Komentar - Igor
13. junij 2008 ob 15:44 | Vest |Minister Bajuk je na podlagi Zakona o davku od dohodka pravnih oseb sprejel Pravilnik, ki kot pridobitno dejavnost opredeljuje tudi javno službo. To pomeni, da morajo od letošnjega leta tudi javni zavodi, ki jih je ustanovila država, da izvajajo javno službo na področju izobraževanja in skrbijo za javni interes na tem področju, opustiti svojo temeljno vlogo in skrbeti za polnjenje državnega proračuna. Vsi ti zavodi so sicer v svojih ustanovnih aktih opredeljeni kot nepridobitni in zato vse presežke vlagati nazaj v osnovno dejavnost.
Ugotovimo torej lahko, da ta vlada deluje v nasprotju z javnim interesom in služi privatnim interesom. Zakaj? Ker za zasebne zavode ne veljajo enako stroga pravila delovanja kot za javne zavode. Tako zasebni zavodi niso zavezani pravilom javnega naročanja in sistemu plač v javnem sektorju, niso nadzirani s strani proračunske inšpekcije ter Računskega sodišča. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da na ta ukrep ni reagirala ministrica za visoko šolstvo. Gre namreč za zmanjševanje sredstev v visoko šolstvo, saj bo morala npr. Univerza v Ljubljani letos plačati 8x več davka kot lani.
Minister za finance mora po mnenju Socialnih demokratov nemudoma spremeniti pravilnik, ki je diskriminatoren do javnih šol, v nasprotju z javnim interesom in njihovim poslanstvom.
Igor Lukšič
13. junij, 2008 ob 17:04
Gospod Igor Vidmar!
Gospodu premieru Janezu Janši je vse uspelo.
Visoka gospodarska rast.
Ekonomska stabilnost.
Politična stabilnost.
Nezaposlenosti je minimalna kot na Švedski.
Varnost super, močna vojska in policija.
Stavk ni praktično več.
Meja s Hrvaško bo komisijsko dorečena.
Dragi gospod Igor: a ne bi raje
povabili kakšno mlajšo žensko k sebi
in se prav nič jezili, ampak se lepo imeli
kot to zna gospod predsednik!
13. junij, 2008 ob 18:49
Gospod Igor Lukšič,
rad bi vam pisal pesmi. Rad bi napisal hvalnico vašim knjigam, dolgo vsaj tako kot ena izmed njih. Rad bi vpil v nebo: oh, kje so slavni časi Tretje poti Giddensa, tega političnega hermafrodita, Blairovega miselnega podnožnika; kje so časi sproščenih jopic, brezbrižno vrženih čez Pahorjeva Ramena; kje so časi debelih politoloških knjig, ki pripravljajo človeka k samomoru, kje so časi debelih gospodinj, ki so zadovoljno kimale: “Socialisti znajo, kar je res, je res”, kje so časi umazanih kuhalnic, ki so celo popoldne letale not in ven iz ajmrov golaža; kje so časi, ko so zvezde sijale manj rumeno in bolj rdeče; kje so časi, ko so bili moški še moški, ženske še ženske in čokolada grenka; kje so bili časi, ko je bila najbolj grenka snov čokolada in ne otroške solze; kje so časi, ko smo še vedeli, kaj je Duh, Enotnost in Partijnost, kje so še časi, ko smo hodili po stezah naše skupnosti, se obekli pražnje in peli:
Nikarte pojdi pravit
jok zdaj v gore,
kajti zdaj je čas,
gospodje,
čas je rujni:
vrči na pojo namesto nas in pesmi naj bodo pijane namesto
nas samih. In naših stricov in tet in drugih, ki cele noči preživijo med razmišljanjem o naši prihodnosti, sreči in možnosti, da bodo naši žganci bolj zabeljeni in vse samske ženske bolj … . Kje so časi? Se skrivajo za Pahorjevo kravato, morda so tam že
Večnost. Že večnost je duh časa skrit na teh brezhibno obritih prsih, na središču slokega torza, izpod katerega kuka širok nasmešek sramu: tam je čas. Tam je volja, ljudstvo, svet in svoboda.
Gospod Lukšič, ne razočarajte nas. Vodite nas, pišite debele knjige, vzgajajte vitke študente in skrbite za ugled vašega kolega,
Boruta Pahorja.
13. junij, 2008 ob 19:24
@Tomaž:
1. Lukšič, ne Vidmar;)
2. A vse mu je uspelo? Zakaj se pa potem še matra s temi tajkuni? Aja, saj res, večino jih je ustvaril ravno on - torej mu je res vse uspelo! :)
3. Seveda, nadaljevanje dobre ekonomske politike Drnovškovih vlad. Kazi jo le VISOKA INFLACIJA.
4. glej točko 3
5. Politična stabilnost? A z grožnjami o odstopu vlade?
6. Litva, Kajmanski otoki, Ciper, Ukrajina, Vietnam, Kitajska imajo nižjo. Švedska, VB, Francija pa višjo. Torej ne bi rekel, da je to nek poseben dejavnik…
7. Super varnost, vojska s premalo vojaki in policija ki išče, a ne najde.
8. So pa doslej največji delavski protesti v zgodovini Slovenije.
9. Meja s Hrvaško BO dorečena… pravi vsaka vlada;)
14. junij, 2008 ob 5:32
Boroteja Pahor,
hvala za sijajno visoko pesem potomcem rdeče zvezde!
Ko pridejo na oblast, se jim spet priključijo njihovi pradedje Popit, Kocjančič (”i život ću da dam za tekovine revolucije” - citat iz Ranih radova nadvelemojstra olimpijskih presežkov), Šetinc, vsa tovar’šija!
Baron von Schrott aus Laško, čigar izstop iz SD je bila le taktična finta za zaveravanje protivnika, jim bo brazplačno stregel, ko bodo njihova fit telesa potrebna tekočine po kakšnem lahcenem teku.
In zvezde bodo spet sijale v prejšnji barvi in visokošolec Luk-ašenko bo spet sijal lep in svetal, kot iz čistega srebra ulit!
14. junij, 2008 ob 8:04
str, popravek! Pod Drnovškom je bila inflacija višja.
Boroteja ima pa dober pesniški navdih, naj se tov. podpredsednik SD zgleduje po njej!
14. junij, 2008 ob 10:54
Da ga ni sram tega gospoda?
Če ne bi bil partijec bi pometal smeti namesto , da bi bil politični komisarja na Univerzi.
Res ne razumem, da ga ni samo malo sram.
14. junij, 2008 ob 11:40
opleteni jež , krasno napisano. Kaj lahko tudi jaz imenujem cepca oz . uporabljam vzdevek LUKA-ŠENKO?
14. junij, 2008 ob 12:20
usi glih ! _ _ _
14. junij, 2008 ob 13:05
Dragi kolega, spoštovani prijatelj,
na nek nenavaden način se začenja. Tako se razmišlja, kakor se začenja; kakor sneži, tako tudi grejo misli, ena na drugo, nanje pa še izjave in stavki. Potem imamo kopico. Delamo kepe iz misli in stavkov in jim pravimo sentence in polemika; nato pijemo čaj in prikimujemo. Tako sedimo v salonih in tako smo ljudje. Tako smo v kulturi in drug med drugim. Nato nekega dne prideš domov, misli se ti nabirajo okoli rora v glavi kakor rdeče mašnice, kravato nosiš kot pas, da ti telo ne pade dol. V resnici pa si bela, trepetajoča žival, ki moli pred spanjem in se zjutraj prekopicuje med rjuhami, da ji ni potrebno prezgodaj seči v jutro.
Tako je biti človek dandanes! Pa jaz, pa tule, pa tele ljudje tule, ki hodijo mimo mene, smo sploh ljudje? Mislim vas vprašati: pa imamo sploh srčno kulturo in tisto, kar iz elektrike v naših glavah napravi misel? Imamo duha, gospodje? Vemo, da je Bog vstal od mrtvih. A to vemo le z želodcem, ko nam v vinu prepojena hostija počasi brbota v trebuhu. Pa vemo to z mislimi? Vemo to z duhom? Nikakor, danes ne več! Ni več duha. So le še novinarji in socialisti; jaz, Janša in televizija. Vsakokratna politika, dnevna politika in nočna kurbarija; ali pa nočni spanec, ki se kot temni bivol napaja zdaj pri izvoru Red Bulla, zdaj pri uspavalnih tabletah.
Nato pa jutro. Jasno. Sežem vanj in pogledam v zracalo: glej ga, človeka, jaz sem vendar Borut Pahor. Kaj naj zdaj storim s temi mislimi, ki se mi pletejo po glavi? Pa s tem telesom in s temi copatami, kaj naj storim, recite mi, s to stranko? In ko vidim kakšno dekle ali ko se razburim pri razpravi zardim, kakor da bi moja kri iz same spodobnosti raje tekla drugam, pač v glavo. Kaj naj s seboj! Da se enkrat zbudiš kot Pahor, biti v Pahorjevi glavi, v tem primeru me bi samo še en “o” ločeval do Pohorja, pomislete, do Pohorja, pa bi bil potem: Mariborčan s še manj kisika. Pa medvedi, so še gorih? Pa opazovalni stolpi, ki sta jih navada in brezbrižnost napravila za nerazločljive od smrek, kakor da so debla lestve in kakor da se lahko rja kadarkoli prelije v smolo; ampak mar ni prav to bistvo socialne demokracije: kako gmoto rdeče in rjave rje zgodovine počasi prevesiti v življensko smolo in pri tem ne imeti preveč smole? Mar ni to neka zgodovinska navezava, ki mora še biti odkriti: samo en hakeljček in Pahor je Pohorje.
To se še da odkriti. Vse to bomo še videli. Ničemur pa ne smemo verjeti na prvi pogled. Mislim, da je splošno znano, da videzu ne gre zaupati, posebej tako negovanemu videzu. Nobenemu še denimo ni prišlo na pamet, da bi ne zaupal grdemu videzu. Grdo preprosto JE; grdo ni nekaj, kar samo izgleda grdo, ampak takšno tudi je. Lepo pa vedno vzbuja videz, da gre zgolj za videz. In tako je tudi pri meni. Imel sem to nesrečo, da sta se v toku mojega življenja srečala čudovita fiziognomija in bogato založen kozmetični kovček. Kako lahko rečeš ne takemu srečanju? Kako bi si lahko privoščil kaj drugega kot vzbujati videz, dajati se pogledu?
Ljudje, oni mi zaupajo. Verjamejo mi na besedo. Pa jim lahko dam kaj več kot besedo? Mar ni tako, da sva jaz in ljudstvo samo nekako zaročena, da pa vsako volilno leto odložima poroko, češ, “neizogibno je, stare simpatije ne zgorijo kar takole čez noč.” A dejansko lahko. Človek se postara ali pa ljudstvo izgubi dober okus. Nekaj od tega pride slej ko prej in oboje je globoko povezano s temeljnim fenomenom zahodne civilizacije, z modo. Tako okus kot staranje sta stvar mode. Moda je namreč fundamentalni občutek za čas, ki preostane človeku po zatonu vseh metafizičnih utemeljitev časa (Hegel, Husserl). Vsak razumen človek, ki danes poskuša zaznati neizprosni tok časa, se ozre na svojo ženo, oblečeno samo v perilo: če ne bo videl ogrizka njenega telesa, bo zob časa lahko zaznal vsaj na površini njenega perila, ki bo vsekakor drugačno, kakor ga je bil vajen do sedaj. In ko se mu žena nato usede na kolena in ko ji počasi gre z rokami po prsih, v resnici občuti sam Čas, kako utelešen v modi koraka čez telo njegove žene; ta mu nato gre z roko skoz lase, a on občuti le veliki piš zgodovine, ki mu mrši rjavolasje.
Tako je s časom. Pa gube? Ne bodimo malenkostni: to so struge tisočletnim rekam, ki jim v bolj prozaičnem in žurnalističnem slogu pravijo “ideje”. Ta obraz lahko vendarle razora samo Misel. Čas je rezerviran kvečjemu za Tanjino perilo. Ampak mar ni to na nek način prešuštvo? Mar ni res, da vsakič, ko si Tanja kupi modno perilo, prešuštvuje s samim Časom? Bog, da bi to ne prišlo v medije. Že kar zamislim si lahko naslove: “Pahorja je čas povozil, Tanjo pa podrl.” A tudi s takimi stvarmi se da obračunati. Z vsem se da obračunati in na vse se da računati; naj bodo to krščanski socialisti, desni liberalci ali pa preprosto gibanje za preporod kranjske čajniške kulture. Društva se odpirajo, ljudstvo se prebuja, zrak je nemiren; nek čuden duh nas oblega. Morda je to duh sprememb, morda pa moramo v stranki nehati s težkimi večerjami; morda pa je to samo sapica, ki se je ujela v moj ovratnik, majhen dih Kozmosa, ki sem mu za trenutek pustil poplesati v moji toaleti.
Zgodovina ali ogledalo - tako bi lahko opredelil mojo celotno življensko dilemo. Zgodovina ne dopušča ogledal, saj te nameni pogledu, ki ga ne boš mogel nikoli nadzorovati, pogledu zanamcev. Ogledalo pa po drugi strani ne dopušča zgodovine, saj kdorkoli, ki se rad gleda v ogledalo, potihoma upa, da se ne bo nikdar spremenil. Človeška stiska, vedno si najbolj radodarna do najboljših. Popusti mi vsaj za trenutek in mi prišepni način, kako združiti Ogledalo in Zgodovino: če so filozofi v zgodovini zaman iskali Um, lahko jaz v njej zagledam vsaj dober reklc.
Lep pozdrav!
B.
14. junij, 2008 ob 18:26
B! Ogledalo je tvoja zgodovina. Vsak dan starejša, vsak dan grša!
14. junij, 2008 ob 20:39
Tastar, a nisi bral “Slike Doriana Graya”?
15. junij, 2008 ob 10:08
borut pahor-dvojček, tvoj vzornik vsaj leo zgleda in brez vsebine lpo govoriči, ti pa tratiš čas za neberljivo…
15. junij, 2008 ob 10:08
tastar je ultra nategnjen komunjajzer, priviligiran bivši aparat čik udbaš…
15. junij, 2008 ob 10:13
g. FDV nadprofesor se pa nikjer ne zavzema, da bi sodnike in profesorje preluftal, mel več besede študentje ali pa stranke v postopku, vsaj npr, pri plači - ocena od 1-10 bi pomenila od 10-100% plače naslednji mesec, letno povprečje bi jim dal za 20(!)-ne 30(!)+ 2 meseca poleti(!) delovnih dni dopusta, če jih že iz dosmrtnih foteljev ne more raja vržt!
PS a ste že pozabili njegovo željo, da njegov veliki šef kandidira za presednika RS, pa po potrčkovi direktivi ni smel - saj bi potem kar g. nadprofesor prevzel vodenja sd - kako olast zamegli um - naredite si torej privatni zavod, g. nadprofeeor, če je tam vse bolje, lažje, manj obdavčeno, samo delat je pa treba, ni kar samouevno, da ti proračun vsakega 1. v mesecu nakaže prigofljano plačilce…