Sarajevo je te dni ravno prav razgreto in nogometno razpoloženo. Sama se s tem sicer v času mojega obiska s tem nisem ukvarjala, sem pa našla kar nekaj zanimiv zgodb, ki vam jih bom v naslednjih dneh ponudila na ogled. Tokrat trije video dokumenti, lahkotni in reportažni (vse ostali material pa se že post-producira).

Teh nekaj dni sem bila nastanjena v manjšem hotelu v malce bolj industrijskem predelu Sarajeva (v bližini velikanske tobačne tovarne), zato smo se v center mesta navadno odpeljali proti večeru, z avtom črnogorskega kolega Časlava Vujotića, ki je poln zgodb. Tudi tajkunskih:

“Imate v Črni gori tajkune?…Imamo, imamo…Prvi je naš premier Milo Đukanović”

Zanimivost Sarajeva so prav gotovo tudi skrivnostni ribiči, ki v vročih poznopopoldanskih uricah visijo ob reki Miljacki, v bližini vsem dobro znane sarajlijske Baščaršije, in namakajo ribiške trnke. In nikakor mi niso hoteli zaupati, kaj je pravzaprav razlog za to početje (saj ne, da bi ga morali imeti). So mi pa povedali, da so tamkajšnje ribe prav posebne in da je pametno ribariti tam, kjer ima reka največ moči (in plastenke veselo skačejo po njej):

“Vodene ribe…same hodajo.”

Tole pa je malo daljši posnetek vožnje v center Sarajeva (v družbi bosanskega novinarskega kolega Hazima Okanovića, albanske novinarke Anile Rrushi in bolgarske kolegice Margarite Stoyancheve):

Katja Lenart