Predsednik nekdanjega Odbora za varstvo človekovih pravic Igor Bavčar je v izjavi za medije pred literarnim večerom in javno sejo odbora poudaril, da je Društvo slovenskih pisateljev (DSP) “pri artikuliranju vseh ključnih zadev, ki so pripeljale do današnje države, imelo eno najpomembnejših vlog v moderni zgodovini slovenskega naroda”.

Pred javno sejo Odbora za varstvo človekovih pravic, s katerim so se končale aktivnosti ob 20. obletnici njegove ustanovitve in procesa proti četverici JBTZ, je Bavčar poudaril, da je bila vloga DSP v okviru odbora v marsičem odločilna. “Društvo slovenskih pisateljev je s svojimi aktivnostmi, še preden je prišlo do aretacij, odprlo vsa ključna vprašanja takratnega časa - vprašanja demokracije, večstrankarskega sistema in človekovih pravic,” je zatrdil Bavčar. Po njegovem mnenju je DSP v odboru pokazalo pomembno vlogo predvsem z izjavo, ki je bila sprejeta in podpisana na zboru kulturnih delavcev ter s sprejetjem majniške deklaracije 8. maja 1989. “S slednjimi izjavami je društvo doprineslo k veliki množičnosti in jasni artikulaciji takratnih zahtev,” je pojasnil.

Poudaril je tudi, da je bil Odbor za človekove pravice inštitucija, ki je dajala ton celotnemu dogajanju pri procesu demokratizacije v Sloveniji. “Ustanovitev odbora je z množico ljudi, ki se mu je pridružila, in z zelo jasno oblikovanimi stališči, prinesla preobrat v razumevanju takratnega političnega položaja Slovenije. Šlo je za preobrat, ki je bil nepovraten,” še ocenjuje predsednik odbora. Kot je še prepričan, je odbor s svojo izjemno politično širino začel postavljati temeljne konsenze, ki so bili tako pomembni dve leti pozneje, ko je bila na plebiscitu sprejeta odločitev o samostojnosti Slovenije.

Andrej Aplenc in Niko Grafenauer za Vest:

Pesnik in nekdanji urednik Nove revije Niko Grafenauer je v izjavi za medije spomnil, da je pokojni pisatelj Rudi Šeligo, ki je bil v času procesa proti četverici predsednik DSP, v prostorih društva organiziral t.i. maratonske večere v podporo četverici JBTZ (Janez Janša-Ivan Borštner-David Tasič-Franci Zavrl). Grafenauer je pojasnil, da so bili to literarni nastopi in druge intelektualne artikulacije, ki so trajale vsak večer, dokler niso četverice izpustili iz vojaškega zapora na Roški. Obenem je poudaril, da so slovenski pisatelji in kritični intelektualci nasploh v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji orali ledino demokratičnih sprememb.

Igor Bavčar pred PEN-om za Vest:

Na vprašanje, kakšni so njegovi odnosi s predsednikom vlade Janezom Janšo, je Bavčar odgovoril, da je bilo njuno razmerje v zadnjih dvajsetih letih različno. “Bila sva sopotnika in politična tekmeca,” je dejal in pojasnil, da je čas “vse nas postavil na neka nova mesta in na neke nove vloge”. Po Bavčarjevem mnenju to ni nič nenavadnega in neobičajnega. O t.i. protitajkunski vojni pa je predsednik nekdanjega odbora dejal, da gre “za predvolilno zgodbo”. To je pokazala tudi parlamentarna razprave, je še prepričan Bavčar.

Kot je znano, je bil Odbor za varstvo človekovih pravic ustanovljen 3. junija 1988, potem ko so pripadniki tajne komunistične policije SDV (Služba državne varnosti) 31. maja aretirali takratnega komentatorja Mladine Janeza Janšo. Sprva je imel odbor delovno predsedstvo, ki ga je vodil Bavčar, po nekaj tednih pa se je oblikoval 32-članski kolegij. Najprej se je imenoval Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, po objavi novice, da je vojaška varnostna služba priprla podčastnika JLA Ivana Borštnerja, SDV pa novinarja Mladine Davida Tasiča, pa se je preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. V naslednjih mesecih je odbor postal najmočnejša civilno-družbena iniciativa v Sloveniji, ki je povezovala zelo širok spekter posameznikov in organizacij. Do leta 1990, ko je odbor prenehal obstajati, se mu je pridružilo več kot 100 tisoč posameznikov ter več kot tisoč kolektivnih članov.

Denis Sarkić