi bo ne glede na specifične potrebe in na podlagi tega ukinjenega realiziranega posebnega dogovora med CSD, institucijo in mano kot uporabnikom, ki me uredba kvalificira za »oskrbovanca« znotraj socialno varstvene institucije, ostal le simboličen znesek 8.704,40 SIT s katerim si tudi približno ne bom mogel zagotoviti vsaj delnega kolikor toliko dostojanstvenega življenja, še posebej v primeru, ker nimam nikakršnega premoženja ali ustreznih dohodkov. Prilagam fotokopijo zadnjega obračuna iz katerega je razviden znesek, ki mi je ostal za osebno uporabo (PRILOGA 2).
Kaj mi nudi institucija, pri tem, da ima v meglo skrivnostno zavit cenik, ki ga naravnava in usklajuje po dohodkih upravičencev ter ga vsake toliko časa potrjuje resorno ministrstvo. To, da sem v instituciji ne pomeni nič drugega kot, da mi je nudena osnovna fizična pomoč in nega s tem, da moram iz sredstev žepnine poskrbeti za osebno toaleto, obleko, obutev, dodatno zdravstveno zavarovanje, mobilnost in komuniciranje z zunanjim svetom, da o kulturnih dobrinah ne govorim. V zadnjem obdobju se širi tudi krog definiranja nadstandardnih storitev (plačilo za kabelski priključek, hladilnik, pečko za gretje itd) kar se odšteje od žepnine. V socialno varstveni instituciji imam zagotovljeno še pranje perila in tri obroke vprašljive kvalitete hrane na dan. Pri tem se ne ve niti koliko stane zajtrk, kosilo ali večerja in, če stanovalec ne je hrane, mi teh stroškov nihče ne povrne. Pranje perila poteka tako temeljito, da je mnogo perila zelo zgodaj uničenega, kar je razumljivo glede na industrijske stroje, nadomestiti novo obleko za stanovalca z 8.000 SIT na mesec pa je nerešljiva uganka. To me spravlja v obup in nerešljive situacije, ki še dodatno pasivizirajo človeka in ga spravljajo v nemočen položaj. Drugače je za tiste, ki imajo toliko dohodkov, da lahko sami plačajo storitve, a sem ugotovil, da so med stanovalci oddelka le redki posamezniki invalidi, ki so tega zmožni, vsega 2 od 13. Pri vsem tem je zanimivo, da se nihče od pristojnih ne zmeni za kvaliteto storitev, običajni izgovor na kakršnekoli kritike pa je, da, me hitro podučijo, naj odidem kam drugam, saj si takšnega življenja ne bom mogel nikjer privoščiti, znano pa je, da je čakalna doba v nekaterih ustanovah kar do 6 let. To z drugimi besedami pomeni, da se uprava nič kaj ne obremenjujejo z zasedenostjo postelj, saj se dobro zaveda, če umrem danes, je naslednji dan postelja že zasedena. Vse me spominja na nekakšno umiranje na obroke.
Prosim vas, da mi pomagate vplivati pri reguliranju doplačevanja oskrbnine na način kot sem ga imel dogovorjenega z lokalno skupnostjo preko CSD Trebnje iz leta 1997, da se mi zaradi moje specifike dovoli delež žepnine v obliki zadnjega dogovora. S pravnomočnostjo izdane nove odločbe se namreč razveljavi stara odločba. Opozarjam tudi, da nisem sklenil dogovora o izvajanju storitev med mano in domom na podlagi nove uredbe in, ki zelo nejasno definira vsebinsko kaj mi dom nudi in je v glavnem sestavljen iz vrstic, ki so namenjene predvsem sankcioniranju. Od odvetnice sem dobil strokovno mnenje, da je predlagan dogovor protizakonit zato nisem podpisal predloženega ponujenega dogovora.
Razumem sicer prizadevanja države za uskladitev in poenotenje za vse upravičence na enak način, vendar menim, da bi država morala imeti toliko sposobnosti in modrosti, da upošteva specifične potrebe invalidov še posebej, ko gre za institucionalno varstvo. To je tudi temeljna usmeritev skupnostne skrbi, ki obravnava reševanje problemov na individualni ravni v skladu z individualnimi načrti posameznih upravičencev. Kako ironično od Vlade RS, ki javno zagotavlja, da se ob vstopu v EU socialni transferji ne bodo krčili oziroma omejevale že pridobljene socialne pravice, to pa se že dogaja v praksi in to v letu, ki je razglašeno za mednarodno leto invalidov. Invalidi bodisi iz naslova pred zaposlitvijo, zaposleni ali upokojeni, so kategorija, ki je večina zaradi narave invalidnosti ovirana in vse več je indicev, da se država giblje v smeri neizenačevanja možnosti za polnopravno vključitev v družbo. Država je nesramno uporabila invalide za globalno reševanje prezaposlovanja in odpuščanja presežnih delavcev v desetletnem obdobju tranzicije preko t.i. invalidskih podjetij, in kar zaboli me pri srcu, ko se spomnim pod kakšnimi pogoji sem moral trdo delati, potem pa poslušam očitke o previsokih nadomestilih invalidov, ki, da nočejo delati. Če bi bili stimulirani kot ljudje in ne obravnavani kot drugorazredni državljani v skorajda suženjskem odnosu do delodajalcev, bi večina izmed njih iztisnila še zadnje atome moči iz sebe.
Ne glede na to, da sem po lanskoletnem incidentu in še trajajoči bitki z upravo DSO Ljubljana- Bežigrad doživel hud šok, pa navkljub temu, da se zadnje čase posvečam bolj sebi in možnostim, da bi enkrat zaživel resnično neodvisno življenje izven institucije, vseeno poznam mnogo tragičnih in žalostnih zgodb, ki sem jih spoznal skozi moje prostovoljno sodelovanje v različnih nevladnih organizacijah po celi Sloveniji, da
predlagam, da vaše ministrstvo oblikuje posebne smernice za Centre za socialno delo, da se upošteva za invalide v domski oskrbi posebna določila, ki jih prenesejo odločbe v smislu delnih oprostitev in sicer, da:
1. vsi invalidi v domski oskrbi, ki niso zaposleni oziroma v rednem delovnem razmerju za polni ali skrajšan delovni čas, naj prejmejo v roke 20% pokojnine + varstveni dodatek in invalidnino;
2. vsi invalidi v domski oskrbi, ki so zaposleni oziroma v rednem delovnem razmerju za polni ali skrajšan delovni čas, naj prejmejo v roke 80% svojega osebnega dohodka, če dohodek ne zadošča za celotno plačilo skupaj z dodatkom za pomoč in postrežbo in naj občine doplačujejo razliko storitev;
3. center za socialno delo matične občine naj vsaj enkrat letno regresira nakup letne in zimske garderobe obema kategorijama;
Za razumevanje mojega individualnega primera kot tudi za podporo zgoraj predlaganega, se zahvaljujem in vas pozdravljam.
Rafael Zupančič
V VEDNOST:
Predsednik Vlade RS, g. mag. Anton Rop
Urad Vlade RS za invalide in bolnike, g. mag. Luj Šprohar
Minister za zdravje, g. dr. Dušan Keber
Minister za delo, družino in socialne zadeve, g. dr. Vlado Dimovski
Sektor za invalide pri MDDSZ, ga. Stanka Tutta
Socialna Zbornica Slovenije, ga. dr. Vesna Leskovšek
Mirovni inštitut, ga. dr. Vlasta Jalušič
Center za socialno delo Trebnje, ga. Anica Miklič
Županja MOL, ga. Danica Simšič
Zveza Potrošnikov Slovenije, ga. Breda Kutin
Komisija za peticije v DZ RS, g. mag. Janez Drobnič
Odbor za delo, zdravstvo, družino, socialne zadeve in invalide v DZ RS, g. Stane Brenčič
Varuh človekovih pravic, g. Matjaž Hanžek, g. Tone Dolčič
Minister za pravosodje, g. mag. Ivo Bizjak
Inštitut za socialno varstvo RS, ga. dr. Mojca Novak
Poslanskim skupinam v DZ RS
US RS, g. Lojze Janko
odvetnica ga. Jana Mazi
YHD, ga. mag. Elena Pečarič
18. julij, 2008 ob 12:48
Rafael Zupančič
Komanova 1
1000 LJUBLJANA
Opr. št.:
Ljubljana, 7.2.2004
OKROŽNO DRŽAVNO TOŽILSTVO
V LJUBLJANI
Slovenska cesta 41
1000 LJUBLJANA
ZADEVA: Predlog za kazensko ovadbo zoper g. Miloša Radojeviča, direktorja DSO Ljubljana-Bežigrad zaradi suma kaznivih dejanj po členih 142., 146., 152., 153., 169., 170., 171., 172., 173., 261., 270., 271., Kazenskega Zakonika RS (Ur. list RS 63/94).
Spoštovani,
dne 22.1.2004 sem prejel odločbo Doma starejših občanov Ljubljana-Bežigrad št. 020/239, zoper katero sem se pritožil v skladu s pravnim poukom na resorno ministrstvo kot pritožbeni organ. To z drugimi besedami pomeni, da, če bo odločba uveljavljena oziroma moja pritožba zavrnjena, se moram v roku 30 dni od prejema odločbe izseliti, ne glede na to, da nimam kam iti oziroma sem v svojem 24 urnem bioritmu odvisen od tuje nege in pomoči drugega človeka.
Ker sem se pred leti uprl izkoriščanju in sistemu katerega nosilec in protagonist je bivši državni svetnik g. Boris Šuštaršič, ki je g. Miloša Radojeviča pripeljal v DSO Ljubljana-Bežigrad in ker sem se vrsto let prizadeval, da bi se te stvari spremenile, da bi imeli hendikepirani ljudje možnost izbire in ne vsiljenega determinizma, sem od leta 1995 tarča kontinuiranih zasebnih kazenskih in civilnih pregonov, pritiskov, šikaniranj. Ko sem se prvič pritožil na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter pritožbo razposlal v vednost pristojnim institucijam na področju politike in socialnega varstva, so mi grozili celo s smrtjo, če ne bom pustil pri miru g. Miloša Radojeviča, kar sem prijavil uradnim organom in eno izjavo deponiral pri advokatu. Še nikoli zadeve niso bile bolj resne in zaostrene, zato sem sem se odločil, da tudi jaz ukrepam zoper človeka, ki se obnaša kot nedotakljiv, ki misli, da lahko počne kar se mu žahoče, tudi v smislu kaznivih dejanj. Zoper g. Miloša Radojeviča podajam predlog za kazensko ovadbo zaradi suma kaznivih dejanj po KZ RS zaradi: prisiljenja, grdega ravnanja, kršitve nedotakljivosti stanovanja, neupravičene izdaje poklicne skrivnosti, razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve, opravljanja, očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, izsiljevanja izjav.
Na vas se obračam s predlogom za kazensko ovadbo zoper direktorja Doma starejših občanov Ljubljana Bežigrad, g. Miloša Radojeviča, zaradi suma kaznivih dejanj po členih 142., 146., 152., 153., 169., 170., 171., 172., 173., 261., 270., 271., Kazenskega Zakonika RS (Ur. list RS 63/94).
U t e m e l j i t e v:
I.
G. Miloš Radojevič se obnaša do nekaterih negovalk zelo diskriminatorno. V oktobru 2003 je gospo Dragico Mumlek, ki je bila zaposlena v domu poklical v pisarno, nad njo začel vpiti, ji grozil s prijavo policiji ter jo verbalno prisilil v podpis dokumenta, ki mu je kasneje služil za to, da je omenjeno gospo, mati samohranilko odpustil iz službe. Od gospe je pod pritiskom izsilil izjavo in lahko si predstavljate kaj pomeni v današnjih časih, če mati samohranilka po krivem ostane brez službe. S tem je podan sum, da je storil kaznivo dejanje po členih 142., 146. in 270. KZ RS.
Dokaz:
- zaslišanje priče: ga. Dragice Mumlek, Adamičeva 12, Ljubljana.
II.
G. Miloš Radojevič je septembra 2003 pred vhodom v DSO Ljubljana-Bežigrad mene osebno, kot stanovalca oddelka mlajših invalidov v navedenem domu, zmerjal s ciganom, psihopatom ter se nekulturno obnašal do moje kolegice in jo prepričeval v moji prisotnosti, kakšen kriminalec da sem, koliko denarja sem pokradel v raznih društvih in jo opozarjal naj pazi kaj počne. S tem je podan sum, da je storil kaznivo dejanje po členih 146., 170., 171., 172, 173. in 270. KZ RS.
Dokaz: - zaslišanje priče: ga. Urša Vrbančič, Kurirska ulica 17, Ljubljana
III.
G. Miloš Radojevič je v prostorih domskega bifeja raznašal trditve, da sem ukradel 7.133.819,00 SIT Društvu invalidski forum Slovenije. Do podatka je prišel na podlagi sodnega pisma, ki je bilo priloženo tožbi, ki jo je sodišče poslalo na DSO Ljubljana Bežigrad in so mi jo vročili preko socialne službe (kasneje so vročanje na mojo pisno pojasnilo in prošnjo popravili). Sam sem poslal sodišču odgovor z argumenti, predlogi dokazov in prič, stvar še ni končana, on pa je že postavil krivca. S tem je podan sum, da je storil kaznivo dejanje po členih 153. in 173. KZ RS.
Dokaz: - zaslišanje priče: g. Milan Lebar, Komanova 1, Ljubljana
IV.
G. Miloš Radojevič je poklical v svojo pisarno go. Tanjo Đurič, ki je negovalka na oddelku mlajših invalidov in jo opozoril, da lahko zgubi službo, če se bo njen fant družil z mano ter jo poučil, da je ona domska lastnina in, da naj opozori svojega fanta naj preneha komunicirati z mano in tudi njej priporočil isto ter od nje hotel izsiliti pisno izjavo proti meni. S tem je podan sum, da je storil kaznivo dejanje po členih 261., 270., in 271. KZ RS.
Dokaz: - zaslišanje priče: ga. Tanja Đurič, Šifrerjeva 24, Ljubljana
- zaslišanje priče: g. Elvir Husič, Šifrerjeva 24, Ljubljana
V.
Dne 4.11.2002, zjutraj, ko sem vstal, sem povedal šefu delavcev, ki je vstopil v mojo sobo, da ne želim, da mi zamenjajo okna in to utemeljil z argumentom, da želim, da istočasno izvedejo tudi montažo rolet, ki bodo omogočile, da se zvečer okno zastre, ne pa, da me ima možnost opazovati prav vsak, ki gre po Komanovi ulici peš ali z avtomobilom, nenazadnje delavci na postelji opravljajo tudi intimno osebno nego zaradi česar se človek počuti izjemno neprijetno, če je prostor viden tudi navzven. Ko sem ob napovedanih dogodkih zamenjave vprašal hišnika Videta kaj bo z roletami, mi je kratko odvrnil, da on za to ni pristojen in, da naj vprašam šefa delavcev. Ko mi je šef delavcev isti dan zagotovil, da ne bodo menjali okna proti moji volji dokler se ne uredijo rolete, so okna odnesli. Nato sem odšel ven k frizerju in vrata zaklenil s pomočjo negovalke. Ko sem prišel domov, sem ugotovil, da imam po postelji razmetane papirje ter zamenjano okno, torej, da je bil nekdo v moji sobi brez moje vednosti oziroma mojega privoljenja. Kot vrhunec pa sem ugotovil, da mi je bilo v času moje odsotnosti ukradenih 500.000 SIT iz predala nočne omarice ter vso zadevo prijavil uradnim organom. Ker to ni prvi primer tatvine v domu, glede na to, da razpolagajo z generalnim ključem mislim, da za to odgovarja direktor kot odgovorna oseba doma. S tem je podan sum, da je storil kaznivo dejanje po členu 152. KZ RS.
VI.
Ne glede na to, da se g. Miloš Radojevič dobro zaveda in, da ve, da nimam kam iti, ker fizično ne obvladam svojega telesa v smislu nege in fizične pomoči druge osebe, me pošilja na cesto. Še več, odločbo je poslal v vednost tudi moji ostareli, nemočni in na srcu bolni materi, ki jo je zadeva zelo prizadela. S tem dejanjem je presegel svoja pooblastila in zlorabil svoj položaj ter hudo kršil njene in moje človekove pravice. Kot otrok sem zaradi hendikepa moral kmalu od doma in tako sem od leta 1971 do leta 1984 preživel v Kamniškem zavodu za usposabljanje invalidne mladine. V Dom starejših občanov Ljubljana-Bežigrad sem prišel 6.9.1984 na podlagi odločbe Centra za socialno delo Trebnje ter takratne pobude Društva mišično in živčno-mišično obolelih Slovenije, kjer pa so me ujeli v past in sem občutil na svoji koži kaj pomeni suženjsko delo in začaran krog odvisnosti iz katerega je le malokomu uspelo uiti. Meni je sicer to s precejšnimi posledicami vendarle uspelo. Leta 1996 sem se invalidsko upokojil. Kaj hočem povedati. Sem polnoleten človek, ki je z Višjo šolsko izobrazbo v determiniranih in vsiljenih pogojih (če ne boš tako delal kot mi hočemo, te bomo pohodili in boš že videl hudiča) zaradi krutega in nehumanega sistema prislužil mizerno pokojnino, pa vendar sem jo prislužil in jo ne glede na to, spoštujem. Marsikdo jo ni uspel. Razliko doplačuje občina Trebnje zaradi mojih prenizkih dohodkov. Torej hočem povedati, da moja mama s tem nima nič in je to, kar je naredil direktor neposredno vznemirjanje bolanega človeka in poseg v njeno osebno dostojanstvo ter neposredna zloraba položaja in prekoračitev njegovih pooblastil. S tem je podan sum, da je storil kaznivo dejanje po členih 153., 261., 262., 270., KZ RS.
Prosim vas, da v skladu z vašimi pristojnosti ukrepate zoper direktorja, ki se obnaša kot nedotakljiva oseba.
Rafael Zupančič
V VEDNOST:
- Generalno državno tožilstvo, Dunajska 22, 1000 LJUBLJANA
- Odvetnica ga. Jana Mazi, Dalmatinova 9, 1000 LJUBLJANA
18. julij, 2008 ob 12:50
Rafael Zupančič
Komanova 1
1000 Ljubljana
Tel. 01 5686 618
Ljubljana, 7.2.2004
ZDRAVNIŠKA ZBORNICA SLOVENIJE
Dalmationova 10
p.p. 1630
1000 Ljubljana
ZADEVA: Pritožba zoper g. Miloša Radojeviča, direktorja DSO Ljubljana-Bežigrad, zaradi zlorabe položaja ter diskriminatornega odnosa.
Spoštovani,
pišem vam v zvezi s pritožbo zoper g. Miloša Radojeviča kot direktorja javnega socialno varstvenega zavoda v lasti RS zaradi zlorabe položaja in javnih pooblastil ter diskriminatornega odnosa do mene kot uporabnika storitev.
O b r a z l o ž i t e v:
Dne 22.1.2004 sem prejel odločbo o odpustu. Ne glede na to, da se g. Miloš Radojevič dobro zaveda in, da ve, da nimam kam iti, ker fizično ne obvladam svojega telesa v smislu nege in fizične pomoči druge osebe, me pošilja na cesto. Še več, odločbo je poslal v vednost tudi moji ostareli, nemočni in na srcu bolni materi, ki jo je zadeva zelo prizadela. S tem dejanjem je presegel svoja pooblastila in zlorabil svoj položaj ter hudo kršil njene in moje človekove pravice.
Kot otrok sem zaradi hendikepa moral kmalu od doma in tako sem od leta 1971 do leta 1984 preživel v Kamniškem zavodu za usposabljanje invalidne mladine. V Dom starejših občanov Ljubljana-Bežigrad sem prišel 6.9.1984 na podlagi odločbe Centra za socialno delo Trebnje ter takratne pobude Društva mišično in živčno-mišično obolelih Slovenije, kjer pa so me ujeli v past in sem občutil na svoji koži kaj pomeni suženjsko delo in začaran krog odvisnosti iz katerega je le malokomu uspelo uiti. Meni je sicer to s precejšnimi posledicami vendarle uspelo. Leta 1996 sem se invalidsko upokojil. Kaj hočem povedati. Sem polnoleten človek, ki je z Višjo šolsko izobrazbo v determiniranih in vsiljenih pogojih (če ne boš tako delal kot mi hočemo, te bomo pohodili in boš že videl hudiča) zaradi krutega in nehumanega sistema prislužil mizerno pokojnino, pa vendar sem jo prislužil in jo ne glede na to, spoštujem. Marsikdo jo ni uspel. Razliko doplačuje občina Trebnje zaradi mojih prenizkih dohodkov. Torej hočem povedati, da moja mama s tem nima nič in je to, kar je naredil direktor neposredno vznemirjanje bolanega človeka in poseg v njeno osebno dostojanstvo ter neposredna zloraba položaja in prekoračitev njegovih pooblastil.
Za upoštevanje moje pritožbe in njeno obravnavo se vam zahvaljujem in vas pozdravljam.
Rafael Zupančič
18. julij, 2008 ob 12:51
Rafael Zupančič
Komanova 1
1000 Ljubljana
Tel. 01 5686 618
Ljubljana, 7.2.2004
dr. Vesna Leskovšek
SOCIALNA ZBORNICA SLOVENIJE
Zemljemerska 12
1000 Ljubljana
ZADEVA: Pritožba zoper g. Miloša Radojeviča, direktorja DSO Ljubljana-Bežigrad, zaradi zlorabe položaja ter diskriminatornega odnosa.
Spoštovani,
pišem vam v zvezi s pritožbo zoper g. Miloša Radojeviča kot direktorja javnega socialno varstvenega zavoda v lasti RS zaradi zlorabe položaja in javnih pooblastil ter diskriminatornega odnosa do mene kot uporabnika storitev.
O b r a z l o ž i t e v:
Dne 22.1.2004 sem prejel odločbo o odpustu. Ne glede na to, da se g. Miloš Radojevič dobro zaveda in, da ve, da nimam kam iti, ker fizično ne obvladam svojega telesa v smislu nege in fizične pomoči druge osebe, me pošilja na cesto. Še več, odločbo je poslal v vednost tudi moji ostareli, nemočni in na srcu bolni materi, ki jo je zadeva zelo prizadela. S tem dejanjem je presegel svoja pooblastila in zlorabil svoj položaj ter hudo kršil njene in moje človekove pravice.
Kot otrok sem zaradi hendikepa moral kmalu od doma in tako sem od leta 1971 do leta 1984 preživel v Kamniškem zavodu za usposabljanje invalidne mladine. V Dom starejših občanov Ljubljana-Bežigrad sem prišel 6.9.1984 na podlagi odločbe Centra za socialno delo Trebnje ter takratne pobude Društva mišično in živčno-mišično obolelih Slovenije, kjer pa so me ujeli v past in sem občutil na svoji koži kaj pomeni suženjsko delo in začaran krog odvisnosti iz katerega je le malokomu uspelo uiti. Meni je sicer to s precejšnimi posledicami vendarle uspelo. Leta 1996 sem se invalidsko upokojil. Kaj hočem povedati. Sem polnoleten človek, ki je z Višjo šolsko izobrazbo v determiniranih in vsiljenih pogojih (če ne boš tako delal kot mi hočemo, te bomo pohodili in boš že videl hudiča) zaradi krutega in nehumanega sistema prislužil mizerno pokojnino, pa vendar sem jo prislužil in jo ne glede na to, spoštujem. Marsikdo jo ni uspel. Razliko doplačuje občina Trebnje zaradi mojih prenizkih dohodkov. Torej hočem povedati, da moja mama s tem nima nič in je to, kar je naredil direktor neposredno vznemirjanje bolanega človeka in poseg v njeno osebno dostojanstvo ter neposredna zloraba položaja in prekoračitev njegovih pooblastil.
Za upoštevanje moje pritožbe in njeno obravnavo se vam zahvaljujem in vas pozdravljam.
Rafael Zupančič
18. julij, 2008 ob 12:53
Rafael Zupančič
Komanova 1
1000 Ljubljana
Tel. 01 5686 618
Ljubljana, 17.3.2003
Ministrstvo za delo, družino
in socialne zadeve RS
Kotnikova 5
1000 Ljubljana
ZADEVA: Pritožba zoper odločbo DSO Ljubljana Bežigrad, št. 010-439 z dne 6.3.2003 ter
pobuda za ugotavljanje odgovornosti direktorja DSO Ljubljana-Bežigrad g. Miloša
Radojeviča, njegove namestnice ga. Vladimire Sladič, socialne delavke ga. Ane
Turk ter glavne medicinske sestre ga. Sonje Puklavec, zaradi izvajanja diskriminacije
zoper mene ter nekatere druge stanovalce doma.
Na podlagi vročene odločbe št. 010-439 z dne 6.3.2003 (PRILOGA 1), ki mi jo je dne 7.3.2003 osebno vročil direktor DSO Ljubljana-Bežigrad, vam v zakonitem roku iz pravnega pouka, pošiljam pritožbo zoper gornjo odločbo ter prosim resorno ministrstvo kot pritožbeni organ, da se odločba v celoti razveljavi in se ustavi postopek zoper mene. Zaradi doživete diskriminacije in hude osebne stiske, ki sem jo najbolj občutil s strani zgoraj navedenih vodstvenih kadrov kot tudi vse druge diskriminacije, ki sem jo občutil in zaznal v preteklih letih zoper mene, kot tudi zoper nekatere druge stanovalce, vam kot neposredno nadrejeni instituciji, podajam pobudo za ugotavljanje odgovornosti zgoraj navedenih vodstvenih kadrov DSO Ljubljana-Bežigrad, kot javnega socialnega zavoda v lasti RS.
U t e m e l j i t e v:
Na podlagi moje pritožbe z dne 25.11.2002 (PRILOGA 2) zoper odločbo št. 010-1651 z dne 12.11.2002, je vaše ministrstvo moji pritožbi ugodilo ter razveljavilo omenjeno odločbo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek zaradi izvedenih napak (PRILOGA 3). Kot pritožbeni organ ste korektno povzeli, moje navedbe kot pritožnika, da sem bil povzročitelj incidenta dne 4.11.2002, vendar le glede tega, da sem se neprimerno obnašal, kar sem utemeljil zaradi razburjenja ob posegu v nedotakljivost prostora brez mojega soglasja. Dalje ste tudi korektno povzeli moje navedbe, da nisem bil vinjen ter, da nisem imel namena poškodovati pomočnice direktorja niti povzročiti škode, in, da zaradi večje hitrosti nisem mogel pravočasno ustaviti vozička ter sem se nehote zaletel v vrata blagajne. Povzeli ste tudi mojo navedbo, da sem naslednji dan izročil namestnici direktorja pisno opravičilo s pojasnilom o neljubih dogodkih, ki so se pripetili ter ugotovili, da sem povzročeno škodo poravnal. Povzeli ste tudi mojo utemeljitev, da nisem bil seznanjen s hišnim redom ob sprejemu v dom, niti ni bil hišni red pritrjen na notranji strani vhodnih vrat sobe št. 001, kjer prebivam, ugotovili pa ste, da bi se lahko v 18 letih seznanil s hišnim redom in drugimi akti (PRILOGA 4). Dalje ste ugotovili, da sem pritožbo (PRILOGA 5), dopolnil z navedbami, da so bile z izpodbijano odločbo storjene bistvene kršitve postopka ZUP, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeni materialni predpisi ter, da sem kot pritožnik predlagal, da pritožbeni organ odločbo razveljavi. Pritožba je bila utemeljena z vašo odločbo, predvsem pa je bil poglavitni razlog utemeljenosti, da predloga za odpust ni izvedla pristojna strokovna komisija ter, da je bil postopek nepravilno izpeljan.
Na podlagi vročene odločbe DSO Ljubljana Bežigrad št. 010-439 z dne 6.3.2003, ki jo je podpisal direktor g. Miloš Radojevič in katero izpodbijam zaradi ponovno storjenih bistvenih kršitev postopka ZUP ter zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenih materialnih predpisov, pa naj poudarim, da je iz obrazložitve odločbe št. 010-439 z dne 6.3.2003, dobesedno razvidno, da so prepisani celotni odstavki prve odločbe (1,2,3,5,6) in zamenjan le njihov vrstni red, iz česar tudi upravičeno sklepam, da so o stvareh odločali eni in isti ljudje, ki so bili neposredno udeleženi v konfliktni situaciji z mano in, ki so že prvič subjektivno odločali o celotni zadevi (ga. Vladimira Sladič, ga. Ana Turk, ga. Sonja Puklavec). Če pa so strokovno komisijo sestavljali drugi ljudje, pa ne morem iti mimo dejstva, so identično prepisali subjektivne ocene zgoraj predhodno navedenih članov posebne komisije, ki naj bi jo imenoval takrat strokovni svet zavoda.
Zanimivo je tudi, da se od teh strokovnih in vodstvenih delavcev ni nihče dotaknil, da je bilo v času nepooblaščenega bivanja v prostoru brez mojega soglasja ukradenih iz zgornjega predala nočne omarice 500.000 SIT, ki sem jih imel rezervirane in pripravljene za plačilo preteklih stroškov zastopanja odvetnice gospe Jane Mazi, kar je bil še dodaten razlog za moje hudo razburjenje. Direktor je, še preden je kdo od uradnih organov na podlagi moje prijave stvari sploh preveril, zadevo razglasil za neresnično, kar me še danes dodatno jezi, še posebej, ko je izjavil, da lahko po mojem bivalnem prostoru lahko dela kar hoče. Jaz sem mu odvrnil, da do vhodnih vrat v prostor kjer bivam in živim lahko dela kar hoče razen, da mi pred vrati ne razgraja, s čemer pa se je kar nekajkrat izkazal, da mu gre to dobro od rok, če pa vstopi brez mojega soglasja ali, da se ne najavi s trkanjem na vrata ali, da ne napove svoj uradni obisk, pa nima v prostoru kaj iskati.
Ne bom se spuščal v pravne obrazložitve aktov doma iz ugodno rešene prve odločbe, a lahko popolnoma verodostojno trdim, da DSO Ljubljana-Bežigrad nima prav nobene formalno pravne podlage za moj odpust iz doma brez mojega soglasja, česar se sedaj zelo dobro zavedam na podlagi celovite proučitve vse dokumentacije. Zato me je tudi direktor novačil, da bi mi bil pripravljen priskočiti na pomoč in urediti moje bivanje kje drugje, se me je pa hotel dobesedno elegantno rešiti iz hiše, saj uprava le stežka sprejema kritike na svoj račun. Če pa jih kdo sproži kot sem to storil jaz koncem leta 2001, pa se mu zgodi mnogo neprijetnih stvari, kar sem opisal v evalvaciji pritožbenega postopka glede storitev v DSO Ljubljana-Bežigrad, ki je bila poslana pristojnim institucijam in tudi vašemu ministrstvu. Zato tudi ne morem pristati na nekakšno pogojno odpustitev, ker bodo neresnične trditve iz odločbe obveljale kot resnične in napačno ugotovljeno dejansko stanje kot razlog za mojo krivdo ter bo tako nad mojo glavo vselej visela možnost individualne subjektivne interpretacije vodstvenih delavcev, ki se do mene ter še nekaterih drugih sostanovalcev obnašajo izrazito diskriminatorno in celo upam si trditi nestrokovno in nehumano (PRILOGA 6). Zato sem v zaščito svojih temeljnih državljanskih in človekovih pravic, kot sem napovedal v prvi pritožbi, sprožil civilno kazensko zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja opravljanja ter zahtevek za plačilo odškodnine (PRILOGA 7) zoper direktorja in njegovo namestnico, če pa bodo še drugi delavci nepooblaščeno zbirali moje osebne podatke in kršili moje osebno integriteto ter dostojanstvo v obliki uradnih zaznamkov brez moje vednosti in to potem interpretirali kot subjektivne ocene in razlage ter materialne dokaze, bom na podlagi obstoječe zakonodaje, ki jasno prepoveduje takšno nepooblaščeno ravnanje brez odredbe pristojnega sodišča, ustrezno ukrepal.
Glede mojega neprimernega obnašanja in povzročene škode sem dejanje obžaloval, kar se mi je štelo kot olajševalno okoliščino. V tistih dneh, ko je na radiu VAL 202 potekala redna petkova izjava tedna kjer poslušalci komentirajo aktualne dogodke, bila pa je izjava v zvezi z nasiljem nad ženskami v slovenski družbi, sem samoiniciativno poklical in na kratko povedal kaj se je zgodilo ter se ga. Vladimiri Sladič, še enkrat javno opravičil in obžaloval svoje neprimerno obnašanje, kar je tudi radijski voditelj pohvalil. Ko sem se hotel naslednji dan t.j. 5.11.2002 še osebno opravičiti, je tik pred mano začela kričati ter zaloputnila vrata pisarne, ki jih je imela odprte.
Glede materialne škode sem si tudi sam večkrat ogledal poškodovana vrata in sem ugotovil, da bi jih bilo mogoče popraviti. Kot storitev na računu, ki mi ga je izdal DSO Ljubljana-Bežigrad in katerega sem v roku plačal, piše, da je šlo za storitev zamenjave vrat (PRILOGA 8). Pričakoval sem namreč, da bom dobil na vpogled račun ali fotokopijo računa izvajalca storitev, ki je nameščal nova vrata in okna v domu in je registriran za takšno dejavnost in, da bo na računu doma pisalo povračilo škode za plačane storitve zamenjave novih vrat. Znanec me je opozoril, da stanejo takšna ne masivna notranja vhodna vrata dobrih 12.000 SIT, račun, ki sem ga plačal, pa je znesel cca. 24.000 SIT. Ponavljam, da v vseh 18 letih kar tu bivam nisem povzročil nobene materialne škode, v obratnem vrstnem redu pa bil lahko naredil obsežno specifikacijo stvari, ki so mi bile uničene in katerih povrnitev ni nikoli realiziral nihče.
Ponavljam dogodke, da, ko sem tistega dne 4.11.2002 vstal, sem povedal šefu delavcev, ki je po trkanju in mojemu dovoljenju vstopil v mojo sobo, da ne želim, da mi zamenjajo okna in to utemeljil z argumentom, da želim, da istočasno izvedejo tudi montažo rolet, ki bodo omogočile, da se zvečer okno zastre, ne pa, da me ima možnost opazovati prav vsak, ki gre po Komanovi ulici peš ali z avtomobilom, nenazadnje delavci na postelji opravljajo tudi intimno osebno nego zaradi česar se človek počuti izjemno neprijetno, če je prostor viden tudi navzven. Ko sem ob napovedanih dogodkih zamenjave vprašal hišnika Vida kaj bo z roletami, mi je kratko odvrnil, da on za to ni pristojen in, da naj vprašam šefa delavcev. Ko mi je šef delavcev zagotovil, da ne bodo menjali okna proti moji volji dokler se ne uredijo rolete, so okna, ki so bila zunaj v dnevnem prostoru prislonjena na stena ob vratih v mojo sobo odnesli. Nato sem odšel ven k frizerju in vrata zaklenil s pomočjo negovalke. Ko sem prišel domov, sem ugotovil, da imam po postelji razmetane papirje ter zamenjano okno, torej, da je bil nekdo v moji sobi brez moje vednosti oziroma mojega privoljenja. Po knjigah je bilo ogromno prahu, mene pa je zadeva izjemno razburila in sem odreagiral tako kakor sem. Ni bilo prvič, da se je na ta način demonstrirala moč institucije napram stanovalcu, katerega mnenje se prav nič ne upošteva. Še dodatno me je iritiralo nesramno ter cinično obnašanje glavne medicinske sestre go. Sonje Puklavec, ki že ima izkušnje pri nepooblaščenem brskanju po prostorih stanovalcev, za kar imam pričo, gospoda, ki je bil hudo oškodovan, pa ni nihče za ničesar nič odgovarjal (razvidno v prilogi 6). Dodatno pa so me vznemirile besede, ki jih poslušam že celo življenje, »saj ti ni treba biti tu, če nisi zadovoljen« , ter »strokovne« razlage okoli patološke nehvaležnosti invalidov itd. Če bi imel možnost izbire, če ne bi imel celo življenje vseskozi nekih kvazi vsiljenih variant mi verjemite, da ne bi bil tu, kjer so plačani za to, da bi ljudje kvalitetnejše živeli. Se pa brigajo bolj za to koliko bo pricurljalo v blagajno in katere storitve bodo okarakterizirali kot nadstandard, kakor pa bi jih zanimala boljša kvaliteta življenja ljudi. Nikoli ne bom pozabil besed, ki mi jih je pred leti izrekla socialna delavka gospa Ana Turk v zelo ciničnem tonu: »saj, vam ni potrebno piti sok, če nimate denarja, saj lahko pijete vodo«, sam osebno pa vem kje so pristajali na filozofijo kosa kruha in vode med drugo svetovno vojno, pa mislim, da mi ni tega ni potrebno ponavljati.
Ko so se delala razna adaptacijska dela na oddelku mlajših invalidov, ne glede na moje pripombe na zborih stanovalcev ali v pogovorih z odgovornimi delavci ali izvoljenimi predstavniki oddelka, ni tega nikoli nihče upošteval. Naj ponazorim primer, ki je bil povezan s tem, da so brez kakšnega pravega racionalnega razloga in v popolni nelogičnosti zazidali zračnost dnevnega prostora ter vhod in prehodnost dnevnega prostora z dveh strani ter del prehodnega hodnika spremenili v novo izplakovalnico, česar posledica je izpostavljenost sob 001 in 002 zaprtosti prostora ter vplivom kajenja delavcev in stanovalcev, kuhanja stanovalcev in vplivom pare ter hrupa, saj je moč v kopalnico in pred-prostor kjer se zadržujejo delavci priti le mimo omenjenih dveh sob. Zaradi zagraditve prostora, sta omenjeni sobi, predvsem pa moja soba popolnoma zakriti pri pogledu na signalno napravo in tako skoraj obvezno pridem, če kaj potrebujem zadnji na vrsto, kar me sicer ne moti tako hudo, saj mi ni bil nikoli problem za npr. za toaleto počakati tudi uro in več ampak, ker imam možnost to povedati vam to navajam.
Zavračam trditev iz odločbe, da sem bil vinjen, ker mi to ni bilo dokazano niti nisem pihal ali bil na odvzemu krvi. Vsi, ki me poznajo dobro vedo, da, če sem bil v preteklih 18 letih kdaj pod vplivom alkohola, sem bil kvečjemu veseljak in vesele narave in sem se po hitrem postopku odpravil spat ter nisem nikomur nikdar delal nobenih težav ali problemov. Prav veselim se, da od 16.3.2003 naprej velja t.i. »alkoholni zakon«, za katerega upam, da bo postavil nekatere stvari v hiši, o katerih je pisala tudi gospa Vlasta Hribar, na svoje mesto. Veliko ljudi je v preteklih letih zaradi tega pristopilo k meni in mi dalo prav, so pa jasno povedali, da se ne upajo tega obelodaniti, ker se bojijo posledic. Lahko pa vam povem, da je ravno v času, ko je direktor najel varnostno službo ob izrednih razmerah, bilo kar nekajkrat evidentirano, da je prišel v dom »dobre volje« in razkazoval svojim poslovnim partnerjem dom ob pol drugi uri ponoči ter terjal od varnostnika, da mu preparkira avtomobil. Jaz ne bom tako nekorekten, da bom trdil, da je bil vinjen, ker tega ne morem dokazati. Če se bo še kdaj zgodilo, da me bo v takšnem stanju vznemirjal v hiši, bom gladko zavrtel 113 in zahteval pomoč.
V zvezi z uradnimi zaznamki pa vam želim povedati še to, da so v kriznem in kritičnem obdobju prišli k meni v dom na obisk nekateri vplivni direktorji, ki so prijatelji direktorja po osebni in poslovni plati ter mi je bilo nekajkrat osebno zagroženo, da se bom znašel v reki Ljubljanici, »če ne neham zafrkavati njihovega prijatelja Miloša«, izjave in dokaze o tem pa sem deponiral na različnih mestih, eno izjavo hrani tudi moja odvetnica. Seveda sem se izsiljevanju odločno uprl in sem se tudi jaz obrnil za pomoč na uradne organe ter različne moje prijatelje s katerimi je bilo pripravljenih kar nekaj rezervnih scenarijev. Jasno in glasno sem povedal, da če si mi skrivi samo en las na glavi, nihče od vpletenih ne bo mirno spal, to pa je povzročilo splošno paniko in najem varnostne službe do konca novoletnih praznikov. Poskušali smo se pogoditi, ker pa je g. Miloš Radojevič vztrajal, da me bo za vsako ceno in z vsemi sredstvi spravil ven iz doma, sem jim vrnil z enako mero in povedal, da se bom za vsako ceno in z vsemi sredstvi boril, da ostanem v domu, ker se imam pravico boriti zase. Najbolj jim je šlo v nos, ker sem zadevo obelodanil v strokovni in politični javnosti. Vso zadevo sem prijavil tudi na policiji.
Trditev, da sem v večernem času samovoljno iz službene omare vzel raportno knjigo (čeprav stanovalci do nje nimajo pristopa) je tako močna, da ima nekdo zelo bujno domišljijo, če to trdi. Če mi lahko razloži in fizično dokaže kdo od odgovornih glede na mojo fizično nezmožnost, kako sem lahko vzel iz službene omare raportno knjigo bom zelo vesel. Knjiga je bila odprta in meni pristopna na stolu v prostoru pred kopalnico in, ko sem imel priložnost prebrati kaj je tisti dan napisala o meni dežurna negovalka, ki knjige očitno ni pospravila, me je to dodatno razjezilo in res sem dopisal komentar na njen komentar. Da bo nekdo napisal o meni zaznamek, da sem bil vinjen brez dokaza, tega ne bom nikoli dopustil in, da sem se agresivno obnašal, jaz dobro vem kako sem se obnašal. Zakaj pa potem niso napisali v raportno knjigo, da pri nekaterih sostanovalcih v sobah delavke pomagajo pri pitju in kajenju, medtem, ko drugi sostanovalci čakajo na osnovno pomoč za toaleto in podobno. Različni kriteriji pri pisanju uradnih zaznamkov ni kaj. Če bi jaz začel pisati uradne zaznamke kaj se vse dogaja na oddelku, potem bi bila šele veselica.
Ob vseh teh dogodkih mi je prišla socialna delavka ga. Ana Turk, ponuditi nekakšen dogovor o izvajanju storitev med mano in domom na podlagi neke vaše nove uredbe, ki naj bi ga jaz podpisal in, ki zelo nejasno definira vsebinsko kaj mi dom nudi in je v glavnem sestavljen iz vrstic, ki so namenjene predvsem sankcioniranju (PRILOGA 9). Zadevo sem posredoval v proučitev moji odvetnici. Ne glede na to, da še nismo posredovali odgovora, ob dejstvu, da gospa socialna delavka sodi v ekipo, ki me je želela odstraniti iz doma, sta z direktorjem po hitrem postopku posredovala podatke z opombo, da sporazuma nisem hotel podpisati, na moj Center za socialno delo (PRILOGA 10). Ob prihodu v dom nisem bil seznanjen s hišnim redom ker v 18 letih nisem imel problemov in se z njim nisem seznanil dokler ni nastal problem ob koncu lanskega leta, s podpisanim sporazumom pa bi dom pokril pravno-formalno luknjo za moje bodoče takšno in drugačno sankcioniranje (odpust ali premestitev). Za neplačevanje pred leti so se problemi uredili, ko smo se v tri-partitnem dogovoru med domom, mojim Centrom za socialno delo in mano dogovorili, da gredo dohodki direktno v blagajno doma, meni pa ostane žepnina in varstveni dodatek za osebno uporabo. Povedal sem že, da je bilo takratno plačilo Društva mišično obolelih zame brez moje vednosti in soglasja, za moje odprte terjatve, čista špekulacija, ki se je vrsto let in se očitno še danes uporablja zoper mene na vsakem koraku. Ko sem še aktivno spremljal invalidsko politiko, so to njihovi predstavniki uporabili zoper mene pri obravnavi Zakona o invalidskih organizacijah na pristojnem matičnem odboru v DZ RS in verjetno se bom s tem še kje srečal. Zakaj pa ne povedo, da sem kar nekaj let skoraj kot suženj delal v nemogočih razmerah, je imel kdo slabo vest zaradi tega.
Vem, da delo z ljudmi, ki fizično potrebujemo pomoč ni lahko in zahteva obojestranski korekten odnos na nivoju izvajalec in uporabnik. Vsakdo od nas ima v svojem življenju slabe in dobre trenutke in eni in drugi bi morali znati tudi kaj potrpeti. S strani direktorja sem bil večkrat v preteklem obdobju deležen očitkov, da bom generalni krivec za vse slabši odnos do invalidov v naši družbi, da v nobenem drugem domu niti slučajno nočejo slišati za to, da bi imeli organiziran oddelek za invalide, kot je v domu kjer živim. To poslušam že skoraj dve desetletji. Dobro vem, da ljudje, ki vidimo in slišimo ter občutimo dogajanje na svoji koži, ko to povemo na glas, je to za utečeni sistem moteče. Za vse delavce, ki delajo z nami lahko potrdim, da se od enega do drugega vsi trudijo biti korektni, so pa ljudje, ki so že vnaprej prestrašeni, lahko bi rekel, da so jim vcepili nek odpor, ki ga vsak normalen človek takoj občuti. V vseh teh letih z delavci nisem imel nikoli problemov, če pa se je pojavil kakšen zaplet, sem to uredil direktno s prizadeto osebo in nisem hodil jokati in cviliti k glavni medicinski sestri ali k direktorju. Splošno znano je, da manj, ko rabiš bolj »priden« in »luštkan« ter družaben si. So se pa v teh letih nakopičili odprti problemi, ki dokler ne bo nekih vsaj minimalno enotnih civilizacijskih kriterijev, se bodo zadeve poslabševale iz leta v leto, to pa bo imelo res porazne posledice za neodvisno življenje invalidnih ljudi. Žal se je uveljavila praksa, da se enim stanovalcem oddelka nudi vse mogoče v neverjetnih časovnih razponih, da nekateri celo kar razporejajo kadre kdo jim bo pomagal in kdo ne, uveljavilo se je privatno angažiranje teh istih delavcev v izven službenem času ob doplačilu, ko pa so le ti v službenem času, so ti delavci utrujeni in nemotivirani, drugim stanovalcem pa se ne more zagotoviti niti tistih osnovnih stvari, ki bi jim pripadale. Obstoječa praksa je tudi taka, da nekateri pridejo kar nekajkrat na vrsto, ko drugi sploh še ne pridejo, signalne naprave so namenjene temu, da delavec vidi, kdo potrebuje pomoč, od nekaterih stanovalcev pa se signalne naprave sploh ne upoštevajo, saj so privilegirani stanovalci vselej na prvem mestu. Zadeve gredo celo tako daleč, da nekateri stanovalci vselej ustvarjajo dramatično vzdušje in, da so delavci pod hudimi psihičnimi pritiski, konec koncev ne mine dan, ko ne doživijo stresnih situacij. Jaz pa pravim, da so tudi delavci samo ljudje in bi moralo biti več medsebojnega razumevanja in strpnosti, ki pa ju žal ni in temu ni vzrok človek, ki mu je ime Rafael Zupančič.
Zame je bil konec lanskega leta eden od najtežjih trenutkov v mojem življenju in po prejeti prvi odločbi, me je zadeva osebno tako prizadela, da sem se resnično komaj ponovno pobral na noge. Vem pa, da nikoli in nikdar nisem želel nikomur nič slabega, če sem imel možnost sem komurkoli in kadarkoli pomagal, pa če tudi v svojo škodo. Sem pa zadeve povedal vedno na glas, kar pa mnogokrat ni bilo modro in bi moral biti potuhnjeno tiho. Glede na to, da pač življenje ni večno, sem se trdno odločil, da se bom od sedaj naprej zanimal samo še za sebe in za kolikor toliko znosno in umirjeno preostalo življenje. Vem, da vsak človek dela napake in, da sem tudi jaz naredil marsikatero napako, ki mi je zelo otežila življenje, sem pa prepričan, da bom zmogel iti naprej na podlagi vseh preteklih izkušenj.
Za razumevanje in nadaljnjo podporo se vam v naprej zahvaljujem in vas pozdravljam.
Rafael Zupančič
V VEDNOST:
Predsednik RS, g. dr. Janez Drnovšek
Bivši predsednik RS, g. Milan Kučan
Predsednik Vlade RS, g. mag. Anton Rop
Urad Vlade RS za invalide in bolnike, g. mag. Luj Šprohar
Minister za zdravje, g. dr. Dušan Keber
Socialna Zbornica Slovenije, ga. dr. Vesna Leskovšek
Socialna Zbornica Slovenije, ga. Žarka Brišar Slana
Mirovni inštitut, ga. dr. Vlasta Jalušič
Center za socialno delo Trebnje, ga. Anica Miklič
Mestni svet MOL
Županja MOL, ga. Danica Simšič
Zveza Potrošnikov Slovenije, ga. Breda Kutin
Komisija za peticije v DZ RS, g. mag. Janez Drobnič
Odbor za delo, zdravstvo, družino,socialne zadeve in invalide v DZ RS, g. Stane Brenčič
DU Posavje, g. Alojz Frumen
Varuh človekovih pravic, g. Matjaž Hanžek, g. Tone Dolčič
Minister za pravosodje, g. mag. Ivo Bizjak
Inštitut za socialno varstvo RS, ga. dr. Mojca Novak
Poslanskim skupinam v DZ RS
US RS, g. Lojze Janko
odvetnica ga. Jana Mazi
Generalna državna tožilka, ga. Zdenka Cerar
YHD, ga.mag. Elena Pečarič
Koordinacija invalidskih organizacij Slovenije, g. Emil Remžgar
PP Ljubljana-Bežigrad
g. Vojko Zakrajšek, SN
ga. Jelena Gaćeša, DELO
ga. Ingrid Mager, Dnevnik
g. Borut Meško, POP TV
g. Marcel Štefančič, ml., STUDIO CITY
PRILOGE: 10
18. julij, 2008 ob 13:01
Samo nekaj iz preteklosti, ki mi je bila tudi osnova za mojo moralno zmago na sodišču, ja ta hiša groze mi je vzela najlepših 21 let življenja.
20. julij, 2008 ob 17:58
Propadla predsedniška kandidatka, ki je posodila svoj ksiht Blažu Babiču, da se je izživljal kot prikriti predsedniški kandidat, še naprej podoživlja svojo politikansko farso. SPOZNA se na vse, nezmotljivo komentira vse in škoda je, da tak socialni um (razuma tako ali tako nima) živi omejeno v hendikepskem svetu, ker bi po njeni imaginaciji lahko bila kar narodni vodja. Je pa njeno obnašanje možno primarjati s kravo, ki se najprej nažre trave nato pa jo v miru prežvekuje, da ji lahko služi kot hrana. Po vsem enako je z njenimi obravnavanimi temami, kajti to kar piše o življenju mladih inavlidov v domu za upokojence je prežvekovala že pred davnimi leti in sedaj samo brezvezno obnavlja svoje spomine.
Kako sta njena zavest in etika spreobrnjeni je razvidno iz tega, da je nekaj s svojim abstraktnim teoriziranjem prispevala k temu, da je ostal samo en oddelek mlajših invalidov čeprav jih je bilo načrtovanih kakih 10. Sedaj pa objokuje, da mladi invalidi pristanejo na negovalnih oddelkih za starejše, kar je res povsem nepreimerno, sama pa ni doslej ponudila nič konkretnega, ker ves čas skrbi samo za svojo hendikepsko rit in kardelce njej podobnih pristaškov. Doslej je brihtna Elena pred Državni zbor pripeljala živega osla in kozo, naslednjič bo to zagotovo živa krava!
20. julij, 2008 ob 22:55
Šukofil “delfin” ponavlja svoje nebuloze, ki niso vredne komentarja!
Ponudila je predsedniška kandidataka 100 hendikepiranim, njihovim asistentom (zaposlenim), to je 200 družin, ki preseže Birografiko in tisto vaše društvo, kjer je pa čedalje manj invalidov.
20. julij, 2008 ob 22:58
Urbanija in njegova ljubica Danica, invalidka zaposlena v Birografiki v Izoli, tudi sina ma invalida, ki je kandidatka na listi SDS v Izoli pa ne vem če bosta spet in, ko prevzame komando RS Pahor.
25. julij, 2008 ob 13:44
Headlines
Paralysed youth pleads to live in community
Giving Clayton his life back
maltastar.com team Mon, 21 July 2008
Clayton Micallef, a 25-year old who was paralysed in a car accident in 2004 is calling on authorities to give him back his life, after the state stopped care workers from offering a home service to the young man.
The result is that for the last three months, Clayton ended up living in the state-owned old people’s residence, San Vincenz de Paule.
The heartbreaking story, published on Sunday paper Kullhadd, elicited a strong reaction by the public. On Monday, Labour called on authorities to intervene and give back assistance to Clayton so that the young man can return home and live his life.
Clayton Mifsud, who is suffering from a severe spinal cord injury, was funded for 50 hours of home care by government care workers. This was not enough because in reality, Clayton needed attention 24 hours a day. With the help of generous people the family managed to pay for 20 hours care a day.
This, Clayton explains, gave him back a life as at home he could carry on with life despite his condition. “When I was at home I used to feel good about facing another day, not like here… I used to live… Here [at SVPR] when I wake up I think: How much will I suffer today,” he said.
A few months ago, the family could not continue paying for the service of care workers for 20 hours a day. To add insult to injury, the government stopped offering the 50 hours of home care a week. The only option was to take Clayton to SVPR.
Clayton said he sent an e-mail to the Prime Minister, to which the latter replied pledging he would look into the matter. Nothing happened since then and on Sunday, Clayton appealed to the Prime Minister to “decide whether he will get back home care again.”
“If not, I am dead… These people are playing with my life… I would be condemned to a slow death. Like this I feel already dead because in here [SVPR] I simply have no life,” said Clayton to Kullhadd.
In a statement, Labour’s spokesperson for generational solidarity Anthony Agius Decelis said: “It is a pity that a young man in his prime is distressed and closed in an old people’s home. This situation is causing great pain to this person, who is feeling he is not living but just existing.”
“Labour is urging government to find an urgent remedy to this situation so that Clayton starts living again. Labour calls on the minister to take all necessary action in the interest of this young man. A decision to grant him care workers, with Clayton returning back home, would change his life,” said Mr Agius Decelis.
25. julij, 2008 ob 21:19
Darinka Zagoršek je bla kandidatka SDS za Občinski svet je pa po novem Upravnica Doma dva topola.