Avstrijci bodo denar , ki se steka v Linz kot kulturno prestolnico leta 2009, uporabili za premišljen šolski projekt, pogumen, menda celo revolucionaren. Kako le ne bi bil, če imajo v načrtu preoblikovati vsesplošno nezaupanje, včasih celo prezir, ki sta uperjena proti šolskemu sistemu, v spoštovanje.

Avstrijske šolske oblasti so resneje začele preverjati, če mogoče res drži, da ves državni pedagoški stroj ne sledi več izzivom sodobne družbe, ki se je zasitila z utilitarizmom, da se sreča, ki bi jo radi trosili mladim, najbrž ne skriva samo v ekonomski neodvisnosti, posedovanju moralnih vrlin, v avtonomnosti, kar je vse lepo in prav, temveč tudi v čisto majhnih izpolnitvah, ki se tičejo življenja kot stalnega kreativnega procesa, ne pa v statičnih občutkih sreče, ki se, ko nastanejo, že tudi razblinijo. Mladi so radi aktivni na tisočerih področjih, radi kreirajo in ustvarjajo, entuziastično izpolnjujejo naloge, pri katerih se počutijo izpolnjeni in srečni, šole lahko izpolnjujejo samo segment njihovih kreativnih sposobnosti, vse ostalo je stvar prostega časa ali množice izbirnih vsebin.

Avstrijske šolske in kulturne oblasti so se odločile, da bodo poleg znanih in preverjenih poti, ki jih preko dosedanjih programov stalnega strokovnega spopolnjevanja učiteljev in učiteljic izvaja tudi slovenska šolska oblast (prav tako v sozvočju s kulturno), ponudili še dve možnosti, in sicer: da bodo teme kot so igra, zabava in aktivno gibanje, tiste, ki jih bodo skupaj raziskovali učitelji, ustvarjalci in dijaki. Pa ne v sklopu kreativnega preživljanja prostega časa, kot popoldansko aktivnost, temveč namesto pouka oziroma kot pouk. Šolski predmeti, pouk maternega jezika, umetnostna vzgoja, filozofija, se bodo osem spomladanskih tednov prihodnjega leta izvajali sklenjeno, v blokih, ki bodo zagotavljali aktivno delo z ustvarjalci sodobnih uprizoritvenih praks, predvsem sodobnega plesa in gledališča. Ostali predmeti se bodo morali iz urnikov umakniti. Za dva meseca. In to v stotih šolah zgornjeavstrijske province. Kakor koli že, to je res neverjetna smelost, ki nas lahko navdušuje.

Projekt Du bestimmst den Titel, kar bi lahko prevedli v Ti povej naslov, »podarja« dva meseca šole dijakom, njihovim učiteljem in estetskim doživetjem. Preko ukvarjanja s kompleksnimi, večplastnimi oblikami izražanja, bodo mladi spretneje oblikovali lastno samozavest, prožnost in gibljivost, sprejemanje lastne odgovornosti, premagovali strahove in preskušali ter oblikovali tiste socialne veščine, ki jih bodo kasneje od njih zahtevali delodajalci. In to skupaj z učitelji, ne stran od njih.

Tako odštekana dva šolska meseca lahko naredita samo dobro zgornjeavstrijskim šolarjem, njihovim staršem in učiteljem. Poudarek pa ni na umetnosti in kulturi (teh velikih svetih kravah šolskega prostora), poudarek je na šolah, ki morajo reorganizirati svoj pouk, premisliti o svojih storilnostnih konceptih in ponuditi mladim in učiteljem something completely different, iz šole narediti Kulturno prestolnico in jo kot dinamično silo vključiti v sodobne kulturno-umetniške procese. In to skupaj z umetniki, ne stran od njih.

Kako je pa pri nas? Za Linzem bo kulturna prestolnica Maribor. Po zračni črti še bližje Linzu kot Ljubljana, ki kot kandidatka ni bila uspešna. In kam bo šel kulturni denar? Mhm. Nedvomno za kulturo in umetnost, za gladenje pavjih peres in za dokazovanje Ljubljani, da je Maribor v evropski kulturni viziji bolj kul.

Slovenskim učiteljicam in njihovim dijakom pa ostane Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v letih 2008, 2009, 2010 in 2011, kot se imenuje javni razpis, ki ga je objavilo Ministrstvo za šolstvo in šport na, ki prav tako troši evropski denar. Ne seveda kulturnega, temveč iz socialnih skladov. Kar ne bi smelo igrati bistvene vloge.

Z vsemi birokratskimi novotarijami in skovankami je še nerazumljiv, neprivlačen in za sodobne ustvarjalce popolnoma nezanimiv. In za štiri leta zapečati usodo slovenskih učiteljic in učiteljev, ki bodo zopet bolj ali manj z veseljem hodili po seminarjih, kjer jih bodo izmučene in pragmatične, stran od njihovih dijakov, fascinirali in prepričevali nosilci vseh mogočih strokovnih znanj in metod, ki bodo mlade končno spravili stran od drog, alkohola, motenj v prehranjevanju, anksioznosti, samomorilnosti, stresa … ali kar je še teh groznih nekropolitičnih izrazov, s katerim se uzavešča predvsem strah pred mladimi, nelagodje pred njihovo zavoženostjo in občutek krivde slovenskih učiteljic in učiteljev.

Denar se namenja štirim vsebinskim področjem. Največ seveda socialnim in državljanskim kompetencam (kamor sodijo zgornja prepoznavanja), na drugem mestu je učenje učenja, na tretjem vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami … in skupaj z Romi, nekje na repu, če sem lahko malce politično nekorektna, sta t. i. kulturna zavest in izražanje, kjer je ponujeno 203.048,00 EUR za »profesionalno« izobrazbo 660. usposobljenih strokovnih in vodstvenih delavcev. Za štiri leta. In če sem še nesramna, zakaj je za vključevanje Romov v vzgojo in izobraževanje na voljo 203.354,00 EUR, torej dobrih 300 evrov več za isti storilnostni rezultat, 660 usposobljenih učiteljev. Kako se je to izračunalo in zakaj? Nihče pa ni niti pomislil, da bi pa npr. Romi, ki so pravzaprav po slovensko stereotipno marginalizirani zato, ker uporabljajo emocije, od take organizacije šole, kot jo ponujajo Avstrijci, kar največ odnesli. In mogoče tudi tiste dijakinje, ki se bodo po novem preko »profesionalno specializiranih« učiteljic spoznavale z enakovredno delitvijo družinskega dela med ženskimi in moškimi ter za odgovorno partnerstvo in starševstvo, tisti dijaki z vedenjsko manj sprejemljivimi oblikami vedenja, ali kar je še teh mladostnic in mladostnikov, ki jih moramo popraviti.

Mojca Dimec