V javnost je prišel prvi video mučenja iz Guantanama. Nič pretiranega. Nobenega waterboardinga. Nobene klasične metode. Pravzaprav je vse skupaj videti kot neka malo bolj zoprna maltretaža. A groza ni zato nič manjša.

Morda celo večja. Česa vsega še nismo videli? Kaj vse se tam res dogaja? Zgodbe so znane. Ampak slika in zvok vedno povesta več. Že samo sedenje v celici in moledovanje: “Ubijte me, ubijte me… ” je povsem dovolj. Fant je Omar. Je Kanadčan in je v času zasliševanja star 16 let. Ko so ga zaprli je bil star 15 let. Obtožen je, da je z granato ubil ameriškega vojaka v Afganistanu.

Kanadski agent ga je obiskal v zaporu. A videti je, da odobrava ravnanje ameriških zasliševalcev. Vsekakor ni videti, da bi mu želel pomagati. Mučenje je enostavno sprejemljivo. Tako je to med zavezniki. Tudi če ne sodelujejo v vseh istih vojnah. Kanadski fant je danes star že 21 let. Za sabo ima več kot pet let zapora brez pravic. Oktobra se bo proti njemu končno začelo sojenje pred vojaškim sodiščem. Grozi mu dosmrtna ječa.

The New York Times je včeraj objavil neko drugo zgodbo. Samomor je naredil vojak Joseph Dwyer. Znan je postal po fotografiji, na kateri rešuje iraškega otroka v Bagdadu, prve dni invazije na Irak leta 2003. Po vrnitvi iz Iraka je živel v paranoji. Preganjan od “demonov”. Našli so ga med stekleničkami zdravil in čistilnega razredčila, ki ga je vdihaval. Eden redkih herojev vojne v Iraku, ki so jih uspeli ustvariti ameriški mediji.

Kaj je prinesla vojna proti terorju? Svet se je nanjo skorajda navadil. Predsednik Bush jr. je sicer eden najbolj osovraženih politikov na planetu, a kljub temu je, ko prihaja na visoke obiske, predvsem vodja prve velesile. In malo je takšnih, ki si mu upajo pokazati svoj prezir. Pa čeprav zelo subtilno, z nekaj namigi, ne preveč nasmejanim obrazom, izbiro odljudnega kraja za srečanje z njim … Tako denimo kot nemška kanclerka Angela Merkel.

No, Merklova mu je znala celo zelo ostro reči, da mučenje ni sprejemljivo, da ni sprejemljivo zapiranje brez obtožnice, brez možnosti obrambe. Ampak takšnih politikov je malo. V Sloveniji smo bili zadovoljni, ko je iz urada slovenskega predsednika republike, ob zadnjem Bushevem obisku v Ljubljani, prišlo sporočilo, da je Danilo Türk o teh rečeh govoril z ameriškim predsednikom. Od predsednika vlade česa takšnega seveda ne moremo pričakovati.

Ne zato, ker smo majhni. To zdaj ne šteje več, saj so tudi ZDA na poti sprememb. Tisto, kar šteje so politične simpatije. So te na strani Busheve politike ali ne? Odgovor je na dlani. Ni prijeten. A še manj prijetno je, da to pravzaprav ne šteje veliko. Tako kot ni štela Vilenska izjava. Kot niso šteli naši inštruktorji v Iraku. Kot ne šteje molk ob jasnih informacijah o mučenju, ki je postalo sprejemljivo sredstvo za obrambo pred terorjem.

Politika, ki soustvarja, spodbuja ali samo pristaja na Bushevo politiko, je tudi v Sloveniji vladajoča politika. Z Bushem in njegovo politiko bodo opravili Američani sami. V Sloveniji odnos do Guantanama in Iraka ne bo odločal o ničemer. Žal.

Jani Sever