Prastari izziv politike
30. junij 2008 ob 10:58 | Elena Pečarič |Predsedujoči Evropskemu svetu in naš premier g. Janez Janša je bil prejšnji teden poln opravkov, govorov in zahval ob koncu predsedovanja Slovenije. Iz njega kar vrejo fraze in stavki navdušenja, hvale in samohvale o uspešnosti slovenskega predsedovanja in sinergiji v EU, ki bojda dela čudeže. Le, da jih vsi ne vidimo ali pa jih ne znamo prepoznati, morda zato, ker nismo posvečeni.
Ob stavkih, ki jih g. Janša v svojem monotonem slogu, kar stresa iz rokava in se pri tem velikokrat niti ne zave, kaj pove in sporoča, skoraj osupnemo. Popestritev »slike« v EU parlamentu je bila rumena kravata, morda mu pri izbiri pomaga g. Rupel, ki se na kravate spozna.
Kaj bi bili malenkostni, če si pri tolikem delu sem ter tja sposodi kakšno prispodobo, citat ali celo del starega, zavrženega govora eminentnega politika. Vidimo, da v drugem času in prostoru, za različne ljudi, isti govor lahko učinkuje prav tako dobro ali še bolje, za dosego svojega namena. Ljudi zgrabi v želodcu in jim stisne srce, se identificirajo v izrečenem kot bi bilo prav vse napisano za njih; tako preprosto deluje ideologija. Besede krožijo, ideje tudi in politiki nas pač morajo nekako slepiti, preslepiti, zavajati in zavesti; tja kamor želijo, da smo in da verjamemo v to kar hočejo in počno, da jih poslušamo in jim zaupamo.
Minilo je šest mesecev, kako hitro se zdi, toliko hrupa ter dima, pa že je slovensko predsedovanje zgodovina. Mi pa se skušamo spomniti, »kaj že?«
Sedaj se nas vsi trudijo prepričevati, kaj vse je bilo doseženo in kako uspešni smo bili, saj hvalijo nas vsi. “Rad bi se iskreno zahvalil premierju Janši in njegovi ekipi, ki so opravili izredno delo - s predanostjo, politično in intelektualno poštenostjo, potrpežljivostjo in profesionalnostjo,” je poudaril predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso. Pa predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering, ki je predsedovanje ocenil kot odlično in kot eno najprijaznejših. Kaj več bi si sploh smeli želeti? Pokazali in dokazali smo kako znamo biti pridni, poslušni, ubogljivi, zvesti gospodarjem in sposobni delati po navodilih. Vse to brez dresure, ker imamo avtocenzuro.
V Evropskem parlamentu nas je g. Janša ob svojem zaključnem govoru ponovno presenetil s svojo neverjetno izjavo, ki si zasluži naše pozornosti in razmisleka, predvsem zato, ker je tako »pronicljiva« in skoraj vredna filozofske razprave. »Se moramo zavedati, da ne gre za krizo Lizbonske pogodbe ali za krizo Evrope in EU na splošno. Mislim, da gre za prastari izziv vsake politike od kar ta obstaja, od kar je politika prizadevanje za skupno dobro.« Slutiti je, da si g. Janša svoje ideje sedaj napaja že kar v Jungovih arhetipih.
Veliko nam pove o retoriki in demagogiji, ki jo ne zgolj, evropski politiki dodobra obvladajo in s pridom uporabljajo. Vzročna zveza je celo obratna, kar pomeni, da uspešen politik na evropski in mednarodni ravni postaneš predvsem tako, da obvladaš retoriko in demagogijo političnega zamegljevanja. Govoriti veliko in povedati čim manj. Naši vsakdanji problemi, tegobe, dileme in težave ter morebitna vprašanja se tako zdijo nepomembna in povsem drugotnega pomena, napram strateškim vprašanjem zunanje in varnostno-obrambne politike. Inflacija, vse težji položaj državljank in državljanov EU, krize v mnogih panogah ter okoljski in energetski problemi so videna in posledično reševana predvsem v luči te optike in tovrstne demagogije. Ko se jo razkrije in razkrinka, ne ostane nič ali bolje, so vidni in občutni le interesi posameznih elit.
Tudi ali predvsem zato, nam je potrebno vsiliti Lizbonsko pogodbo in se zdi, da bo vsak način za izpolnitev te misije postal dopusten in legitimen. Zato ni govora o pogovoru in dialogu z državljankami in državljani EU, ki bi morda hoteli drugačne temelje evropskega povezovanja in sodelovanja. Ni možnosti za alternativne oblike skupne Evrope, ki bi vsebovala demokratične institucije.
In prav zato je skrajen čas, da te možnosti in priložnosti začnemo ustvarjati sami, državljanke in državljani.
Elena Pečarič
30. junij, 2008 ob 11:22
Minilo je šest mesecev, kako hitro se zdi, toliko hrupa ter dima, pa že je slovensko predsedovanje zgodovina. Mi pa se skušamo spomniti, »kaj že?«
Resnično nisem več presenečen nad kritiki-ocenjevalci, pravzaprav pisci “esejev” o dogajanju v slovenskem političnem življenju. Kljub izredno, izredno šibkem poročanju slovenskih občil o predsedovanju Slovenije EU, te potem želi nekdo opomniti, oziroma izprašati o tvojem spominu, o nečem, česar sploh nisi slišal, o čemer sploh nisi bil obveščen.
Moje življenje ni od danes. Preživel in videl sem precej več od praznega lista papirja, kamor lahko napišeš tudi: “Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos.”
Brezmejna sta sovraštvo in človeška neumnost.
30. junij, 2008 ob 12:21
Demokracija z Lizbonsko pogodbo je domokracija s handikapom. Demokracija, ki se - per negationem - izrisuje iz megle, ki puhti od Elene, je invalidna.
30. junij, 2008 ob 15:07
Zbik, zbik, verjetno si vsaj tričetrt ure obračal besede, jih loščil in umeščal v svojo visoko misel. Na žalost je vse kar si uspel s tem pisanjem povedati o sebi tudi zreducirano v eno besedo.
Si mislim da more biti bolečina neizmirna, da nekdo, ki po tvojih svetovnonazorskih merilih sodi daleč stran od posvečenih glav, torej ženska in človek s “handikapom”, (naj ne omenjam v nebo vpijočega dejstva, ki ga bi kdo utegnil enačiti s samim smrtnim grehom, da si drzne argumentirano javno oponirati našemu ljubljenemu vodji pri vprašanju, ki nam je sicer veliki večini španska vas; približno enako kot pri vprašanju pokrajin), zmore več.
30. junij, 2008 ob 15:24
Evropa postaja diktatira lobistov.
30. junij, 2008 ob 15:40
@nogavička:
Ko opazim Eleno v kompaniji irskih tajkunov, slovenskih nacionalistov, angleških separatistov, čeških konservativncev in francoskih ksenofobov, se mi PAČ zdi, da je v napačni družbi. In mi ne bi bilo ljubše, ko bi se nemara motil.
30. junij, 2008 ob 15:56
seveda, ti gre pač na kurac demokracija, imaš raje absolutno vladavino cerkve, kaj hočemo
30. junij, 2008 ob 16:12
Škjoda, da je konec predsedovanja. Govore bi morala pisati Elena, Janša pa bi jih samo plonkal.
30. junij, 2008 ob 22:41
Elena še niti enkrat v svojem življenju ni napisala nobenega govora sama….tudi ta prispevek zgoraj zelo močno dvomim, da je njen. Mislim, da je od g. Blaža Babiča “predsedniškega kandidata” iz ozadja…Elena je bila itak samo marionetka, ki je plesala.
1. julij, 2008 ob 14:01
Na srečo niso samo Irci ampak se prebujajo tudi že Poljaki in se bodo tudi še drugi, da se ne bo na silo upoštevalo propadlo Lisbonsko pogodbo, na katero so se v glavnem zanašali slovenski politiki. Janša rad plonka in programe in govore, o Penku in Zidarju pa se spreneveda, da ne ve nič čeprav je jasno, da gre za zlorabo policije in tožilstva v politične namene.
A veste razliko med Hrvaško in Slovenijo?
Slovenija ni več neodvisna in samostojna država, Hrvaška pa je še in kot vse kaže bo to tudi ostala. S propadom Lisbonske pogodbe bodo nekateri naši elitaši izgubili že v naprej dobro plačane službe in bodo morali spet krmariti v Slovenskem močvirju!
Predsedniški kandidatki Eleni Pečarič, ki izraža svoja stališča že dlje časa jasno in nedvoumno, kar očitno moti politične vazale in hlapce, ki so pri koritu, pa vse čestitke. Če pa ji kdo pri tem prostovoljno pomaga pa ni prav nič, celo šišala je izdatno financirane volilne štabe. Če hoče kdo Eleni natakniti Šproharjev bleferski sindrom, se pa krepko moti in s tem samo kaže, da bi Elena Pečarič morala ostati in biti uboga po poklicu invalidka, potem bi bili pa vsi zadovoljni.
Janeš Janše “bolan duh v zdravem telesu”
Elena Pečarič “zdrav duh v bolanem telesu”
1. julij, 2008 ob 14:43
pleši, pleši črni kos
kako bom plesal,
če sem bos,
če za čeveljce ni dal Boris boss
bongi opozarjam vas na posledice, če boste zasluge za govore Elene pripisovali drugim, saj sem avtor jaz. S tem hočete razvrednotiti vse moje delo in napore.