21. junija, na sončev obrat, ko lahko slišimo skladno z ljudskim izročilom živali pripovedovati, najmanj vrabčke čivkati, če nam pade praprotno seme v čevelj, je bila že tradicionalna muzejska noč. In od dvestotih programov v petinpetdesetih institucijah sem si ogledala tisto, ki sicer v uradno muzejsko noč ni sodila, pa bi najbrž lahko. Mogoče na to ni nihče pomislil. Ali pa je. Če muzejsko umetnost razumem prav, seveda v najžlahtnejšem pomenu besede, da je muzej tista stavba, ki hrani kulturno in zgodovinsko pomembne predmete, zamrznjene v času, potem sem obiskala še »živi muzej«. Obiskala sem torej Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, še žive, po potu dišeče »muzejske« prostore. Vsaka slovenska srednja šola je bolje opremljena kot talilnica nacionalne substance, kar naj bi veljalo za gledališko akademijo.

Študentje drugega letnika so pri predmetu temelji gledališke režije pod mentorstvom Sebastijana Horvata, pripravili niz uprizoritev na temo Voltairovega Kandida in poskrbeli za temeljiti sprehod po stavbi, ki uokvirja skrb za slovensko gledališče. In nas venomer opozarjali, da naj le ne pozabimo, da živimo »v najboljšem izmed možnih svetov«. Od vrha do tal nabasanem, popolnoma neprimernem za karšno koli prosto gibanje, kjer se ne bi venomer spotikal, izogibal ali pazil na neobičajne ovire, drenjal in dotikal. Pravi site specific Kandid, ki najde pot v kakršnih koli razmerah, ali prav zaradi njih. Razsvetljenski Kandid, ki že v drugi polovici osemnajstega stoletja razkrinka najboljši svet kot najslabšega in kliče po delovanju, obdelovanju lastnega vrtička, je z močjo gledališke imaginacije gledalcem ponudil ogled muzeja in se v vsej svoji ironiji pridružil naslednji generaciji študentov in profesorjev, ki izgoreva za obnovo šole. Pa najbrž ni zadnja, ki gleda in meri ta najboljši svet. Kolikor se spomnim, se je sanjarjenje študentov o zračni, svetli, dovolj prostorni, primerno opremljeni, ogrevani in ohlajeni, po beležu dišeči akademiji, začelo že pred dvajsetimi leti, a najbrž že prej. V dvajsetih letih, ko so se vzpostavila že nebesa, pa na akademijo ni špricnil niti žarek božje milosti, celo še več; Bog se ji je popolnoma odrekel. Cerkev že. Država pa očitno tudi.

Voltairov Kandid je ponudil temo sedmim gledališkim miniaturkam, ki so razpirala z emocijami naseljene prostore od kleti do zgornjih pisarniških prostorov in spet nazaj. Za vsak dan v tednu, nedelja je bila najbolj imenitna. Prvi ogled S.V.S.P.S.B. pa se je začel v kleti. Z drgetanjem ljubezenskega poraženca, kasnejšega optimističnega obešenca, ki se je med mladinsko popevko Sreča na vrvici uspel celo nasmehniti. Kako da ne, saj živi (najbrž je živel) v tistem najboljšem svetu. V katerem sta naseljena tudi kasnejši duhovnik v Trenutku legitimnega ponosa in Vojak nadstropje višje. Samo simbol, ki je enkrat križ, drugič peace znak, se za ozadje s kredo nariše drugače. Duhovnik in vojak sta z neverjetno prezenco mladih igralcev (v drugem primeru celo režiserja) postala središčni točki večera, uokvirjena z dogajanjem nadstropje višje, kjer se najboljši svet riše z video sliko, obkroži z gledališkimi kulisami in se ga skupaj s tremi pojočimi glavami odplakne v straniščno školjko. Upanje je zmeraj dobra tolažba je izginilo v odplake, v klet, kjer biva Kandidat. In vmes je bil možen postanek pri deklici z marjeticami, njenimi starši in vonjem močnega parfuma v Ob Kandidu sem pomislila na ljubezen. Ob vseh teh poudarkih je sledil še zadnji, ki je izkoristil študijski prostor za najbolj imenitno dejanje, za tisto, ki se tiče gledališke umetnosti v vsej svoji žlahtnosti. V akcijo dejanj je bil dogodek, ki je preveril teorijo gledališča in uspel. Ponovno povprašal, kaj je bistvo uprizoritve? Predvsem to, da poteka v živo in nastaja prav zdaj, v neposrednem soočenju med izvajalci in občinstvom, v telesni soprisotnosti. Med njimi se oblikuje neko posebno čutno izkustvo, neka interakcija, drgetanje časa, to je trenutek, ki je neulovljiv in zaradi njega najbrž hodimo v gledališče. In kaj se zgodi, če se izvajalci in gledalci samo gledajo? Najmanj to, da se gledališče vrne tja, kjer je nastalo, med ljudi, v tem primeru med gledalce, ki se po petdesetih minutah že tako dolgočasijo, da ga prevzamejo. Magari z igrico ime, priimek, mesto, žival, … In na kresni večer končajo z naštevanjem živali na črko h, ko jih izvajalci zapustijo in s tem zaključijo dogodek.

Kaj tako prvinskega se lahko zgodi samo na akademiji. Gledališče je tista sila, ki se ji ni mogoče odreči in nastane v kakršnih koli pogojih, tudi če so pogoji čitalniški in študentem ostaja samo večna razsvetljenska drža, razpirati obzorja. In dežela odprtih obzorij potrebuje novo akademijo zdaj. Staro pa naj cerkveni dostojanstveniki pustijo muzejski noči, kjer bi lahko bil npr. razstavljen znameniti Rodetov portret, ravno toliko prostora je, za eno primerno osvetljeno sliko.

Mojca Dimec