Požrtvovalni so, borijo se, mečejo se, kolnejo, zmagujejo in izgubljajo. Pretečejo več (v času tekme), kot pretečem sama v treh dneh, čeprav redno tečem vsak dan …

Potni, zlivajo vodo po svojih glavah, dvigujejo zgornji del dresa in dražijo ženske oči (verjetno tudi moške), ter preostala čutila. Vse za gol, žogo spraviti v nasprotnikovo mrežo, zmagati za vse, vsako ceno in narediti navijače ponosne, zanetiti vse slabo in dobro v človeku, postati junak … Do konca, do solz tistih, ki izgubijo in solz zmagovalcev … Nogomet je definitivno drama brez primere.

Na steni našega bloka, kjer sem preživela otroštvo, piše Dinamo, napis je večno »vrezan« v moj spomin in nogomet je moj najljubši šport. Vedno pravim, da če bi bila moški, bi bila nogometaš ali pa tovornjakar, ker sem pa ženska, nogomet in tovornjake, prepuščam tistim,
ki to »prirojeno« obvladajo bolje.

Nogomet imam rada, kot otrok sem sedela pri očetu v naročju, ki mi je govoril o nogometu, pravilih in nogometaših. Rad je imel moje imitiranje njegovega preklinjanja in navijanja. Ni vedel, ampak »podaril« (nalašč ne bom napisala – vcepil), mi je zanimanje za nogomet. Že kot deklica sem znala komentirati nogometno tekmo in pravično presoditi tisto, kar so sodniki zgrešili, ali pa narobe dosodili.

Nogometna tekma ni samo športna »poslastica«, ampak je tudi »igrišče napolnjeno s testosteronom«. Celotna nogometna tekma je popolni »rajc« in vsako dejanje tekme se lahko razčleni, preišče in najde tiste, privlačne malenkosti, zaradi katerih nogometnih tekem ne zamujam. Zakaj bi se pretvarjala, da me ti športniki z »močnimi« nogami, prepotenimi telesi, tetovažami in čvrstimi zadnjicami, ne privlačijo? Bog pomagaj, ampak določeni so vredni »greha«. Zakaj bi trdila, da nogomet gledam izključno zaradi igre same, če ni tako. Zdaj gledam in se naslajam tudi nad nogometaši. Poglavje zase so, med njimi lahko vsaka ženska najde, nekaj za svoje oko, vendar o njih samih ne bom »filozofirala«.

Tokrat želim, »trositi« delčke moje domišljije in doživljanja nogometne tekme.

Torej nogometaši, obeh ekip, stopijo na zelenico in pripeljejo otročke. To je trenutek, ki je vsaki normalni ženski, privlačen. Ženske rade vidimo moškega in otroka skupaj, jaz sploh rada vidim »fejst« deca, ki pogumno vodi otročka za »rokco«. Ko pa kateri pogladi otroka po glavi, se mu nasmehne, moja ženska »šibkost«, takrat prične »bruhati«, neko čudno odobravanje, ki mu jaz pravim materinski čut.

Himna je poglavje zase, vendar bom »izrezala« najbolj pomembno. Nogometaši (glavni akterji), dvignejo glave in pojejo, nekateri z zaprtimi očmi, nekateri s solznimi, pokažejo pripadnost svoji državi in narodu. Naj me strela, če ni neki seksualni naboj v tem? Pripadnost, pač ni kar tako, pripadnost je, vsaj meni, strašno seksi.

Sledi met kovanca – »žreb«, kdo bo začel tekmo in že so vsi »igrajoči« v polnem pogonu.

Dolgočasnih tekem, na sredini igrišča, ne maram, ker me »nesposobnost« živcira, toliko bolj, če je tekma počasna, če si vratarja podajata žogo, medtem, ko drugi tekajo sem in tja …. Porkaduš, verjetno rabita še mrežo in »lopar«! Mencanje je pač popolnoma neprivlačno. Asociacije na mencajočega moškega, ki ne ve, kam bi ga dal, me že kot misel »nervira«.

Žoga mora šibati, igra mora biti hitra, podaje natančne in vratarji zanesljivi. Če tega ni, zaspim., kajti takšna igra je tudi bolj zanimiva, dinamična in tudi težja za »fante« na igrišču. Prekrški, »cufanje« in prerivanje, ter spotikanje je dobrodošlo, le v primeru, da jo nihče ne skupi in, da akrobatsko igra teče naprej. Tiste nogometaše, ki storijo kakšen hud prekršek v smislu, da odigrajo in izsilijo kazen za nasprotno ekipo, ne »prebavljam«.

Malo se lahko hinavi, mora se, preveč in preko mere vsakega okusa, definitivno ne. Čeprav, priznam, eni znajo tudi to narediti s stilom. Torej, tudi hinavščina v vseh oblikah odpade, čeprav je lahko izvedena »stilsko dovršeno«. Hinavcev ne maram, sploh v moški »obliki«.

Trenutek, ko se nogometaš, ki je storil neki prekršek, opraviči in pomaga vstati »nasprotniku« je pa neprecenljiv. Zgolj in samo zaradi tega, ker vsak moški tega ni sposoben narediti, za to moraš biti karakter in moški, ki so sposobni dati roko in se opravičiti so, brez dvoma, privlačni. Nekako, bi lahko skoraj zatrdila, da so za »prstana izmenjat«.

Goli sami vedno nekaj pomenijo. Gol, ki ga komaj »zmažejo« (torej zabijejo), je brez smisla, kažejo na nesposobnost igralcev, neuigranost, ali pa na boljšo nasprotno ekipo. Lahko sta pa obe ekipi slabi, tudi to imamo, tudi to. Moram malce podrezati in povedati, da naši »najljubši« sosedje, igrajo prav takšen nogomet, in nič čudnega ni, da nimajo niti enega nogometaša, ki bi ga … »testirala«, da o drugih, ki igrajo podobno niti ne pišem, recimo Italijani. Neprestano ciljanje publike, niti najmanj ni privlačno.

Predvsem me privlačijo hitri in sposobni nogometaši, ki znajo iz neke težke situacije izvleči najboljše. Tisti, ki so jih sposobni dati sami, prodreti in zadeti, se znajti, »zliti« skozi mišjo luknjo, ti govorijo zgodbo zase. Igralci, ki požrtvovalno igrajo celo tekmo, puščajo sebe na zelenici, so pač čisto pravi »deci«. Takšne moške si ženske želimo, ob takšnih se počutimo varne. Takšni moški so tudi seksualno privlačni, ali bolj preprosto povedano – za »dat jim« so … Eden takšnih je junak Španije (po mojem mnenju junak Eura 2008), Fernando Torres, ki je zabil, resnično fantastičen, gol in mi dal misliti eno in edino stvar, “mladiči so tudi pofukljivi, brez dileme”.

Nana O.