Meem je društvo za pravice LBTQ žensk v Libanonu. Kratica LBTQ označuje ženske, ki se identificirajo kot lezbijke, biseksualke, transeksualke in splošno ženske, ki izprašujejo svojo seksualno identiteto. Njihov cilj je utvarjati varne razmere za srečevanje libanonskih žensk, ki imajo potrebo bo razpravljanju njihovih pravic, izmenjevanju izkušenj in preprosto druženju.
Shant je ena od najbolj aktivnih aktivistk društva in z njo sem se ob zaključku 16. LGBTT festivala (Pride Week) v Istanbulu (od 23. do 29. junija) pogovarjala o aktivnostih društva, o razmerah, s katerimi se v Libanonu soočajo LBTQ ženske, kajti Libanon je nemalokrat država, v kateri so grobo kršene tudi pravice heteroseksualnih žensk.

Shant: “…v zadnjih dveh letih so oblasti v Savdski Arabiji aretirale veliko homoseksualcev, vendar se o tem v zahodnih medijih sploh ni govorilo, medtem ko se kaj podobnega zgodi v Iranu… … naenkrat vse zahodne medijske hiše govorijo o Iranu in o tem, kako je v to deželo treba prinesti demokracijo itn. Torej lahko slišimo novice kot so “obesili fanta”, “umorili homoseksualca” itn… Torej se osredotočajo na Iran, ker imajo s to deželo določene politične namere, medtem pa se s Savdsko Arabijo sploh ne ukvarjajo, ker nočejo vznemiriti svojih naftnih prijateljev.”

Shant: “Ne vem, če je ravno pametno to reči, vendar je situacija zelo podobna tisti, ki so jo imeli v Evropi in ZDA v 50-ih.”

PREVOD POGOVORA:
1. del:
Osrednja nit pogovora na konferenci v okviru festivala (pride Week Istanbul) je bila islamofobija in pravice LGBT skupin v odnosu do islamofobije. Dotaknili smo se tudi predsodkov, ki prihajajo z zahoda glede razmer LGBT skupin v državah, katerih osrednja religija je islam.
Predstavila sem našo organizacijo Meem in kako se mi soočamo s fundamentalizmom.
Libanon je zelo raznolika dežela. Težko bi rekli, da živimo v islamski državi, saj v njej deluje 18 različnih sekt. Vsakič, ko se katera od njih začne posluževati ekstremizma v svojih dejanjih, se prične druga dobesedno pasti na njem, in postaja še bolj ekstremistična… Gre za strah pred drugim. Torej se je v takih razmerah, ko se težko soočamo z drugačno religijo, skoraj nemogoče odkrito soočati z drugačno spolno usmerjenostjo…
- So bile na konferenci izpostavljene vsebine, ki so si zaslužile posebno pozornost?
Da bi lažje razumeli vprašanja, ki so prišla na površje pozneje, naj najprej osvetlim osnovne teme…
Torej, Imam Mohsen Hendicks je s svojo reinterpretacijo Korana osvetlil ozadje Sodome in Gomore in ob tem prišel do zaključka, da nima nikakršne zveze s homoseksualnostjo. Nadaljevaali smo z debato, kako ima Zahod nemalokrat pokroviteljski odnos do LGBT družbe in društev in homoseksualnost uporablja za izgovor ob soočanju z drugimi državami; npr. preprost primer, če vzamemo Savdsko Arabijo in Iran. V Savdski Arabiji prevladujejo sunitski fundamentalisti, v Iranu (po revoluciji) pa šiiti. Kar se dogaja je sledeče; v zadnjih dveh letih so oblasti v Savdski Arabiji aretirale veliko homoseksualcev, vendar se o tem v zahodnih medijih sploh ni govorilo, medtem ko se kaj podobnega zgodi v Iranu… … naenkrat vse zahodne medijske hiše govorijo o Iranu in o tem, kako je v to deželo treba prinesti demokracijo itn. Torej lahko slišimo novice kot so “obesili fanta”, “umorili homoseksualca” itn… Torej se osredotočajo na Iran, ker imajo s to deželo določene politične namere, medtem pa se s Savdsko Arabijo sploh ne ukvarjajo, ker nočejo vznemiriti svojih naftnih prijateljev. Tako preprosto je to. Na to je opozorila tudi skupina palestinskih aktivistk, ko so dejale, da je bil podoben pristop uporabljen v Izraelu. Ta se je razglašal za “queer” tolerantnega, češ da so edina demokratična država Bližnjega Vzhoda, kar je precej sporno… Namreč, ob svetovnem gej prajdu (World Gay Pride-osrednja parada), so zanj izbrali ime “Ljubezen brez meja”… Ampak, kako se lahko pretvarjaš, da si toleranten in s posluhom za potrebe določenih manjšin, ko pa istočasno zlorabljaš drugo manjšino. Slogan “Ljubezen brez meja” torej deluje nekam neprimerno, ironično.
Kaj hitro lahko pride do zmotnih predstav, če ne poznaš dobro razmer na Bližnjem Vzhodu… Podobne težave ima Lambda (organizacija v boju za LGBTT pravice s sedežem v Istanbulu)…
Prej so nam (z zahoda) hoteli pomagati, sicer se večinoma izkaže, da gre za pokroviteljstvo, vendar bi se morali malo izobraziti, ugotoviti komu pomagajo… celo v preprosti elektronski pošti ne želiš prejeti stereotipskega sporočila, kajti to nekako uniči odnos… Torej, če nam želijo pomagati, morajo poznati našo kulturo, družbo. Ne gre tako, da pomahaš z denarjem pred nosom.
V naši organizaciji se torej trudimo najti svoj način.. Ne trdim, da je Zahod prinesel samo kugo. Od njih smo se veliko naučili, še posebej od feminističnih gibanj, kar je zelo dragoceno. Vendar se ene stvari moramo zavedati, ne gre posvojiti čisto vsake zamisli, ker imamo različne vrednote, torej je potrebno najti primerne pristope.
Torej smo razglabljali o tovrstnih, osnovnih temah… Ena od zanimivih je bila, ko je nek grški novinar izrazil tako rekoč razočaranje, ker se mu je zazdelo, da krivimo Zahod. Kar pa ne drži. Pozabila sem sicer povedati, da smo na konferenci izpostavljali tudi težave, ki izvirajo iz naše družbe… po njegovem mnenju, pa smo predvsem krivile kolonializem. Toda, dejstvo je, da pred kolonializmom sploh nismo poznali zakonov, ki bi obravnavali homoseksualnost. Te zakone so pripeljali kolonialisti. In ko imaš kolonializem, razvoj človekovih pravic ne bo šel v tisto smer, kot bi sicer v svobodni, suvereni državi. Zagotovo te kolonializem postavi 10 let nazaj in povsem naravno je, da boš imel do kolonialne drževe odpor, prenehal boš jemati, kar ti ponuja. Velik del naše regije in severne Afrike so kolonializirali Francozi in Angleži, in razumljivo je, da se pojavi pomanjkanje zaupanja. In tu je še eno dejstvo; pred kolonializmom je bilo običajno, da so interpretirali Koran, ljudje so se počuli svobodne v tem početju, ponekod v Aziji in južni Afriki to še vedno počno, Imam Hendicks je to tudi dokazal…
Verski fundalizem prihaja tudi z zahoda. To je dejstvo. Pravzaprav je v porastu. Da se temu zoperstaviš, nočeš sprememb, prenehaš z reinterpretacijami vere, družbe… kajti to je slabost. Torej boš trmoglavo vztrajal pri svojem, češ to smo mi, pojejte to! Kot nekak obrambni mehanizem… Kajti vedno hočeš dokazati, da imaš prav, s pristajanjem k ponovni interpretaciji vere pa je kot bi kazal svojo slabost.

2. del:
-Ali se v vaši organizaciciji še ukvarjte s reinterpretacijo Korana?
Kot sem že omenila, imamo v Libanonu, tako tudi v našem društvu, 18 različnih verskih sekt. Pravzaprav se ne pretvarjamo, da je katera od njih pomembnejša od druge; tu so šiiti, suniti,… pravoslavci, katoliki…
Težko je to razložiti…
Tu so recimo avtirane lezbijke, ki nosijo rute, čeprav nobena druga ženska v družini ne nosi tega pokrivala. Tako so se pač same odločile in to je način, kako izražajo svojo vero, kot dekleta s križi in drugimi simboli. Torej se odločijo, katere aspekte verskega življenja bodo ponotranjile. Marsikdo bi lahko rekel, da je to početje hinavsko, vendar bi nenazadnje religija morala biti odraz sprejemanja, ljubezni… Torej, če lahko zase vzameš dobro in si dober človek je to bistvenega pomena.
Želim si, da bi bila naša družba takšna, kot je naša organizacija (Meem), ki sedaj šteje 254 članic. Vsakodnevno se zbere 50 deklet z vseh življenskih področij in kljub sektaškim razlikam v družbi ohranjajo smisel za sodelovanje, se pogovarjajo, sodelujejo, in če bi bila celotna družba takšna, bi bilo življenje veliko boljše.
- Kaj piše v Koranu o homoseksualnosti?
Naj povem, da nisem strokovnjakinja za to vprašanje, torej se ne bi pregloboko spuščala v to. Vendar izkušnje govorijo, da so interpretacije mogoče; v interpretaciji Imama Mohsena Hendicksa ni zaslediti skoraj ničesar o homoseksualnosti, medtem ko je v fundamentalistični inačici moč prebrati marsikaj, da je greh in pododobno, ampak to je vedno odvisno od tega, kako bereš knjigo, vendar kaj več težko povem.
-Dobro. Korana še nisem brala, si mi pa navrgla nekaj zanimivih kosti za glodanje. Naslednja stvar, ki sem te želela vprašati je, kako se v deželi, kjer se nemalokrat za svoje osnovne pravice morajo boriti ženske že samo zato, ker so ženske, borite za svoje LGBTT pravice?
Zato pa obstajajo feministične skupine! -No, to pa je vprašanje! Torej, obstaja zakon proti “nenaravnemu” seksu/spolu. Vendar je naša država precej shizofrena; obstaja torej ta zakon in vendar imamo gej klube, pube…
- Najbrž festival tudi… Imate gej parado v Bejrutu?
Ne. Kdo ve, mogoče čez pet let… Še vedno delujemo precej anonimno, kajti, da greš na cesto, vzklikaš gesla, moraš biti močan… Recimo, da ti pristopi nekdo, te zmerja in žali, lahko se zlomiš… torej preden greš na ulico in prenašaš tisto sranje, kajti tam si viden, sedaj nisi več med štirimi stenami, moraš biti torej močan, pogumen, poznati moraš svoje pravice, spoštovati moraš sebe…
- Kaj se zgodi na primer v Bejrutu, če “ujamejo” dekleti ali fanta pri ljubkovanju v javnosti?
V glavnem mestu so prostori, kot so klubi, bari, kjer to lahko počneš neovirano, imeli pa smo nekaj nenavadnih primerov v predmestjih, vaseh… Zgodilo se je, da so ujeli dekleti, ki sta se poljubljali v avtomobilu. Odpeljali so ju na policijo, jima grozili in zahtevali, da navedeta imena…v nasprotnem primeru, da ju bodo “zatožili” staršem…
- Čigava imena?
Drugih lezbijk.
- S kakšno pravico?
Recimo, da si lezbijka, ki se ni javno razglasila za lezbijko (si še v omari) in te ujame policija, ki ti grozi, da bo celi vasi, staršem povedala, da si lezbijka, v tem primeru raje navedeš imena drugih. Gre torej za izsiljevanje. Nemalokrat se zgodi, da te fizično zlorabijo, te zmerjajo in nimaš se na koga obrniti, kajti to je policija! Veliko takih primerov smo imeli, vendar nimam podatka, da bi se v zadnjih dveh letih kaj podobnega zgodilo prav v Bejrutu.
- Po tvojih ocenah, v kolikšnem času predvidevaš, bi bilo mogoče govoriti o zakonsko urejenih pravicah homoseksualcev v Libanonu. Recimo možnost registracije istospolnih partnerjev?
Jutri!!! Nekateri ljudje že živijo tako, seveda zelo diskretno. Ne vem, če je ravno pametno to reči, vendar je situacija zelo podobna tisti, ki so jo imeli v Evropi in ZDA v 50-ih.
Čez 50 let…, običajno sem bolj nagnjena k pesimizmu…vendar bi tokrat rada bila bolj optimistična.

Irena Kovačević