Pred samo proslavo samostojnosti in po njej je k meni pristopilo kar nekaj županov, poslancev in drugih povabljenih Neljubljančanov, ki so opazili mojo nedeljsko večerno izjavo na nacionalki: »Referendum je uspel, Slovenci so se odločili za optimalno decentralizacijo namesto vsiljene koncentracije«. Nadaljevanje političnega pobalinjenja še po referendumu s strani prvotnih tvorcev in realizatorjev zatečene slovenske regionalizacije pa me zavezuje, da se nekoliko poukvarjam z njegovo genezo.
Že vpogled v Wikipedijo pove, da so sredi sedemdesetih let 20. stoletja Kučanovi realsocialisti strokovno zasnovali členitev Slovenije na 12 t.i. funkcionalno-gravitacijskih območij (zaposlitev, šolanje, oskrba) oziroma razvojno-planskih regij. Nanjo se je vezal tudi cel sistem policentričnega razvoja vključno z današnjimi razvojnimi agencijami. Tovrstna tudi ekonomsko-geografska členitev se je izkazala za razmeroma stabilno. Po letu 1995, ko so bile odpravljene nekdanje velike občine (62), se je del občinske uprave dvignil na nivo državne in se navzdol regionaliziral na ta vzorec, saj se uprava ni smela drobiti tja do 200 in več. Le upravnih enot je Drnovškov Bandelj strahopetno pustil skoraj 60. Ustanovilo se je tudi 12 statističnih regij, ki jih je vladna uredba marca 2000 nekoliko prilagodila odnosu do EU. In tako je minister Bohinc pripravil predlog 14 pokrajin.
Ko je to nalogo prevzela Janševa vlada, se je začelo obojestransko politično pobalinstvo. Vlada je opustila sklicevanje na strokoven realen realiziran realsocialistični model in se oprijela sklicevanja na trenutni politični konsenz s podeželjem, Kučanovi pa so se odločili, da če ne »naši«, tudi Janša ne bo uspel z »našim« projektom. V rušenje so poslali Jankovića s pobalinskim neuresničljivim predlogom 5+Ljubljana (kaj bi že bilo z »Ljubljana okolica«). Pa je z njim takoj odpobalinil škofovsko oz. »finančno« zagreti NSi. Pa Golobič za zmedo s »strokovnih osem». Pa je odpobalinil tudi Virant, namesto da bi rekel, šestdeset načelnikov upravnih enot bomo racionalizirali na 14 pokrajinskih. Pa je odpobalinil Pahor, češ, če ne bo Bohinc, tudi Žagar ne bo. Pa so odpobalinili nacionalisti, statisničnih regij so se spomnili šele, ko so Zasavje že izgubili. Pa je Jankovičev avtogol pobalinsko zlorabil Janša s samostojno Ljubljano, tako da bo Ljubljanski Holding in njegova infrastruktura kar medpokrajinska.
In sedaj mimo odločitev lastnega Mestnega sveta pobalini Janković, tako da se odreka samostojni Ljubljani. Strah ga je, v bodoče bo treba delati v dveh svojstvih mestne in državne komponente pravne države, osebnosti in intelekta. Kreganje z Janšo in glihanje s Podobnikom, Virantom, Bajukom in Žerjavom bo le še šizofreno, razdvojena osebnost sama s seboj.
No, ostala »libertarna« fronta pobalini politično le še okrog nizke udeležbe volilcev, a ti procenti že zagotavljajo takoimenovani »reprezentativni vzorec«. Naj gredo poslušat »osnove statistike«! Pa tudi, po katerih robovih bi šivali predlagane pokrajine, da jih bo le 8 ali manj? Le kdo od njih sploh zna šivati?

Miha Jazbinšek