Bili smo na (že) osmem mednarodnem večeru šansonov La Vie en Rose, ki je po mnenju mnogih (v tem času) precej dozorel. Gallusova dvorana Cankarjevega doma je bila razprodana, snemalci pa smo imeli dovoljenje za snemanje prvih in zadnjih deset minut večera. Kar je tudi razlog, da v spodnjih posnetkih ne boste videli večine nastopov v tem večeru. Lahko pa vam iz prve roke povem, da se je večer v duhu šansona odlično prilegel in da je bilo vzdušje prav simpatično sproščeno. V glasbenem smislu smo bili pa tudi v zadostni meri potešeni.

Tudi letos je bil izbor nastopajočih pester. Gostitelja Vita Mavrič (idejni vodja večera) in Boris Kobal sta nekajkrat poskrbela za humorne vložke, najboljši so bili seveda tisti spontani izbruhi smeha, ko je Vita morala nekajkrat celo zapustiti oder. A žal vam teh posnetkov ne moremo ponuditi. Res škoda.

Naj vas potolažimo z dvema odličnima šansonoma. Najprej utrinek iz uvodnega dela večera, ko so za ogrevanje (v družbi Borisa Kobala) poskrbeli 4 mladeniči, po scenariju naj bi bili Kobalovi sinovi:

Nato pa je sledila slovenska priredba uspešnice Ne me quitte pas (za njen uspeh je pred mnogimi leti poskrbel Jaques Brell) v izvedbi Vite Mavrič:

Večer so v spremstvu zasedbe Cafe Teater Band (pod taktirko Jake Puciharja) popestrili mnogi domači izvajalci (Vesna Zornik, Mia Žnidarič, Marko Boh, Čompe, Mljask, Zoran Predin), nekaj mednarodnega duha pa je v dvorani zapihalo s pomočjo odlične francoske šansonjerke Mouron, ruskih interpretov Irine in Aleksandra Guščina, Avstralke Kate Hosking (Terrafolk), malce dlje pa sta se na odru zamudila še hrvaška pevca Arsen Dedić (ki je s seboj pripeljal tudi sina pianista) in Oliver Dragojević.

Evo, oče in sin iz rodbine Dedić:

In za konec še Oliver Dragojevič:

Katja Lenart