Ko sem pred časom napisala kolumno o bizarni poti v Sarajevo, si nisem mislila, da bo pot nazaj še bolj bizarna. Na Avtobusni postaji Sarajevo so mi namreč ob pogledu na mojo povratno vozovnico prevoznika Salinea zgolj skomignili z rameni in rekli, da ne vejo niti kdaj, niti kje naj bi proti Ljubljani odpeljal Salinejin avtobus /kombi. Kaj pa mi je preostalo drugega, kot da poiščem tisti listek s telefonsko številko Selvirja, ki mi ga je v roke ob prihodu v Tuzlo dal voznik kombija, s katerim sem se dobrih 10 ur vozila iz Ljubljane v Sarajevo. Jasno mi je namreč bilo, da ob 15-ih nima smisla čakati na Salineo, če ne vem niti kdaj, niti kje naj bi njihovo prevozno sredstvo bilo parkirano.

Selvir se je oglasil. Takoj je pogruntal kdo sem in me usmeril k kombiju, parkiranem blizu Avtobusne postaje. Tam mi je pojasnil, da mi je svojo telefonsko številko dal ravno zato, ker je vedel, da jo bom potrebovala (lahko bi tega tudi ne storil, jaz pa bi se morala znajti tako ali drugače). In na Salineo sem res jezna. A Selvir v bistvu in čisto zares ni nič kriv. Pravzaprav lahko zapišem, da je to en sila prijazen in dober človek.

Tako sem si rekla, klinc, če je že tako, bom pa vse skupaj še posnela. Najprej njegov kombi (za katerega mi je povedal, da ga redno čisti in neguje, saj je to njegov drugi dom, v katerem preživi tudi po 16 ur na dan ali več, velikokrat vozi sam in pogosto spi tudi po slabe tri ure na dan - v kombiju, če je treba). Takrat seveda še nisem vedela, da bizarke še ni konec in da se pravo avanturistično in dolgo popotovanje šele pričenja:

Potem sva, čakajoč na čas odhoda malce poklepetala na parkirišču, nekaj metrov stran od Avtobusne postaje.

Povzetek:
Povedal je, da smo parkirani pred Titovo kasarno, ki zavzema širok krog naokoli, zdaj pa tam zraven gradijo Fakulteto. Pokazal je, kje je kampus, študentski radio, Kriminalistična fakulteta. In na tem parkirišču parkirajo avtobusi, ki niso povezani z Avtobusno postajo (Sarajevo). Tu parkirajo in se odpočijejo, ko je treba pa se odpeljejo na avtobusno postajo. Sicer pa se ta predel imenuje Zmaj od Bosne. Pokazal je hrib, s katerega so napadli Sarajevo, odajnik Televizije Bosne in Hercegovine, ki so ga Srbi uničili, zato niso imeli veze z Zagrebom, Ljubljano. Uničili so ga takoj, tako da je Beograd tam oddajal svoj program (leta 1992). On je bil v času vojne doma, v Srebreniku, in če bi bil večji, bi šel tudi on na bojišče. Pravi, da ni imel osnovne šole kot ostali otroci. Zamislite si šolo brez računalnika, brez knjige, pisala…Dva dni si v šoli, dva dni ne greš v šolo, zaradi vojne…Pokazal je Fabriko Duhana (Tobačno tovarno), pa sarajevsko mlekarno, Trg Bosne in Hercegovine in Holliday Inn - hotel, s katerega so v času vojne streljali ostrostrelci (snajperji), medtem, ko so se ljudje spodaj vozili s tramvajem. Pravi, da Ljubljano dobro pozna, ampak ne tako dobro kot Sarajevo.
Pravi tudi, da vedno rad pomaga ljudem, ne glede na to, kdo so. Tako, pravi, se je zaobljubil pri Bogu. Hoče, da se ga zapomnimo po dobrih delih.

In potem sva se odpeljala. Proti Tuzli, kjer naj bi me čakal avtobus za Ljubljano. Na poti v Sarajevo sem se do Tuzle peljala s kombijem (10 ur) in se potem z zatečenimi gležnji presedla v veliki, udoben avtobus. In takrat smo iz Tuzle do Sarajeva v dobrih dveh urah in pol prevozili približno 123 kilometrov, mi je povedal Selvir tik pred Tuzlo. Tokrat se je zgodba odvijala nekoliko drugače.

Da se bova peljala nekoliko naokoli, sem pogruntala po nekaj deset kilometrih vožnje. Vozila sva se skozi majhne vasi (ko sva zapustila tisti majhni košček bosanske avtoceste), ustavljala na zapuščenih postajališčih in Selvir je bil moj vodič po Bosni. Pokazal mi je Visoko in tamkajšnjo znamenitost - piramido (hrib v obliki piramide, če smo bolj natančni), zame je v plastenko natočil čiste in ledene bosanke izvirske vode. In čeprav sva tokrat s kombijem potovala kar slabih pet ur samo iz Sarajeva do Tuzle, sem na tej vožnji po svoje prav uživala. Sedela sem namreč spredaj, ob vozniku in ta je z mano ravnal kot s pravo damo. Zato sem imela prav, ko sem se takrat odločila, da se v Slovenijo vrnem z istim prevoznikom, ki me je pripeljal v Sarajevo (že zaradi čiste trme, da raziščem celo zgodbo). Čeprav je bilo vse skupaj po svoje tokrat še bolj bizarno kot na poti tja - namesto 123 kilometrov sva jih tokrat prevozila kar 235! In Salineji očitno ni kaj dosti mar za potnike, ki so kupili povratno karto za direktno avtobusno linijo Ljubljana - Sarajevo.

Je pa tudi res, da sem v Selvirjevi družbi spoznala en lep kos Bosne:

Katja Lenart