Seks v operi 002
1. julij 2008 ob 5:57 | Luka Culiberg |Zadnjič smo pisali, kako so se mračne, antirazsvetljenske sile skozi stoletja trudile, da bi opero kar čim bolj očrnile, da bi prikrile njeno senzualno, meseno, erotično, karnevalsko naravo, se pravi, da bi prikrile, da je opera v resnici gledališko-umetniška reprezentacija seksa. Tega so se predstavniki temnih sil na vsak način lotili spretno. Če bi opero preprosto označili za pohujšljivo in grešno, bi s tem seveda samo dodatno pripomogli k njeni brezmejni priljubljenosti, tako pa so dovolj prebrisano ubrali drugačno pot.
Opero so razglasili za dolgočasno, dolgovezno, patetično, absurdno, in da bi zabili še zadnji žebelj v operni krsti, so začeli razglašati, da v njej pojejo debele (in po možnosti grde) ženske. Tovrstna operna antipropaganda je šla tako daleč in je bila tako uspešna, da se je na koncu utelesila celo v pregovorni rabi, v tistem bedastem ameriškem pregovoru: It ain’t over ’til the fat lady sings. (Ni konec, dokler poje debeluharka.)
Fat lady? Odločno protestiramo! To so navadne laži, natolcevanja, zavajanja javnosti, zlobne diskreditacije, to je vračanje v dobo mračnjaštva, v dobo inkvizicije, v dobo čarovnic, v šolo po meri človeka …
Potrebno se je torej upreti in se postaviti po robu temnim silam, ki izganjajo hudiča iz grešnic, Vitomila Zupana iz šolskih programov in seksi lepotice iz opere. In kdo se je bolje uprl temu antirazsvetljenskemu mračnjaštvu kakor prav veliki razsvetljenski mislec, prostozidar, erotoman, ljubitelj šal na temo prdcev, glasbenik in žurer Wolfgang Amadeus Mozart.
Jasno, da v naših šolah, ki so ustrojene po meri človeka, v 13 letih šolanja skoraj ne slišimo besede o Mozartovih Figarovi svatbi, Don Giovanniju, Begu iz seraja in drugih. Kako tudi bi, saj gre, kakor je lepo povedal eden sodobnih razsvetljenih mislecev in skladateljev, Jure Godler, za največje porniče 18. stoletja. In ti nimajo kaj iskati v šolskem kurikulumu in kvariti nedolžno mladino.
Če bi se dalo, bi mračnjaki seveda izgnali tudi vso književnost (saj so vsi pisatelji in pesniki navadni zapiti pohotneži), razen morda Primoža Trubarja, njegov Evangeli St. Mattevsha je še kar spodoben, pa tudi slikarstvo nima v šolah kaj iskati, vsi ti umetiki so navadni pokvarjenci, ki so najraje slikali nage ženske. Nabožne podobice in kakšna freska tu pa tam še gre, vse ostalo pa je treba izgnati. Sandro Boticelli je vsaj v navalu samokritke kar sam metal svoja pohujšljiva platna na grmado, o raznih pederastih tipa Michelangelo ali Leonardo pa sploh ni treba zgubljati besed. Stran z njimi!
(Leonardo da Vinci) Fuj in fej!
A prva in najbolj na udaru je bila prav opera. Kako tudi ne, saj je v očeh mračnjakov tudi najbolj pohujšljiva in torej tudi najbolj nevarna. Orgiastična karnevalskost opere je največji sovražnik božjega reda, opera je pravzaprav Antikrist sam.
In kot rečeno, se je Mozart temu uprl. Svojo zadnjo opero je posvetil prav mračnjakom, in kdo ve, morda je zato tudi bila njegova zadnja. A pustimo ob strani teorije zarote in poglejmo za kaj pri tem gre.
Die Zauberflöte K. 620 (Čarobna piščal) je Mozartova zadnja opera, ki je bila krstno uprizorjena na Dunaju 30. septembra 1791, torej le dobra dva meseca pred njegovo smrtjo 5. decembra 1791. Na premieri je dirigiral Mozart sam, vlogo Papagena pa je pel Emanuel Schikaneder, Mozartov prostozidarski kolega in avtor libreta.
Opera je prežeta s framasonsko razsvetljensko simboliko, osrednjo vlogo v njej pa odigra znamenita kraljica noči, ki simbolizira nevarno obliko mračnjaštva, o katerem teče beseda v pričujočem zapisu. Mozart in Schikaneder sta tako v Čarobni piščali osrednje mesto namenila arhetipu mračnjakinje, ki jo najdemo v vsaki dobi in na vsakem kraju, kjer je ogrožena javna morala. Recimo ji, na primer, Angelca Pobožna. No, in ta Angelca Pobožna v operi takole besno vzklika: “Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen!” (Peklensko maščevanje se kuha v mojem srcu!). In kakšno maščevanje je bilo to! Mozart je, kot rečeno, dva meseca kasneje umrl, opere pa so se čedalje bolj oprijemali stereotipi, zaradi katerih med nepoznavalci še danes velja za dolgočasno, in nikoli se ji ni uspelo prebiti v šolske programe, ki so bili bolj ali manj ukrojeni po meri človeka.
(Erika Miklosa)
Kraljica noči je torej personifikacija mračnjaštva, ki operi odreka njeno seksualno karnevalskost in jo izganja iz polja zanimanja ljudi, ki mislijo da so seksualne teme prisotne v Seksu v mestu ali pa v kakšnih Brizgalnah, Bananah in Mucah. A to so navadne najstniške otročarije, ki niti posežejo ne na področje erotike, kaj šele da bi to področje zastopale. Opera pa se spusti globoko v človekovo nezavedno in v njej je cigara vedno le penis. Zato vrnimo operi kar je njenega, vrnimo seks v opero.
Mozart se je seveda dobro zavedal perverzne narave opere. Zato tako, kakor je v operi na splošno karnevalizirana človekova realnost, tudi v Čarobni piščali mračnjaška kraljica sama postane še kako poželjiv seksualni objekt in njeno besnenje in sla po maščevanju v operi dobita obliko fanatične maščevalne nimfomanke pred katero se skrijejo Sharon Stone, Glenn Close in podobne diletantke.
In kdo si po temle posnetku ne bi zaželel, da bi tudi sam postal objekt besa in podvržen maščevanju razjarjene kraljice noči? Sami lahko rečemo le: “O, kraljica, delajte z nami kar hočete in bodite strogi!”
Erika Miklosa v vlogi kraljice noči
1. julij, 2008 ob 14:43
Draga vest!
Super! Tudi za nas neglasbenike. Super prispevek. Poletno branje pa vendar zelo strokovno in nadvse zanimivo. Kvalitetna erotika :-)
1. julij, 2008 ob 15:23
Ok. Dobro sem prebrala, premislila in imam dregljaj zate. Z napisanim se strinjam, všečen zapis zlo. Meni osebno je opera strašno všeč-notri najdem še več kot samo erotične “prvine”…(in že se pojavi prvi), AMPAK? Meni je všeč, ker imam, kako naj napišem-večji čut za erotiko in vsa preostala čutenja, zaradi katerih izpadem drugim hecna in bizarna…Vprašanje pa je? Kaj pa tisti, ki so prepričani, da je erotika žensko mednožje? Misliš, da jim tvoje pisanje nuca?
Misliš, da jim nuca od mrtvih ustali Mozart, če nimajo čutila za vstop v svoje globine? Nič jim ne nuca in jaz jih rada, prav, sadistično puščam v nevednosti, pa še zabavam se (mišljeno kot cinizem, seveda)…Živela nevednost in plitvo čutenje!
Kar se pa tiče književnosti. V šoli sem vedno delala zdrahe z “nepomembnimi” vprašanji…motilo me je, da velika večino piscev, ki so bajdvej, neponovljivi, nismo spoznavali. Spominjam se prfoksa slovnce, ki je Camusov stavek “ko ji bo prihajalo, ji bom pjunil v obraz”, interpretiral zelo doživeto….neka mama, neke seksualno “zaostale” sošolke, je klicala v šolo in pogumni prfoks je moral na zagovor. Skoraj je bil obtožen-spolnega nadlegovanja.
Sama sem jih brala (vse te pisce), medtem, ko se v učnem “gradivu” nikjer ni niti zavohal Miller, Anais Nin, Markiz de Sade (ki je postal punčica mojega očesa-dolgo časa nazaj, dec je imel neponovljiv smisel za humor)…celo erotična poezija, recimo v smislu Ivana Cankarja-Erotika, ni bila na voljo…bila je samo bežno omejena, medte, ko smo Na Klancu, drgnili k nori-meni drugače všečna zapuščina Cankarja, da ne bo pomote…
Svetlano Makarovič se samo omeni, “nihče” pa ne ve, da ta ženska piše enkratno “poezijo” za odrasle. Tega je res veliko, niti se mi ne da naštevati. V naših šolah, tako in tako ponudijo, popolnoma premalo, jaz sem se skoz dodatno pitala in še vedno se. Naše šole-vse, so pa popolni NE-izziv, ker so prelahke in uvaljanje v preveč teorije, da o slabih prenašalcih znanja-SAME TEORIJE, niti ne pišem….Lahko bi pisala (tudi) o vplivu krščanstva, ki je še vedno prisoten v naših šolah, pa ne bom. Nočem si pokvariti dneva z mislimi, da namesto k napredku, naše glave silijo v “kameno dobo”…
lp
1. julij, 2008 ob 20:43
Zadnjič si k Manon prilepil posnetek s predstave, v kateri je bila erotika začutljiva tako v glasbi kot tudi v gledališki igri. Morda je to pot - sem si rekel - k novemu, svobodnejšemu glasbenemu gledališču, ki bo sčasoma tabuje načel v sami sredici.
Danes predvajaš odlomek iz Mozartove (mnogo več kot le erotične) glasbe, kjer se eros skriva v očeh in v precejšnji meri tudi v glasu koncertne pevke. Na ravni izvedbene PODOBE tu ni erotičnega presežka, razen tega, da je pevka lepa. Vendar pa ji pevska tehnika po mojem skromnem mnenju dela še toliko težav, da svojih lepih ustnic ne sprosti dovolj za vizualni erotični učinek. Mozart s svojo glasbeno prezahtevnostjo čgledalca skoraj sili, da zapre oči in si lahko kvečjemu PREDSTAVLJA lepoto kraljice noči v najčistejšem pomenu, videti pa je zaradi nenaravno obočenih pevkinih ust ne more. Sprašujem se, ali se bo lahko katera pevka v tej silno zahtevni koloraturni ariji kdaj toliko sprostila, da bo hkrati dosegala popolnost skladateljeve glasbene zamisli (tudi Eriki je na tej poti kar nekajkrat spodrsnilo) in svojega užitka, s katerim bi pripeljala do izpolnitve še gledalca, ne le poslušalca.
2. julij, 2008 ob 3:15
Mogoče bi nam bile bolj po volji Vesele Štajerke?
2. julij, 2008 ob 4:14
@Rok: Eriki seveda lahko kaj očitaš in morda ta njena izvedba ni v samem vrhu najboljših izvedb vseh časov (če bi kaj takega obstajalo), a v tem primeru me je definitivno navdušila s svojim obrazom, očmi, mimiko … in petjem. Ne vem pa, kaj naj bi bilo narobe z njenimi usti?
(Žal je tudi posnetek tehnično bolj slab in ves čas nekaj “blipa” zraven.)
Lahko pa si ogledaš še tale posnetek s pevko Natalie Dessay, ki ima brez dvoma dovršeno pevsko tehniko in je odlična igralka, njen pristop (oziroma režiserjev?) pa je popolnoma nasproten temu, kar prikazuje Erika. Tam kraljica noči ni več fanatična maščevalna nimfomanka, temveč rahlo histerična mati, ki jo zares skrbi za hčer in sploh ne ve, da je v resnici mračnjakinja. A to ni sodilo v kontekst tega zapisa.
@arnela: Mene pravzaprav res ne zanima, če moje pisanje komu “nuca”. Ljudem nuca zdravilo za raka, pa nucajo jim alternativni energetski viri, Mozartova glasba ali pa moje pisanje pa nimata takšnih pretenzij. Četudi tako namiguje način pisanja, me v resnici niti “razsvetljevanje” ne zanima kaj dosti. Mislim, če kdo slučajno ob tem izve ali spozna kaj novega in ga to razveseli, potem sem seveda vesel, če pa koga to absolutno ne zanima, pa je meni tudi povsem prav. Pišem iz lastnega veselja in za tiste, ki imajo veselje s tem. Če koga na poti poberemo, odlično, če ne, je pa poti še mnogo in naj hodijo po njih.
@jaka: Hvala.
2. julij, 2008 ob 9:09
Luka: “Ne vem pa, kaj naj bi bilo narobe z njenimi usti?”
Vidim, da nisem bil dovolj jasen. Prav nič ni narobe z njenimi usti; lepa so in čutna. Vendar pa jih pevska tehnika, ki jo Erika uporablja, mestoma usloči v krčevito držo (saj veš, zato, da ji nese glas čez orkester do publike, pa tudi zato, da natančneje zadene intervale in izpelje kolorature). Tu racionalnost njene tehnike sklene kompromis z erotičnim igralskim podajanjem, ki je sicer skoraj brezhibno.
Glede tega ima Natalie precej lažje delo, saj lahko ravno to pomanjkljivost - spet po mojem skromnem mnenju - igralsko potencira v precej agresivnem podajanju, ki ni “obremenjeno” z lepoto in ljubezensko strastjo, hkrati pa ji intenzivno gibanje celega telesa omogoča še preusmerjanje pozornosti na širši plan, pri čemer ji pomaga prisotnost hčerke. Vprašanje je, koliko tega bi ji uspelo v koncertni izvedbi.
Skratka, mojstri učitelji bodo morali, če bodo hoteli pri GLEDALCU doseči čistejši občutek sproščenosti kraljice noči, pogruntati novo pevsko tehniko, ki med petjem najzahtevnejših arij ne bo preveč angažirala mišic na njenem obrazu predvsem zase, in bo puščala več prostora igralski interpretaciji.
Sarastru pa bi bila skoraj brez dvoma ljubša Erika; bi že nekako izpopolnil lok njenih ustnic. ;-) Če bi se seveda srečala v duetu takega tipa, kar režijsko ne bi bilo nemogoče …
2. julij, 2008 ob 10:29
JA ZANIMIVA IN DOZIVETA INTERPRETACIJA, MENDA PA SO PREDKRATKIM V NEKI NEMSKI OPERI VSI AKTERIJI NASTOPILI POVSEM BREZ KOSTUMOV TOREJ NAKED A KDO VE KATERA OPERA JE TO A SO SLIKE Z RAZSTAVE AL KAJ TAKEGA ?
2. julij, 2008 ob 11:59
Erika poje fantastično - zraven te pagleda tako boesno, kot da bi ti ga hotela zdaj/zdaj požreti !!!… ;-))
2. julij, 2008 ob 12:26
@arnela: daj vseeno povej, čeprav si rekla, da se ti ne da, povej o Makarovičevi poeziji za odrasle: naslov zvezka, knjige, rad bi si pogledal.
2. julij, 2008 ob 20:01
http://youtube.com/watch?v=FMPv8mADpA4&feature=related
tale izvedba je na velik višimu nivoju kt erikina
3. julij, 2008 ob 20:48
Robert @ sem ti kr kopirala-moram pa povedat, da je čist posebna-res dobra…nekaj leta nazaj, sem prebrala vse njene zbirke(sploh mi je bila všeč zbirka Voljčje jagode), priporočam pa vse, sama nisem prebrala samo Vojskinega lista.
Poezija:
Somrak, Cankarjeva založba, 1964
Kresna noč, DZS, 1968
Volčje jagode, Obzorja, 1972
Srčevec, Cankarjeva založba 1973
Pelin žena, Mladinska knjiga, 1974
Vojskin čas (pesniški list), Založništvo Tržaškega tiska, 1977
Izštevanja, Cankarjeva založba, 1977
Sosed gora, Obzorja, 1980
Tisti čas, Mladika, 1993
Bo žrl, bo žrt (izbrane pesmi), Mladinska knjiga 1998
————————————————————————-
Luka @ še nekaj. ni mi všeč oznaka “pederasti”….to so samo domneve, ki pa ne povedo NIČ o človeku, sploh pa o njegovem delu.
4. julij, 2008 ob 3:25
@arnela: “še nekaj. ni mi všeč oznaka “pederasti”….to so samo domneve, ki pa ne povedo NIČ o človeku, sploh pa o njegovem delu.”
Ne bi se mogel bolj strinjati.
5. julij, 2008 ob 18:47
@arnela: ali si mi napisala vse njene pesniške zbirke? :) Sem mislil, da imaš v mislih kake njene posebne, “odrasle” (erotične?) pesmi … Drugače poznam “Bo žrl, bo žrt”, mi je bilo več pesmi všeč, dober je “Zeleni Jurij”, a ni? po svoje je sladek in hitro sem se ga naučil na pamet, “Odprite okna, odprite duri! Mimo jaše zeleni Jurij …” Hvala.
6. september, 2008 ob 17:38
voljčje jagode :D
čestitam - en sam zadetek na google : http://www.google.si/search?q=Voljčje+jagode