Medtem, ko okoljski protestniki – ki jih, da ne bo pomote, občudujem in v večini tudi moralno podpiram - protestirajo ob zasedanjih G8 na Japonskem, se moji problemi začenjajo v lastnem domu. Ne vem, če sem edina, ki si kradem danes tako predragoceni čas za malenkosti. Smem vreči stekleno embalažo, ki ima na sebi še nekaj ostankov papirnate etikete v kontejner za steklo? Kam gredo potem pokrovi in zamaški teh steklenic? Ali res zapletam, ko se med ločevanjem odpadkov sprašujem, kaj vse pravzaprav spada pod ‘embalažo’. Na informativni nalepki zabojnika namreč (sploščeni) tetrapak pijač ni nikjer omenjen, čeprav je embalaža iz reciklirnih materialov. Da ne govorim o PVC vrečkah, ki predstavljajo problem zase. Še manj vem kam bi s tistimi nekategoriziranimi odpadki, ki so za kosovni odvoz premajhni, zanje pa razen na kakšni od bencinskih črpalk ni primernega skladiščenja. Govorim o manjših, ponavadi kovinskih odpadkih, elektromaterialu, akumulatorjih, manjši računalniški opremi, mobilni telefoniji in podobnem. Pa drugi električni aparati? Bi jih razstavljala in ločeno odvrgla njihove dele?

Oh, da ne pozabim. Ker sem velik porabnik sadja in zelenjave, vsak dan pridelam dobro polovico male vrečke organskih odpadkov. Zabojniki za organske odpadke pa si tega imena pravzaprav ne zaslužijo, ne po funkcionalnosti, še najmanj pa po vsebini. Kakšna je že nadaljnja usoda teh hitro razgradljivih smeti? Odvažajo jih v plitve široke jame deponij, ki jih, ko se najbližji sosedje pritožijo nad smradom, prekrijejo. Baje z gradbenim materialom! Organske snovi bi po vsaki zdravi pameti spadale v kompostnike, a s tem se od komunalnikov nihče ne ukvarja.

Prijatelj mi dilemo še poveča: »Če lahko vse odpadke ločiš, kaj so potem ‘navadni’ odpadki?« Če pomislim, kako se standardi proizvodnje ‘naravi prijaznih’ embalažnih materialov zaostrujejo, takšnih odpadkov skoraj ne bi smelo biti. No, mogoče rabljene otroške pleničke, cigaretni ogorki (pa še cigaretni filtri so iz snovi, ki naj bi bila reciklirna. Kdo pa to predeluje? Sploh v Sloveniji, kjer recikliramo le 3 % smeti. Da se sploh ne spuščam v težave podjetij, ki reciklirajo plastiko, saj morajo odpadni material celo uvažati!). Za recikliranje obstajajo poleg klasičnih alternativni načini, a so žal v manjšini. Poznam recimo skupino umetnic Smet-umet, ki vsako leto organizirajo delavnice izdelovanja uporabnih in privlačnih izdelkov iz PVC vrečk, alu-embalaže, pokvarjenih dežnikov in še česa. Ali pa skupina španskih umetnic Bricolaje Sexual, ki izdeluje seksualne igračke in druge uporabne predmete iz rabljenih gospodinjskih aparatov in malih računalniških naprav. Scefrane, zamazane tkanine pa res ne sodijo drugam kot na sežig. Saj res, a sežigamo primerne smeti ali jih tako kot na odlagališču Barje le nalagamo in zasipamo z novimi? Sočasno ko si Ministrstvo za okolje in prostor prizadeva, da bi bilo Barje priznan krajinski park.

Kaj naj torej storim kot zmedena potrošnica? Nič. Tolažim se z dejstvom, da so moja in še čigava prizadevanja, da bi šla vsaka smet v pravi predalček in drugi ‘drobni’ gospodinjski okoljevarstveni ukrepi le manj kot kaplja v morje v primerjavi s toplogrednimi izpusti Kitajske in ZDA. Še vedno pa ne razumem zakaj v Sloveniji ne obstaja enoten, učinkovit in vsem jasen program ločevanja odpadkov, ki bi se ga naučili v zadnjem ‘letniku’ vrtca ali prvem razredu devetletke. Ni treba, da je sistem tako nečloveški kot recimo v Švici, kjer je vse do pike natančno določeno in vsak prekršek mastno oglobljen. Morda bi bil za nas primeren nemški sistem, da je količina smeti, ki jih oddaš, sorazmerna znesku na položnici za komunalo. Lahko bi se, denimo, iz proračuna za zmanjševanje volumna odlagališč, (ali še bolje iz plačnega sektorja okoljskega ministrstva) našel kakšen evro za tovrstno oglaševanje. Ali kot so dobro domislili naši južni sosedje: denarno nagrajevanje zbirateljev steklovine. Uspešnost, vemo, temelji na nagradah, ne na kaznih. Tako bi nas lahko v nabiralnikih namesto brošur kako ‘čutiti Slovenijo’ raje pričakale nedvoumne informacije kaj in kako z našimi odpadki, da bomo deželo lahko še čutili in ne le vohali.

A naj se vrnem še na zanimiv švicarski primer. Del njihovih Alp je zgrajen iz ene najbolj obstojnih kamnin na Zemlji. Globoko v gore vrtajo visokotehnološko dovršene predore s komorami, kjer permanentno skladiščijo svoje visoko radioaktivne jedrske odpadke. Nemara za drag denar tudi tuje, saj ne dvomim v njihovo podjetnost. In kje je z ‘dovršenimi’ predori vred naša (ekonomska ali okoljska) podjetnost? Po vseh kazalcih sodeč smo bližje napolitanskemu problemu prenapolnjenih odlagališč, kot pa švicarskim modelom. Stroka, tako okoljevarstvena, urbanistična, ekonomska in pedagoška je jasno spet odrinjena od mize odločanja političnih interesov. V centru prestolnice so si sicer res omislili posodobitev v obliki novih zabojnikov, ki pa so, če jih pobliže pogledate le nova preobleka za že obstoječe tri kategorije odpadkov.

Kdo torej odloča kam s človeškimi smetmi? Jaz, ki se ukvarjam z bananinimi olupki ali osem najmočnejših, ki so ravno zasedali na daljnem vzhodu? Ali vsi ki so vmes? Kaj pa, če je srž težave nekje drugje? Nekoč je moj bivši profesor na fakulteti (ki se zelo neposredno ukvarja z okoljem in naravo) in sem ga zaradi njegovega izjemnega uma in vizionarstva zelo cenila podal izjavo do katere še sedaj nimam jasne opredelitve: »Če se tako trudimo ohraniti Zemljo čisto, nedotaknjeno in z resursi bogato, zakaj ne odstranimo še človeka in čimprej evakuiramo celotno populacijo na Mars?«

Helena Božič