Gledališče Ane Monro jo je lansiralo ob desetletnici Ane Desetnice, festivala uličnega gledališča. V četrtek, 3. julija 2008, je svoje veščine uličnega gledališča v ulični uprizoritvi Šparcator pokazal Prvi prvi letnik prve evropske šole uličnega gledališča, kot se je napovedal na prvi strani informacijskega časopisa Ane Desetnice. In ta »prvost« je seveda tista, ki je najbolj zanimiva. Drugi letnik se bo imenoval Prvi drugi letnik. To so te sladke pogrunavščine monrojevcev. Prvi v Sloveniji, Evropi, prvi na svetu.

Gledališče Ane Monro je v svojem več kot petindvajsetletnem delovanju ponudilo že marsikaj. Ne samo, da se je kot prvo slovensko gledališče spustilo na ulice v »mračnih« osemdesetih, ko je bilo življenje na ulici še nekaj nezaslišanega in v devetdesetih lansiralo Impro ligo, ki je napolnila oder s svežo improvizirano govorico, takrat ko je bila v novonastajajoči družbi živa in spontana beseda še disidentstvo, temveč je vsakokrat poskrbelo tudi za podmladek. Impro liga je po sedmih letih delovanja oblikovala ŠILO – šolsko impro ligo, srednješolsko tekmovanje v gledaliških improvizacijah, za nekatere najlepši spomin iz gimnazije, in Ana Desetnica po desetih letih oblikovanja obetajočega festivala ŠUGLO – šolo uličnega gledališča.

Skupina mentorjev iz Gledališča Ane Monro je sestavila kurikulum potrebnih znanj in spretnosti, od kostumografije do scenaristike, cirkusa in akrobatike, giba, igre in improvizacije, ponudila šolo enkrat tedensko po štiri ure v Dijaškem domu Tabor v Ljubljani. Takrat ko je šola uličnega gledališča potrebovala prostor, za bruhanje ognja ga namreč ne. Nemenjena je bila srednješolkam in srednješolcem, vpisalo pa se jih je osemnajst v razponu od sedemnajst do osemindvajset let. V prvi drugi letnik jih napreduje enajst, kar je za šolsko statistiko dober »izkupiček«.

Šparcator, lahko bi rekli tudi produkcija Prvega prvega letnika ŠUGLE, je ljubka cestna zgodbica, ki po vseh pravilih zmernega stopnjevanja in oblikovanja uličnih akcij, razgalja, kam so šle še pred kratkim za popularni politični diskurz tako eksploatirane štruce kruha, pa ne samo štruce, tudi sveže žemljice, slaniki in hlebčki. V prodajo, v veliko škatlo. V konkurenčni boj, v preobrazbo že stare obnemogle ženice v gospo s kostimčkom, lastnice znotraj nič, na zunaj vse. In znotraj te zgodbice so mladi ulični igralci pokazali zbir za ulično prizorišče primernih in učinkovitih dejanj. Z govorico svojih kostumiranih teles in izmišljenega jezika, katerega melodija je spominjala na italijanščino ali pa na čudno zmes romanskih jezikov in kitajščine. Pač v nerazumljivi govorici velikih trgovcev in z učinkovitim, suvereno oblikovanim gibom, mimom in kretnjami, ki pa jim manjka samo izkušnja večkratnih nastopanj pred ljudmi na ulici, kjer ponavadi ni zaodrja. Oblikovanje pozornosti je v uličnem gledališču bistvenega pomena in mladi igralci so oblikovali prostor, v katerem so uspeli s svojim sproščenim valovanjem zaustaviti kar nekaj gledalcev. Ki pa so obenem lahko počeli tudi to, kar se na ulici počenja, srečevali znance, z njimi bežno poklepetali, spremenili pogled, se izgubili v zgodbi …

ŠUGLA je novo ime v nizu t. i. izobraževalnih formacij, ki so vzniknile ob obstoječih srednješolskih in univerzitetnih institucijah državne izobraževalne mreže. No, o tem, da so možnosti za izobraževanje za poklice v umetnosti Slovencem na državni ravni kaj pičlo odmerjene, da se izobraževalni sistem pravzaprav sploh ne zgane več, ne samo da je upočasnil svoje gibanje, da trmasto zaostaja v svojih pisarnah, namesto da bi kakor koli sledil t. i. sodobnim uprizoritvenim praksam, ki prav tako hlepijo po »družbi znanja«, kot se rado zapiše v prioritete državnih dokumentov …, o tem pa spet kdaj drugič. Danes se bo na Ani Desetnici plesalo vso noč.

Mojca Dimec Bogdanovski