V Zares ocenili Zvera
3. julij 2008 ob 15:39 | Maja Andlovic |Stranka Zares je danes pripravila novinarsko konferenco z naslovom Za učenke in učence konec šolskega leta, za ministra za šolstvo in šport dr. Milana Zvera pa konec mandata. Poslanka Zares in članica parlamentarnega Odbora za kulturo, šolstvo in šport Majda Širca je dejala, da so v stranki poskušali oceniti štiriletni mandat ministra ter ocenila, da se ta zaključuje s prevelikimi, arogantnimi in nepremišljenimi posegi v šolsko polje.
Predsednik strankinega programskega odbora za šolstvo in šport Damijan Štefanc je predstavil nekaj ključnih poudarkov strankinega programa na področju vzgoje in izobraževanja, ki sicer še ni dokončan. Med drugim je izpostavil, da bo država za 20 odstotkov najbolj socialno ogroženim otrokom financirala 100 odstotkov cene programa predšolske vzgoje vsaj eno leto pred vstopom v šolo. Prizadevali si bodo za “šolo široko odprtih vrat”, nadgradnjo šolskih knjižnic v multimedijska središča, konceptualno prenovo podaljšanega bivanja in posodobitev obveznega programa osnovne šole, spodbujanje šol h kakovostni notranji samoevalvaciji ter da bo država postopoma zagotovila vsem učencem učbeniške komplete, ki bi jih prejeli v trajno last.
Širca je ob koncu še pozvala ministra, naj se odzove na propagandno akcijo stranke Slovenija je naša koprskega župana Borisa Popoviča, ko je stranka ob odprtju rokometnega festivala Eurofest v Izoli 3500 otrokom iz različnih držav, starim od 10 do 18 let, delila majice, balone in druge reklamne rekvizite z napisi stranke, ter sama dejanje označila za “politično pedofilijo”.
Maja Andlovic
3. julij, 2008 ob 17:55
Štefanc je lepo povedal. Ampak kolkr vem, je on strokovnjak za didaktiko, ne menedžerstvo oz. organizacijo šolskega sistema. Šolstvo nujno rabi ekonomiste, to je čist jasno.
3. julij, 2008 ob 18:07
Pismo, vedno ko hočem gledat posnetke crkne tuba, enourni mrk.
3. julij, 2008 ob 21:04
“Prizadevali si bodo za “šolo široko odprtih vrat” …”
To je v redu, da v šole ne bo treba več vstopati skozi zaprta vrata. Za to bodo poskrbeli hišniki, katerih vloga, zlasti v osnovnem šolstvu, se danes premalo ceni.
3. julij, 2008 ob 21:56
Niti besede o financiranju vseh teh finih stvari …
4. julij, 2008 ob 6:36
Romske otroke bo pa Majda za rokco vodila v obvezno osnovno šolo!
4. julij, 2008 ob 9:34
Prišli trgovci z novci,. so v Blatno vas, ZARES, zares, ti norci s korci!
4. julij, 2008 ob 10:09
Zgleda, da Širca ni na tekočem o šolstvu. Ko jo novinarka vpraša o konkretnih stvareh nekaj bluzi in filozofira,
Kar pa predstavi Štefanc pa se že dejansko implementira v šolstvo in je popolnoma zastarelo:
“Prizadevali si bodo za “šolo široko odprtih vrat”, - to je že sedaj prvo in osnovno vodilo prenove šolstva
nadgradnjo šolskih knjižnic v multimedijska središča, - če bi pogledali javne razpise, še posebej tiste ki se financirajo iz ESS, bi vedeli, da se to že nadgrajuje
konceptualno prenovo podaljšanega bivanja in posodobitev obveznega programa osnovne šole, kot npr.???
spodbujanje šol h kakovostni notranji samoevalvaciji - to je Lizbonska smernica, ki se uresničuje v vseh izobraževalnih ustanovah
ter da bo država postopoma zagotovila vsem učencem učbeniške komplete, ki bi jih prejeli v trajno last - vsi učenci bodo dobili brezplačno učbenike že sedaj, ne vem pa bi jih v trajno last? Je to razsipavanje z denarjem?
“Med drugim je izpostavil, da bo država za 20 odstotkov najbolj socialno ogroženim otrokom financirala 100 odstotkov cene programa predšolske vzgoje vsaj eno leto pred vstopom v šolo.” - Kje bo cenzus? Koliko otrok spada v to skupino? Konkretne številke !!!
4. julij, 2008 ob 11:34
> Kje bo cenzus? Koliko otrok spada v to skupino? Konkretne številke !!!
Pepi, saj lepo piše: 20% otrok. Konkretne številke (cenzus) pa so odvisne od inflacije do takrat.
4. julij, 2008 ob 12:08
@Pepi:
Cenim vaš komentar in mnenje, vseeno pa sam ne bi tako lahkotno opravil s predlaganimi rešitvami z argumentom, da se vse, kar je bilo povedano “že dejansko implementira”. Morda le nekaj pojasnil:
Ko smo oblikovali program na področju osnovnošolskega izobraževanja, smo eno od idej poimenovali »šola odprtih vrat«, torej šola, ki je odprta za učence in hkrati odprta v svoje okolje. Zdi se mi, da je treba počasi začeti presegati obstoječo (ne izključno, kljub temu pa močno prevladujočo) prakso, da šole kmalu po koncu pouka (in po koncu interesnih dejavnosti, dopolnilnega in dodatnega pouka) zaprejo vrata večine svojih učilnic, učenci pa so (zlasti tisti, ki ne morejo več obiskovati PB) primorani šolske prostore zapustiti in svoj popoldanski prosti čas preživeti kakor vedo in znajo. To ni najbolj optimalno – najprej z vidika učencev, ki se (predvsem tisti, ki jim starši ne morejo omogočiti kakovostnih plačljivih dejavnosti) nimajo kam dati; pa tudi z vidika staršev, ki danes večinoma delajo vsaj do 17. ure, ko pridejo pozno popoldan domov, pa so pogosto primorani z otrokom sedeti ob domačih nalogah, namesto da bi vsaj nekaj ur z njim preživeli drugače. Imamo torej situacijo: pouk se za veliko večino učencev konča ob 13h, najkasneje ob 14h, starejši učenci, ki nimajo več možnosti PB, gredo po svoje, starši so v službah – šolski prostori pa večinoma samevajo. To je situacija, ki kliče po premisleku (torej: ne po nekih ad hoc na hitro skupaj spravljenih rešitvah, pač pa, kot rečeno – po premisleku, zlasti strokovnem in sistemskem). Zdi se mi, da bi bilo dobro, če bi imeli učenci možnost (govorim torej o možnosti, ne o tem, da bi učence obvezno zadrževali v šoli do 17h!), da:
- se po pouku med seboj družijo v ustrezno opremljenih šolskih prostorih;
- da lahko opravijo svoje šolske obveznosti v šolskih prostorih (to pomeni: da imajo dostop ne le do učilnic in manjših funkcionalno opremljenih kabinetov, pač pa tudi do knjižnice, multimedijskih gradiv, hitrega interneta…ipd);
- da se lahko udeležijo različnih izvenšolskih dejavnosti (bodisi interesnih dejavnosti, ki jih vodijo učitelji, bodisi drugih dejavnosti, ki jih lahko vodijo – seveda ustrezno usposobljeni – zunanji sodelavci /prostovoljci, starši, študentje/)
Da se ta ideja že sedaj uresničuje in da je celo osnovno vodilo prenove šolstva? Ne izključujem, da v tej smeri delujejo na posameznih šolah, da bi imeli na tem področju izdelano strategijo na nacionalni ravni ali da bi bile šole deležne podpore za to s strani države – pa žal (še) ne drži.
Nadgradnja šolskih knjižnic v multimedijska središča: dejstvo, da je mogoče za sredstva kandidirati na javnih razpisih, ne pomeni, da tega cilja ni smiselno zapisati v program. Če pa menite, da imajo šole že sedaj optimalno opremljene knjižnice (in tudi druge prostore– kabinete, učilnice), se bojim, da boste morali v to prepričati najprej ravnatelje, učitelje in učence.
Konceptualna prenova PB: to je seveda strokovni in ne toliko politični projekt. Toda dejstvo je, da imajo slovenski osnovnošolci v povprečju 1000 ur manj pouka v primerjavi s svojimi vrstniki v drugih razvitih državah (podatki OECD). To pomeni, da so v primerjavi s svojimi evropskimi vrstniki tudi objektivno bolj obremenjeni, saj morajo mednarodno primerljive standarde znanja doseči v pomembno krajšem času. Od tod sledi zanimiv paradoks: za razbremenitev otrok bi veliko naredili, če bi povečali število ur pouka. Ideja torej je, da bi PB postalo del obveznega programa osnovne šole za učence od 1. do 6. razreda. Seveda pa bi to pomenilo, da je treba najprej temeljito revidirati sedanji koncept PB (od tod torej »konceptualna prenova PB«). To bi tudi učiteljem omogočilo uporabo sodobnejših in predvsem časovno zahtevnih (!) didaktičnih strategij (projektno delo, problemski pouk, raziskovalno delo učencev, diskusije, ipd.) – ne da bi bila cena za to slabše znanje učencev. Seveda se razume, da bi PB ob tem moralo ohraniti tudi svoje dosedanje ključne elemente (čas za domače naloge in za sprostitev učencev).
4. julij, 2008 ob 12:08
»notranja samoevalvacija« - osnovne in srednje šole sedaj nimajo sistemske možnosti (beri: nihče jim tega finančno in predvsem z ustrezno strokovno-metodološko podporo ne omogoča!) za kakovostno samoevalvacijo. Smernice te ali one strategije (npr. Lizbonske) še niso dovolj. Treba je oblikovati sistemsko rešitev, po kateri bi vsaka šola v določenem obdobju (recimo vsakih 5 let) lahko opravila celovito samoevalvacijo – kar zahteva pripravo ustreznih metodoloških instrumentov, sodelovanje nacionalnih strokovnih institucij (Zavoda za šolstvo, Pedagoškega inštituta, fakultet), izobraževanje/usposabljanje strokovnih delavcev na šoli, ki bi samoevalvacijo vodili, predvsem pa to terja – zagotovitev finančnih sredstev. Kakovostna samoevalvacija bi bila tudi pomembna podlaga vsaki šoli za pripravo dobre vzgojne zasnove in svoje razvojne strategije. S tem se krepi njihova avtonomija in s tem se spodbuja kakovostno decentralizacijo.
Brezplačni učbeniški kompleti:
Obstoječa rešitev z učbeniškimi skladi ima vrsto slabosti:
- deluje po principu izposoje, kar pomeni, da morajo učenci gradivo nepoškodovano vrniti ob koncu šolskega leta; z drugimi besedami - učence spodbujamo, da učbenike čim manj uporabljajo, lahko jih samo “gledajo”, zato so pri učenju manj funkcionalni.
- učbeniški skladi prispevajo k višjim cenam (!) - ne le učbenikov, pač pa tudi ostalih gradiv, ki jih morajo starši sami kupiti. Logika je jasna: ker založniki vedo, da bodo učbeniki večinoma pristali v šolskih skladih, težijo k njihovi višji ceni, s čimer kompenzirajo izgubo prodaje v prihodnje - zato so učbeniki dražji kot bi lahko bili. Poleg tega založniki vedo, kje lahko sedaj zaslužijo: zlasti pri delovnih zvezkih in raznih zbirkah vaj, ki jih morajo starši kupiti. Cene teh so tudi visoke, jasno je zakaj - ker se tudi tako “prinaša noter” izguba zaslužka pri učbenikih. Zato predlagamo: da država najprej postavi zgornji cenovni limit za učbeniški komplet (v Avstriji denimo imajo tak model in pri njih je cena za višje razrede obvezne šole 120-150 EUR/komplet), učitelji nato določijo, katera gradiva bodo učenci prihodnje leto potrebovali, pri čemer seveda cena vseh gradiv skupaj ne sme preseči postavljenega limita.
- če država preprosto odkupi (in je tako prevladujoč kupec gradiv), lahko narekuje ceno, hkrati pa bodo založniki iskali poti, kako združevati gradiva in jih delati bolj funkcionalna: sedaj ne le, da se jim ne izplača delati t.i. delovnih učbenikov (učbenik+delovni zvezek v enem), ampak jim s pravili in s skladi to tudi onemogočamo.
- in končno, treba si je prizadevati, da bo OŠ čim bolj brezplačna: predlagamo torej, da starši participirajo v določenem (dovolj nizkem) odstotku, recimo 10% cene (Avstrija), mi bi lahko postavili ta delež tudi bolj fleksibilno: bogatejši več, socialno ogroženi manj ali celo nič.
- in učenci dobijo tako gradiva v trajno last, starši pa imajo s tem bistveno manj stroškov, knjiga pa ostane doma na polici in jo lahko otroci uporabijo tudi čez nekaj let, ko se npr. pripravljajo za eksterce - to je tudi logika, ki jo privzema večina razvitih šolskih sistemov.
In še predlog za financiranje vrtcev z natančnimi številkami: cenzus je po našem predlogu spodnjih 20% populacije otrok glede na socialni kriterij. Po podatkih SURS je leta 2007 vrtce obiskovalo 16.791 otrok leto dni pred vstopom v šolo, 20% je torej 3.359 otrok, če upoštevamo, da je povprečna cena programa za to starost otrok cca 300 do 350 EUR, to na letni ravni pomeni nekje od 10 do 12 mio EUR.
4. julij, 2008 ob 23:18
Lahko ocenjujem samo to, kar je naredil pri nas v Mariboru. Obnovile so se praktično vse šole, je eden najbolj zaslužnih, da so zgradili nov stadion, da smo dobili univerzijado itd..
Skratka Milan Zver si zasluži pohvale za vse tisto kar je naredil v Mariboru. V enem mandatu je naredil toliko kot niso vsi ostali od leta 1991.
6. julij, 2008 ob 19:06
Seba, po moje pa je pomembno še vse kaj drugega kot fasade in univerzijada.
23. avgust, 2008 ob 23:44
Na naši šoli smo z Zverom zelo zadovoljni. Nam vsaj ni zvezal rok kot jih je Gaber s pravicami in pravicami- ampak nam je dal dokaj avtonomije - vzgojni načrt delamo sami.
Štefanc lahko dela na FFju, drugje ga nihče resno ne jemlje…