VOJSKA - GLAS RAZUMA
Na dan so prišla dogajanja iz prve polovice lanskega leta med ameriškim podpredsednikom Dickom Cheynem, obrambnim ministrstvom in generalštabom.
Tako ministrstvo kot vojaški vrh sta ostro nasprotovala Cheyneju in njegovim adjutantom, da bi se ZDA podale v napad na Iran.
Argument za napad naj bi bil uničenje vojaških oporišč, kjer naj bi se urili šiitski borci proti ameriški okupaciji Iraka. S tem bi izzvali Iran, da se maščuje in napade ameriške enote, kar bi predstavljalo povod za strateški napad na to državo.
Napad na iranske jedrske objekte je bil s strani ameriške administracije predviden že konec leta 2006, preprečila ga je le izredno močna opozicija generalštaba, še posebej pred kratkim odstavljenega oziroma upokojenega admirala Williama Fallona.
Cheynejev edini zaveznik je Fallonov naslednik, general Petraeus, ki ga je admiral Fallon označil za »an ass-kissing little chickenshit.«

IRANSKE FINANCE
Zaradi stopnjevanja pritiskov in sankcij, se je iransko vodstvo odločilo, da iz evropskih bank prenese večino svojih sredstev. Gre za 75 mrd$, ki so prenešene na centralno banko, zaradi strahu pred nadaljnimi sankcijami pa bodo razpršene po azijskih, ruskih in kitajskih bankah.
Letni obseg iranske zunanje trgovine je vreden okoli 65 mrd$.

OKUPACIJA AFGANISTANA
Večina afganistanskih politikov zahteva, da vojaške enote američanov in zaveznikov odidejo iz Afganistana, ker ti ne gasijo napetosti, temveč jo povzročajo. Tujci morajo državo zapustiti, Afganistancem pa prepustiti vzpostavitev oblasti po lastni izbiri.
Skupno deklaracijo so spisali bivši džihadisti, politični voditelji, verski učitelji, intelektualci, plemenski voditelji in člani bivših vlad.
Poleg umika tujih enot se zavzemajo za dialog med različnimi etničnimi, političnimi in verskimi skupinami, odpravi revščine, saj so zapravljene miljarde dolarjev, ki nimajo učinka na življenje običajnih prebivalcev. Organizacijo islamskih držav pozivajo k aktivnejši vlogi v vzpostavitvi miru in blagostanja v državi, saj zahodni tip demokracije za Afganistan ni primeren.
Kako resno je stanje v državi priča dejstvo, da je letno število vojaških operacij od začetka okupacije naraslo iz 150 na 4500. Število žrtev med tujimi vojaki je prav ta mesec preseglo število ubitih v Iraku.
Prav s temi podatki ameriški obrambni minister prepričuje članice NATA, da morajo vojni v Afganistanu nameniti več vojakov, več inštruktorjev in več javne zavzetosti. Demokracijo in civilno družbo je možno zgraditi le s trdo roko.

BOJ ZA VEČNI LED
Rusija povečuje vojaško prisotnost na področju Arktike. S tem naj bi zaščitila nacionalne interese, torej neizkoriščene zaloge energetskih virov, ki so ocenjenje na 25% vseh svetovnih zalog.
Ker ima Rusija najdaljšo arktično obalo, zase zahteva polovico arktičnega pasu, vključno s Severnim tečajem. Poleg nje si hočejo svoj delež zagoviti še Kanada, ZDA, Danska in Norveška.
Ker Arktika ni kopno, običajno mednarodno pomorsko pravo nima odgovorov na tovrstne teritorialne zahteve. Združeni narodi izdelujejo študij o legitimnosti tovrstnih zahtev, še posebej v času, ko arktični ledeniki čedalje bolj kopnijo.
Tudi ostale države postajajo v igri za Arktiko čedalje bolj agresivne v militarizaciji območja. Lani je v arktično področje prvič zaplulo kanadsko vojaško ladjevje, ki je sicer bolj v sporu z američani, ameriške in britanske jedrske podmornice pa so imele na območju Arktike skupne vojaške vaje.
Kanada, ZDA in Rusija so objavile plane za gradnjo novih generacij jedrskih ledolomilcev, da bi zavarovale interese na tem območju.
Glasni retoriki navkljub, Rusi nimajo namena kolonizirati Arktike brez mednarodnega priznanja svojih teritorialnih pravic.

TURŠKO POLITIČNO PODZEMLJE
Turška policija je aretirala 47 oseb, ki naj bi pripadali tajni ultra desničarski skupini. Med aretiranimi so upokojeni oficirji, bivši vojaki, mafijaši, odvetniki, novinarji in politiki. V operaciji, ki je trajala eno leto, so odkrili skrivališča orožja, varnostne ukrepe za pomembnejše javne osebe, načrte za atentate na visoke politike in oficirje.
Skupini je očitan bombni napadi na časopis, uboj italijanskega duhovnika, atentat armenskega novinarja in kazenske ovadbe proti nobelovemu nagrajencu za književnost Orhanu Pamuku, ki je zaradi tega zapustil domovino. Preiskovalci so prepričani, da je bil namen vseh dejanj ustvarjanje vzdušja strahu in kaosa, ki bi lahko omogočil državni udar.
Turška javnost je povsem razdeljena, tako po odnosu do zahoda, kot po odnosu do etničnih manjšin, vloge vojske in vere. Prav po teh linijah poteka tudi interpretacija aretacij.
Po interpretaciji zagovornikov trdega turškega nacionalizma je celoten proces farsa, ki jo je skuhala vlada ob pomoči CIE, Mossada, Evropske unije in židovskega lobija, da bi onemogočili turški patriotizem.

KDO JE TERORIST I.?!
Ameriški in nemški odvetniki za človekove pravice tožijo nemško državo, da bi ta bila s sodno odločbo prisiljena od ZDA zahtevati ekstradikcijo trinajstih agentov CIE, osumljenih ugrabitve nemškega državljana Kaleda Al Masrija.
Al Masri je bil ugrabljen na srbsko-makedonski meji leta 2003, prepeljan v Afganistan, kjer je bil mučen, in pol leta kasneje izpuščen v albanskih gorah. Uradna razlaga; zamenjali so ga za nekoga drugega.
Lanskega januarja je bavarsko deželno tožilstvo zahtevalo natančno isto; izročitev 13 agentov CIE.
Nemško pravosodno ministrstvo je po posvetu z ameriškim ministrstvom odstopilo od uradnega postopka za ekstradikcijo, ker naj bi ta postopek ogrožal ameriške nacionalne interese.
Ameriška zunanja ministrica primera ni hotela komentirati, nemška kanclerka pa je dejala, da američani priznavajo napako, torej zamenjavo.

KDO JE TERORIST II. ?!
Vrhovno sodišče ZDA je razsodilo, da imajo priporniki v Guantanamu pravico do pritožbe na ameriških civilnih sodiščih. Še posebej pomembno je dejstvo, da lahko spodbijajo pripor za nedoločen čas brez formalne obtožbe … kar je sicer temelj zahodnega prava in eden izmed temeljev ameriške ustave.
To je že tretji primer, da je Vrhovno sodišče razsodilo v korist pripornikov v Guantanamu. Do sedaj je administracija po obeh razsodbah spremenila zakonodajo tako, da ji vsebine razsodb VS ni bilo potrebno upoštevati.
Bush se tudi v tem primeru z odločitvijo ne strinja in ponavlja vedno eno in isto zgodbo o varovanju ameriške nacije pred nezaslišanimi grožnjami, ki jih predstavlja mednarodni terorizem.

IRSKI »NE!«
Irski volilci so na referendumu zavrnili ratifikacijo Lizbonske pogodbe. Za so bili v glavnem pripadniki srednjega in višjega sloja, proti delavci in kmetje.
Francoski predsednik Sarkozy skupaj z uradniki Euja preučuje, kako bi se ognili posledicam irske odločitve. Njegov minister za Evropsko politiko se že hvali, da so našli pravno praznino, ki ne zahteva soglasja vseh članic za veljavnost pogodbe.
Podobno stališče ima Gordon Brown, ki pravi, da irski NE ne bo ustavil britanskega postopka ratifikacije. Tudi Jose Manuel Barroso poziva članice naj ne glede na irski izid nadaljujejo z ratifikacijo.
Irska bo tako članica EU, ki začasno ne bo vključena v določbe Lizbonske pogodbe, na daljši rok pa vsekakor bo. Ljudski NE bo pomenil natančno isto kot prej nizozemski in francoski za skupno evropsko ustavo.
Ustava se je spremenila v pogodbo, popravki so kozmetični, vsebina ostaja enaka. Gre torej za tipične neoliberalne politike; privatizacijo javnega sektorja, zmanjšanje vloge držav na področju trgovinskih politik, manjšanje socialnih pravic in postopna militarizacija Evropske unije.
Komentar Elene Pečarič.
To je že tretji primer, da je Vrhovno sodišče razsodilo v korist pripornikov v Guantanamu. Do sedaj je administracija po obeh razsodbah spremenila zakonodajo tako, da ji vsebine razsodb VS ni bilo potrebno upoštevati.
Bush se tudi v tem primeru z odločitvijo ne strinja in ponavlja vedno eno in isto zgodbo o varovanju ameriške nacije pred nezaslišanimi grožnjami, ki jih predstavlja mednarodni terorizem.

Jura Štok