Saj ne vem, morda se to dogaja le meni, ampak vsakič, ko se vrnem iz Bosne, se mi emocionalna senzibilnost malce dvigne. En tak čuden občutek dobim, nekaj me grize, pa niti ne vem kaj. Nek balkanski melos me nosi še nekaj dni in ne znam ga elaborirati.

Tam nekje daleč in globoko ležijo zakopani neki temačni spomini. V vsem tem času so se mavrice in lune menjale, mi pa smo pozabili. Na preteklost, na neko dolgo in nesmiselno vojno na Balkanu. Podobe so se sicer vrisale v spomin, odtrgani udi in muhe na truplih so nekje postali del nas in zakopani so globoko v kategorični spomin.

In potem se znajdemo na prizorišču, leta za tem. Nismo bili tam, pojma nimamo. Nekaj preluknjanih zidov, otožni ljudje. Besede, ki zvenijo tako znano.

Nekdo mi v nekaj urah pove neko bolečo zgodbo o posilstvu. V detajle, s podrobnostmi. Kaj naj, kako naj to prebavim? Kam naj s tem porušenim svetom, kako naj ga zapakiram, kje naj se prefiltrira ta zgodba?

Poslušam in vizualiziram skozi svojo miselno prizmo. Posilstvo. Vojna. Šus v glavo in top padec človeškega telesa na tla. In me presune, kako me ne bi…

Ampak mi jih gledamo po slovensko. Mi smo takrat gledali televizijo in poročila o vojni v Bosni so se v letih 1992-1995 cenzurirala. In danes tovariši komaj še pomnimo. Razen ko se ustavimo v Sarajevu, Srebrenici, Mostarju, na katerem od vojnih žarišč. In potem se, Slovenci, za trenutke primemo za brado, razumevajoče tlesknemo z jezikom in zamišljeno zmigamo z glavo.

“To je moralo biti pa res grozno…”

Vrnemo se domov, nazaj v našo lepo domovino. Čez schengensko mejo (potem, ko nas tam najprej temeljito pregledajo in premerijo), v Evropsko Unijo. Ne potrebujemo nobenega posebnega dovoljenja, vizuma, slovenski potni list vsi hitro spustijo dalje.

Albanska kolegica medtem čaka na brniškem letališču, ker je letela iz Sarajeva v Ljubljano in šele nato v Tirano. Vizuma nima, ni vedela, da bo let do Ljubljane. Čaka, zvita v dve gubi plastičnega stola. Nekoč je imela diplomatski potni list, zdaj je samo novinarka. In razmišlja o masovnem kršenju osnovnih človekovih pravic.

Biljana iz Sarajeva bo morala zbrati goro papirjev, da bo lahko prišla v Slovenijo. In niti nujno, da ji bodo vizum odobrili.

Selvirju niso podaljšali delovnega vizuma, zato ostaja tam. Žalosten, razočaran nad svojim delodajalcem.

Mi smo tukaj, daleč stran od njihove realnosti. Kadar se vračamo domov iz države, kjer jim ni tako lepo kot v naši mičkeni in udobni podalpski evropski državici, si morda malce oddahnemo. Ker so naša gnezdeca tukaj tako topla in varna, balkanske zgodbe pa tako daleč. Smilijo se nam morda, tisti iz onega sveta, ker imajo težko zgodovino, ker so preživeli vojno. Ves svet jih pomiluje iz distance.

In vem, zakaj me daje takšna melanholija. Preveč je otožen in oddaljen ta svet. In vsakič ko se mu približam, me zgrabi tisti evropski samaritanski duh, ki bi jim rad pomagal. Pa jim ni treba, čisto dobro se znajdejo brez nas. Ali pa tudi ne…

Katja Lenart