Popoln par
11. julij 2008 ob 9:40 | Katja Lenart |Gospod in gospa Mimoza sta na zunaj zgleden par. Že več kot dvajset let sta poročena, njuni trije otroci so zrasli v odlične študente, umetnike in karieriste. Dobro se razumejo, skupaj hodijo na morje, medtem ko starša v vikendu na morju preživljata vikende. Ločeno, en vikend gospod Mimoza, potem gospa Mimoza. Isto je z zimskim apartmajem na Rogli.
Obe Mimozi sta dobro situirani, otrokom ni nikoli nič manjkalo. Vsi živijo v velikanski hiši, pred njo je zgledno pokošena trata in živa meja je ravno obrezana. Visoka, da se od zunaj ne vidi na vrt, a natančno obrezana in negovana. Vsak član družine ima svoj avto, delijo si dva vikenda in tri pse (vsi so rahlo depresivni, a to redkokdo opazi).
Gospa Mimoza jim kuha, pere (z mutavim, nebogljenim, depresivnim soprogom in tremi odraslimi sinovi je precej dela) in si želi, da bi otroci v hiši ostali za vedno. Tu in tam gredo skupaj na kakšno javno prireditev, a gospod in gospa Mimoza sama ne gresta nikamor. Bogve, če se sploh kdaj resnično pogovarjata. Razen takrat, ko se plačuje elektrika in stroški. Že leta in leta imata dogovor, kdo plačuje kaj in koliko. Vse je zapisano, da jima ni treba po nepotrebnem komunicirati. Nazadnje sta imela dialog, ko je crknil sesalec.
“Boš ti nabavila nov sesalec, tepih je treba posesat?”
“Daj mi tvojo master kartico, vrnem, ko ga kupim”.
“Na…pa ne pretiravaj. Mam evidenco.” (iz denarnice vzame kartico)
“Pa ga ti kupi. Kreten.”
Gospod Mimoza med zobmi: “Baba zmešana…”.
Najstarejši sin Mimoza je pred leti pri eni od večerij na dan privlekel tisto mučno vprašanje.
“Zakaj se vidva že leta in leta delata, kot da sta mož in žena, ko pa med vama ni nič, le še sovraštvo?”
Gospa Mimoza je takrat šokirano vstala in zapustila mizo. Oče je ostal pri mizi.
Pomislil je. Te ženske res ne prenese. Z njo živi v isti hiši, vidi jo povprečno enkrat na dan, včasih ne izmenjata niti besede. Ko pridejo obiski, se sicer celo smejita skupaj (dotikata se sicer tudi pred drugimi ne), igrata popoln zakonski par. Izmišljujeta si zgodbe o idiličnem dopustu, to jima gre dobro od ust že leta in leta. A njegov prijatelj, res ima le enega, dobro ve, da gospod Mimoza svoje žene niti najmanj ne ljubi. Pred njim se ne pretvarja.
Roke je sklenil skupaj in si z njimi podstavil brado, ki se je narahlo zatresla. Ta trenutek je moral priti. A nobenega smisla nima, da prizna. Ne gre, star je že, zdaj je prepozno. Ni treba, da prizna.
“Kako pa govoriš, sin moj. Midva se vendar ne sovraživa.”
“Kako se ne sovražita?! Že odkar pomnim, imata ločeni spalnici, ločen račun, ko mati vstopi v prostor, ga ti zapustiš. Tako lepo, diskretno, niti pogledaš je ne. Še hiša in predmeti v njej so ločeni na tvoje in mamine. Mi trije smo ločeni na tvoje in njene.”
Pri mizi je zavladala tišina. Mlajša dva sta se spogledala in odložila pribor. Večerja je bila končana. Vsem je bilo jasno, da je to pogovor, ki bo povzročil ostro debato in očitke, najstarejšima moškima se bo povzdignil glas (med njima je bila vedno napetost, oče je zameril sinu večne zajedljive očitke, da je copata, sin očetu, da nikoli ne udari po mizi in da temu pretvarjanju naredi konca), izmenjala bosta nekaj krepkih na račun vsesplošne družinske čustvene otopelosti in hladnih genov in vedenjskih vzorcev, ki se prenašajo na potomce, a spremenilo se kaj dosti ne bo.
Naslednji dan se je iz hiše najprej odplazil gospod Mimoza, da ne bi srečal nikogar. Gospa Mimoza je opoldne tiho kuhala kosilo in nergala, najstarejši sin jo je tolažil, da se tisto kričanje sinoči do sosedov gotovo ni slišalo in da je to še najmanjši problem v tej hiši.
Vsi so se razkropili v dan, mati je ostala doma in v svojem iluzornem svetu razmišljala o sinovih, pridnih in marljivih. Oni so njen ponos, njeno vse. Kakšna čustva neki, treba je delat in si ustvarit kariero, najprej štalco in šele potem kravco. Njeni sinovi se bodo poročili z dobrimi ženami, če ne bo šlo drugače, jim bo že ona izbrala ta prave. In potem se lahko vsi skupaj preselijo v hišo Mimoza, snahe ji bodo pomagale pri kuhi in rodile nekaj vnukov. Skupaj bodo na njena stara leta, starega Mimozo bo gotovo pobralo pred njo.
Zakaj sta se tistega davnega leta 1975 že poročila? Je ona tega človeka res (sploh?) kdaj ljubila in zakaj ga je zasovražila? Kaj pa če svojim otrokom ni bila dober zgled (čeprav je za vse kriv gospod Mimoza, on bi se moral odseliti in hišo pustiti njej)? Čeprav…pa saj to je normalno, po tridesetih letih zakona se človeka naveličaš. A kaj češ, zakaj bi se ločila? Tako imava vsaj partnerja na papirju, na stara leta ni lepo biti sam. Kako bi na to gledala soseska, sorodniki…?
A tako prekleto sama je. Osamljena. Nerazumljena. Njeni sinovi so vse kar ima. Ne bo jih kar tako pustila od hiše.
Gospod in gospa Mimoza skupaj s sinovi še vedno živita v velikanski hiši s čudovitim vrtom. O čustvih ne govorijo, zdaj že odrasli sinovi so emocionalno prazni. Vsi imajo težave s izkazovanjem ljubezni. Obe čustveno otopeli Mimozi sta bili otrokom slab zgled.
Še dobro, da imamo psihiatre…
11. julij, 2008 ob 10:22
In kaj naj bi v takem primeru storil psihiater? Opisano sobivanje ni vredno življenja. Prej ko se vprašaš kaj in zakaj gre narobe, lažje najdeš rešitev. Včasih pač ne gre, ni pa rečeno, da ne z drugim. Ampak zato je potrebno imeti moč, da prekineš, zavedajoč se vseh negativnih posledic. In vedno jo najbolj skupijo otroci. Čustvene posledice za njih so trajne. Kaj pomaga psihiater, ko pa so ozdravljenja največkrat kratkotrajna. Nezaupanje ostane. Najhujša pa je izguba ljubezni. Oprostiš, pozabiš ne. No, nekateri lahko živijo tudi na tak način, jaz ne bi mogel.
11. julij, 2008 ob 10:32
Vidim da sta mimozi se stare sole, moderni ljudje gredo narazen ob najmanjsem znaku tezav.
11. julij, 2008 ob 11:41
Odlično pisanje!
Razmišljam…kakšen bi bil šele “nepopoln par”??
11. julij, 2008 ob 12:07
Ubogi otroci………..Takih mimoz je med nami zelo veliko.
11. julij, 2008 ob 12:22
ooooohhh, razlogi so vsem Slovenceljnem znani … skupne materialne dobrine, status v družbi - med Slovenceljni si več vredna poročena, samska si itak manjvredna … in glavno vprašanje za Slovenceljne je: zakaj tvegati? če je pa v udobju foteljev prav fajn…. vendar pa sta ta dva nekoč imela ljubezensko romanco… in verjetno tudi dober sex…
11. julij, 2008 ob 12:45
Kakšna plastična pripoved, čisto materializirana pripoved, lepo prosim kdo pa razmišlja tako? To niso ljudje, temveč prazne lupine. Bebasta potrošniško-materialistična mentaliteta, ter idealizirana podoba malomeščanskih idiotov. Naj kar trpijo v svojih zlatih kletkah, skrajni čas, da se legalizira prostitucija. Gužva na sredini piramide za vsako ceno, kakšni kojoti…
11. julij, 2008 ob 12:54
Kdo razmišlja tako?
Veliko “srečno poročenih” Slovencev. Staršev mnogih mojih prijateljev.
Žal.
Idioti? Besede izberi sam…
11. julij, 2008 ob 13:44
Bom odgovoril po Millerjevo, kloaka sodobnega življenja malomeščanskega srednjega razreda, kjer je fuk samo za velike praznike, lepa soseda pa zmeraj vzrok za erekcijo celotne moške strani zavrte družine, kjer še moški ščijejo v sede…
11. julij, 2008 ob 15:44
Srednjeevropska krasota divota. Po možnosti še požegnano s strani Svete Matere Cerkve.
11. julij, 2008 ob 21:34
Mah Katja, to je poenostavljanje in mladostno romanticno svetobolje, ki se ti oprosti. Raje pazi, da ti ne postanes nezadovoljna samska starka z mackami, ho ho :D
11. julij, 2008 ob 21:34
Psihoterapevt lahko bore malo pomaga, če želja po -spremembi- prvotno ne izhaja od zakoncev samih. Tako so tudi ideje, kritike, želje in priporočila drugih nekaj popolno irelevantnega v dogajanju med -dvema-. Lahko nudijo nekakšen material…. česa kdo ne bi, …način, …pristopanje k sočloveku. Pa se tudi najbolj očiten -primer- hitro razvodeni, ko človek -nezavedno- vstopa v takšna in drugačna stanja. Moč navade je prasica. Zahrbtno te gloda in navadno niti ne veš tega… dokler kontrasti ne prestopijo tiste mere, ki je bila vseskozi tam in postane sedaj očitna… Človek kot simbolno bitje potrebuje kontraste.
Drugo vprašanje se zastavi pri zavedanju le-teh…
Preseganje danih vzorcev (obnašanja,…) predpostavlje zavedanje. Zavest pa je intencionalna (se nanaša) in kot taka vsak trenutek omejena. Toda prav zavedanje omejitve je njeno preseganje.
Sam sem omejen… iščem robove,… niso vedno tam in so v neprestanem premikanju… lociranje zavesti zahteva neprestano spremljanje -obrobnega dogajanja- … ko se odkrije teža, vloga -nepomembnega- je spregledanje -pomembnosti- mala malica.
Kaj pa ti? Si kaj omejen?
11. julij, 2008 ob 21:55
zelo.
12. julij, 2008 ob 0:23
jurij@…skrbi so odveč. nezadovoljna ziher ne bom. vem, kaj si zaslužim in kaj lahko dam. Pa ti?
mačke mam pa zelo rada.
13. julij, 2008 ob 11:29
kaj “dušno” svobodo uniči je težko popravljivo…