Bizarka
24. junij 2008 ob 10:44 | Katja Lenart |Je že res, da se mi zdaj, ko v napol luksuznem sarajlijskem apartmaju srkam domačo travarico, zdi vse skupaj smešno, a pred nekaj več kot 24 urami se mi je dogodila zgodba, ki jo enostavno moram zapisati. In prav je imel kolega iz Zagreba, ki me je prejle ob sočnih čevapčičih sredi vroče Baščaršije prepričal, da tole prigodo - preden postane le še ena od zgodb, ki jih piše življenje - zapišem. Pa vzemite kakor vam je drago.
Ko mi je v petek popoldne na ljubljanski avtobusni postaji za dobrih 65 evrov tista prelestna gospa pod okence porinila povratno avtobusno karto za relacijo Ljubljana- Sarajevo, se mi je kar smejalo. To! Kupon avtobusne vozovnice 968769, povratna, velja kar šest mesecev, odhod avtobusa št. 1 v nedeljo, 22.6. 2008, ob 20:00, peron 3, bus 1. In z velikimi črkami je zapisano še: sedež številka 5. Cena prevoza znese 62 evrov, postajna usluga (prtljaga v prtljažniku) 1,5 evra, rezervacija pa 2,1 evro (skupaj torej 65, 6 evrov). “Salinea” d.o.o Orašje pa je očitno firma, ki bo poskrbela za transport. To je torej urejeno, sem pomislila in si (pa ravno na moj 29.rojstni dan) zadovoljno pomela dlani. V Sarajevo se z (avto)busom namreč ne bom peljala prvič.
Petnajst minut pred osmo me je Zoran odložil na avtobusni postaji. Lagala bi, če ne bi priznala, da sem imela ves dan nek čuden občutek v želodcu (zvijalo me je še od tiste enodnevne post-bruseljske želodčne viroze, zaradi katere sem ves četrtek bruhala in diarejala, a kaj čem). Opremila sem se s prepečencem in celo blazinico za udobnejši spanec na avtobusu sem vzela s seboj.
In sem takole otovorjena s prtljago prikorakala na peron 3. Avtobusa še ni bilo, tam je bil parkiran le sumljivo majhen in v zadku rahlo udarjen kombi z bosansko registrsko tablico (in napisom “Salinea”), z odprtim prtljažnikom in gručico oprtljaženih ljudi. Čudno sem pogledala, ura je bila namreč že pet minut pred osmo, vročina pa ni bila prav mila. Mlad moški s črtasto majico si je nervozno brisal potno čelo in v prtljažnik kombija tlačil potovalke. Takrat me je v prvo prešinilo - morda bo pa tale kombi v Sarajevo peljal našo prtljago.
“Oprostite, a avtobusa za Sarajevo še ni? S tega perona bi naj šel, čez slabih pet minut…”
“Sarajevo? Jel si već kupila kartu na Avtobusni stanici Ljubljana?”, me je zbegano pogledal črtasti moški.
Takrat mi je seveda potegnilo.
“A se hecate? S temle kombijem gremo v Sarajevo?”
Priznam, čez žile mi je švignil adrenalin. Ob pol desetih zjutraj se mi prične predavanje v Mediacentru Sarajevo, pred kombijem je stala gruča dvajsetih potencialnih potnikov in jaz moram nujno in definitivno na tole pot. Ne morem ostati v Ljubljani. Fak, šit, kršene jetrce, panika. Nimam kaj, jaz moram na tale kombi. S pogledom sem ošvrknila potencialne potnike, prav tako šokirane in vse skupaj se je odvilo z neverjetno hitrostjo.
Kakšnih deset jih je ostalo brez sedeža, ko smo nekaj minut čez osmo zapustili peron 3. Kombi je bil nabasan do konca, dva potnika ob vozniku, enajst natrpanih na ozkih sedežih. Molče smo se opazovali in ko je kombi cvileče ustavil na prvem semaforju, me je zadelo direkt v desno hemisfero. Tole je preveč bizarno, da bi bilo res. Moja soseda me je zbegano pogledala, češ, če je okej, da sedim ob oknu. Meni tako ljub smisel za humor v takih trenutkih pride prav, tokrat pa ga ni bilo od nikoder. Pravzaprav me je postalo prav prekleto strah. In presneto žal, da sem - neprespana in zdelana od dolge nedelje, misleč, da bom avtobusno vožnjo do Sarajeva pač prespala - kamero zapakirala v nahrbtnik, ki je ostal stisnjen na tisti majhni polici od takozvanega prtljažnika.
Prvo uro vožnje, ko smo vsi povprek bemtili in godrnjali (gospa pred mano pa je na vsak način hotela svoj sedež razpotegniti v luksuzni ležalnik), sem stisnjena v dve gubi razmišljala o tem, da do končne destinacije sploh ne bomo prišli. Potem sem ugotovila, da je pred mano še vsaj enajst ur te saj-ni-res-pa-je vožnje in sem se v situacijo, kaj pa naj bi drugega, pač skušala vživeti. Čez misli mi je švignil prizor iz filma Ko to tamo peva. Medtem ko je ventilacija nad mojo glavo ustvarjala divjo klimo, iz zvočnikov pa se je vila mila balkanska melodija, je voznik manevriral s telefonom v roki. Za menoj se je razvila ostra debata.
“Pa nemoj ti meni da pričaš…Kad je bio Tito, nikad ne bih dozvolio, da se nešto tako dogodi! Kažem ti - nikad!”
“Slušaj ti, čovječe, pa mi smo ko neka živina…pa nisam ni ja to nikad doživio…Vozio sam se svaki dan do Splita, godinu dana sam radio tamo…”
Zaprla sem oči, noge so mi zatekale, stemnilo se je že in riti nisem več čutila. Zdržala bom, sem si rekla, saj sem že marsikaj doživela, bom pa še tole.
Okoli dveh zjutraj, ko je bilo že vsem jasno, da je situacija pač kakršna je in je večina sopotnikov že konkretno zasmrdela (po rakiji, pivu, potu in prdcih) in je bila večina mejnih kontrol že za nami, smo se ustavili nekje na zapuščeni bencinski pumpi. Ko sem si masirala prvič v življenju konkretno zatečene gležnje (tako nekako bodo torej izgledali, ko bom noseča), me je voznik povabil na kavo. Ne vem, zakaj ravno mene.
“Ništa ne mogu, znaš…Ja nisam kriv. Ja samo vozim, meni so samo tako zaukazali. Rekao mi je, da nije bilo dosta putnikov, pa so dali ovaj kombi…Žao mi, ne mogu ništa”
Nima nadomestnega voznika, sam nas pelje do Tuzle, tam pa bomo bojda prestopili v večji avtobus. On samo uboga nadrejenega, je rekel. In pred nekaj dnevi se je razšel z zaročenko, Slovenko. Rekla mu je, da nista iz istega filma (Ko to tamo peva, drugi del?). In telefonsko naj mu dam, da me bo peljal na čevapčiče v Sarajevu. In če imam fanta, me je vprašal in potem je slovensko kartico v telefonu zamenjal z bosansko. Je rekel, da je čisto pozabil na to.
Spila sem kavo, nisem mu dala telefonske številke, molče sem ga pogledala in prežvečila tisti sendvič s pumpe. Zasmilil se mi je. In pomislila sem, da se človek sploh ne zaveda koliko zakonov krši njegov delodajalec in v kakšno nevarnost spravlja svoje potnike, ki smo na Avtobusni postaji Ljubljana kupili avtobusno karto za prevoz iz Ljubljane v Sarajevo.
V Tuzlo smo se pripeljali ob petih zjutraj. Vlaga v kombiju se je v tem času zažrla v vsako poro mojega telesa, prdci tistih zadaj so se nekoliko razredčili šele, ko smo tri potnike vmes odložili v Brčkem, gospa pred menoj je končno zložila svoj ležalnik in se vidno zadovoljna (a še vedno prepričana, da bo Salineo tožila) presedla na drug sedež, z mojo so-sedežnico pa sva končno malce raztegnili noge. Pol ure smo čakali na tisti večji avtobus, ki nas je nato odpeljal proti Sarajevu, jaz pa sem - tik preden je voznik s kombijem zapustil zaspano avtobusno postajo v Tuzli - naredila medlo fotko s svojim zanič telefonom. Videl me je in prihitel k meni.
“Jel si me fotkala, jesi? ” Nasmehnil se mi je, kot majhen otrok. Mislim, da ni razumel, zakaj sem želela fotko tega bizarnega prevoznega sredstva.
“Daj, pozovi me, molim te, prije nego se vraćaš za Ljubljano. Kad se vraćaš…u četvrtak, petak? Ja ću vozit…i mislim, da će it kombi iz Sarajeva do Tuzle, a onda ide dalje onaj veliki bus…”
V roke mi je stisnil listek. Na njem je zapisano: “Salinea”, telefonska številka njegovega gsm-ja in njegovo ime. Selvir.
In obljubim, ko se vračam proti Ljubljani, bom imela kamero ob sebi. Več kot to ne morem.
Do takrat vam iz Sarajeva pošiljam lepe pozdrave in toplo priporočam, da se prevoznika “Salinea” d.o.o. Orešje - če se le da - izognete v loku in še čez. Sama bom - ko se vrnem - gotovo češnje zobala tudi z Avtobusno postajo Ljubljana.
Katja Lenart
24. junij, 2008 ob 11:11
Hej, ampak imaš pa hudo dobro zgodbo za pripovedovanje v širši družbi, da ne govorimo o vnukih.
24. junij, 2008 ob 11:33
He he, Balkan Express - seka. Malce balkanskega melosa ne škodi. Zakaj se pa nisi odpeljala za avtom ali pa letalom…To je še vse dobro v primerjavi s kakšno Indonezijo, Indijo ali pa Afriko, vsaj bližnjih srečanj z oboroženimi otroci ni bilo. Delavska participacija pri odločanju ni znanstvena fantastika samo v Bosni…
24. junij, 2008 ob 11:41
he he baba nkol zadovolna :D super
24. junij, 2008 ob 11:45
Sploh ne morem verjetn da se ti kaj takega lahko zgodi pri nas. Takšnih voženj sem se v Boliviji prav veselil, ker se je v času transportov največ dogajalo. In to si potem zapomniš za vedno.
24. junij, 2008 ob 11:51
Ramiz, ne tupi. Ne znaš imitirati Bosancev in se ne trudi.
Ja, Bosna je povožena. Tudi mene je sram, a tako to izgleda, če želiš na pot ponosnim ljudem, ki se niso hoteli prikloniti in prositi za sprejem v EU. Uh, kako sovražim vso tisto politično sodrgo s haškimi obtoženci (in slovenskimi švercerji) na čelu.
24. junij, 2008 ob 12:17
Hehehe, zakon štorija! Dober trening za pot okol sveta :))
24. junij, 2008 ob 12:42
@Igor Đukanović
Pa ti resno misliš, da imajo Bosanci toliko “ponosa”, da ne bi zaprosili za vstop v EU?
Sicer pa ta zgodba ni bosanska, ampak slovenska. Kombi je namreč odpeljal iz Ljubljane in bi zato moral ustrezati standardom, ki veljajo v Sloveniji. Hrvati in Bosanci pa ga ne bi smeli spustiti čez meje. Ampak kaj č’mo, večina tukajšnjega življa je še vedno prepričana, da se “ko to tamo peva” dogaja nekje tam daleč, …na Balkanu. ;)
24. junij, 2008 ob 13:00
@jaz
Še zdaj nisem prepričan. Ob razpadu Jugoslavije so pa bili definitivno preponosni. Moje Srbe je recimo zanimalo samo, da ne bodo otroci imeli islamskega verouka in da bodo lahko pisali v cirilici. (Iz inata v ekavski.) Za ostale ne bi natančneje komentiral, a ni bilo bistveno bolje. Da bi prenašali evropske direktive v svoj pravni red? Malo morgen.
Se pa popolnoma strinjam s teboj, da je v tem primeru pristojno sodišče v Ljubljani. Go ahead, please. Še Bosni s tem pomagate, ne samo sebi. Isti ljudje kradejo bosanskim zdomcem in domačinom. Vsako njim odvzeto premoženje pomaga k celjenju vojnih ran v Bosni.
24. junij, 2008 ob 13:38
Daj no daj, kaj ne vidiš, da smo vsi skupaj v istem avtobusu firme Krstić!
24. junij, 2008 ob 14:06
Katja!!?? Sam ne mi rečt, da si mu dala številko! Pa ne no!! Ko ga prvič srečam ga bom na go…..! ;-))
24. junij, 2008 ob 14:09
Pa vse naj-naj za RD.
24. junij, 2008 ob 14:15
Haha, the best. Sicer v samem trenutku najbrž ni blo smešn, ampak priznej, da se ti je na poti vsaj malo smejalo, ko si pomisnla, da ko bo vseh muk konc, bo vse skupi izpadla ena fajn anekdota. Super napisan, res.
24. junij, 2008 ob 15:15
Hahahahaha! Tole me je pa nasmejalo!
Sam ena manjša opomba (ker veliko Slovencev dela to napako): če omanjenega filma ne prevajamo v slovenščino, priporočam uporabo DEJANSKEGA naslova filma, ki je v ekavščini in ne v ijekavščini.
24. junij, 2008 ob 15:39
Katja, vse dobro ob RD in vse dni naprej. Si boš 29. dobro zapolnila.
24. junij, 2008 ob 16:00
Raja si ni dala kljub PS-u vzeti ijekavščino niti v vojski “na-lije-vo krug”, tako da ni samo “ko to tamo peva” original. Pač moje mnenje.
24. junij, 2008 ob 16:13
Kje je fotka? :) Vse najboljse!
24. junij, 2008 ob 16:28
marko:
fotka je reees prevelik zmazek, telefon zanič. Nima smisla, nič se ne vidi. Pa saj si že videl kak kombi, denimo gasilski, kakih 25 -30 let star. No, to je bilo to. Z napisom Salinea in nekaj udrtinami.
Uporabi domišljijo:)
vsi skupaj@ vozdra!
K.
24. junij, 2008 ob 17:48
Sarajevo je tko kul…čist preveč
24. junij, 2008 ob 19:05
Pismo!!!! Šefi od Vesti,
Kupite vendar Katji kaj kvalitetnega.
Še ne uboge fotoreportaže ne more narediti!
25. junij, 2008 ob 0:23
..kamero iz nahrbtnika ,da vidimo drugi ,del…))!
res je, življenje piše najboljše zgodbe!
25. junij, 2008 ob 9:27
:), verjamem, da v danem trenutku zadeva sploh ni bila smešna ampak bizarna. Pred davnimi leti tam okoli leta 88, se mi je zgodila podobna zgodba. Oče se je odločil, da nas pelje na križarjenje od Splita do Dubrovnika in nazaj, na tistih lesenih barkačah. Ker je bil pa to naš zadnji dopust skupaj kot familia ( starši so že bili ločeni), se je odločil, da gremo z letalom od Zagreba do Splita , ker to bo za nas otroke super. No pa je kupil letalske karte od Adrie dva meseca prej, in tako smo čakali na letalo v Zagrebu. Jej, prvič se bomo peljali z letalom.
No letala ni bilo, čes, da je priletel iz Frankfurta že ful zaseden. Torej bo jo za vse nas, ki nismo uspeli dobiti sedeža na tem letalu našli drugo rešitev, kakšno manjšo letalo :). Po kakšnih dveh urah so pa res našli rešitev za vse potnike, pred letališčem nas je čakal cimosov kombi. Pa smo leteli 12 ur do Splita.
Da o zgodbicah, ki so spremljale to potovanje sploh ne govorim, malca na poti je bila ista kot na letalu mikro žemljica z rezino sira, potem sta tam bila še dva Norvežana, ki sta bila čisto obupana saj se jima je to zgodilo že drugič na tem potovanju po Jugi, prvič že iz Skopja v Beograd, pa naše ladje tudi ni bilo več v pristanišču.
25. junij, 2008 ob 11:48
Pot z avtom (po cesti slavonski brod-derventa-doboj-zenica-sarajevo, ki je po meni neznanih razlogih ni vrisane na google maps) traja le sedem ur, tako da se mi zdi tistih enajst ur presenetljivo dolgih….
25. junij, 2008 ob 15:10
Saj v tem je vsa fora, hujš je boljše je. :)
25. junij, 2008 ob 18:30
Travarica je hrvaška. V Sarajevu se pije mekana. Na decilitre ali štuce!
25. junij, 2008 ob 20:22
Ti se še zavedaš ne, kaj si pravzaprav doživela. Tema za večnost. Če ga še nisi, si pa film Ko to tamo pjeva le oglej, Velemojstrovina. Balkan je poln takih tem. Jih ni za odklanjat. Kakšno odisejado sva doživela s sinom, ko sva se v času po olimpijadi vračala iz Sarajeva. Namesto plačanega vlaka avtobus, scena kot omenjenem filmu, samo streljanje je še manjkalo. Pa ni bilo daleč, pesti so pa že pele.
25. junij, 2008 ob 22:47
Katja, dabest, sm v peruju isku take zgodbe; bus 21ur 1 postank, collectivos (manjši kombi) 20 osebkov +kufri al pa najhuj en pick up terenc, pol tvoje razdalja, pa 28 ljudi na njemu (majkemi)…..
…..salinea…..slani nateg…
:)
če boš nazaj čez Travnik šla, se ustav na čevapih, najhujši daleč naokrog
25. junij, 2008 ob 23:37
Slabe počitnice - najboljše zgodbe.
26. junij, 2008 ob 1:32
Hej Katja, ubio sam se dok sam ovo pročitao na slovenskom :-) Meni si to sve ispričala, ali pokazala si mi i onu fotku kombija ‘firme Krstić’ koju si kliknula mobitelom, pa pukni je please negdje uz text da je vidimo još jednom
evo samo da te pozdravim prije spavanja. ja sam u većem busu putovao do Zg i znam kako je do 9. sata. kasnije je vjerojatno neizdržljivo. ali ako ovaj tekst pročita “Salinea” imat ćeš besplatnu kartu do sarajeva i natrag kad god se poželiš do kraja života :-)
stay cool!
benji
p.s.
u glavi mi odzvanja: Accuracy, Fairness, Privacy, Integrity…
26. junij, 2008 ob 12:24
Zabavno branje .
26. junij, 2008 ob 14:53
Katja mal si razvajena veš
27. junij, 2008 ob 5:04
Benji!
Bas mi je drago da si se namatrau i procitao ovo:) Mi smo malo produzili, ali faliu si nam u pivovari na futbalu.
Ja imam sad jos bolju storiju od povratka. Tek sam stigla i - hahaaha- kakva bizarka opet. Ali sad sam snimila svasta:)
E, samo da naspavam i stavit cu na pejdz.
Stay cool, pa se vidimo u decembru, jel? I cijelo te drustvu pozdravlja:)
Prezrti@ nisem, veš. Boš vidu.
28. junij, 2008 ob 20:19
Yep! Vidimo se u 12. mjesecu (ako u međuvremenu nekim slučajem ne dođeš ti do Zagreba ili ja do Ljubljane)
pozdrav Bizarka, stavio sam Vest.si u favorites, pa navratim tu i tamo do vas.
pozdrav šaljem!