Pripis uredništva v soglasju z avtorjem komentarja:

Kolega Peter Jančič je najprej napisal tole besedilo za svoj komentar, vendar je kasneje raje govoril o tej temi pred kamero v živo na pamet (ali iz glave) in prepisa besedila nismo naredili. Ker pa na Vesti spoštujemo tudi naše gluhe in gluhoneme obiskovalce, za njih objavljamo prvotni zapis komentarja. Za nevšečnosti se iskreno opravičujemo!

Telefone novinarjev nadzirajo

Državni preiskovalci, kljub razsodbi vrhovnega sodišča v primeru Tomaž Ranc
proti državi, ki je odločilo, da je bilo pridobivanje podatkov Draga Kosa o
klicih novinarja nezakonito in da bi bila nezakonita tudi odredba sodnika, če
bi to dovolil, z lahkoto brskajo, od kod novinarjem zaupni podatki (kdo so
njihovi viri).

To je pokazala policijska ovadba, ki jo je objavil Dnevnik in
iz katere je razvidno, da so na enak način kot na prelomu tisočletja Ranca,
leta 2005 nadzorovali novinarja Jožeta Možino. Skoraj zanesljivo pa tudi še
številne druge novinarje. Ker so novinarji po profesionalnih pravilih dolžni
varovati vire, je dobro vedeti, da so telefoni nevarno komunikacijsko
sredstvo.

Ponovni nadzor telefonov novinarjev je leta 2004 uzakonil parlament, ki je
spremenil zakon o kazenskem postopku in pravico do nadzora elektronskih
komunikacij, ki prej ni bila posebej urejena, zapisal v 149b člen, s čemer
tak nadzor ne sodijo več v 150. člen, torej med tiste, kjer, zaradi ustavnih
določb o varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivosti
stanovanj, veljajo ostrejša pravila (ne zadošča preiskava proti neznanemu
storilcu in zagrožena kazen ne sme biti nižja od 8 let zapora).

Praktično - ker teh ostrejših pogojev več ni - to pomeni, da lahko pri vsaki
objavi uradne, državne ali vojaške tajnosti preiskovalci že štiri leta z
lahkoto pridobivajo izpiske. Sploh ne gre le za Možino.

Peter Jančič