Je že tako obdobje, da me poleg zdaj že milih pomladih hormonskih izpadov, na vsakem koraku mešajo takšne in drugačne motnje. Od vremena, prenavljanja Ljubljane, nogometa, Busha, izpitov in žurov.

Koledarsko poletje je že skoraj tu, temperaturno je bilo, pa je šlo, upam, da se hitro vrne, saj aprilsko deževje in mrzli večeri junija pač niso za nikamor. Moji dnevi se na žalost ali srečo pričnejo nekje dopoldne in končajo pozno ponoči, če ne kar zgodaj zjutraj. In kako recimo naj se pametno oblečem, da bo moja oprava primerna za tovrstna dnevna vremenska nihanja? Dolge ali kratke hlače? Majica brez ali z dolgimi rokavi? Natikači ali superge? Zadji sedež mojega avtomobila je pravcata omara, saj moram biti pripravljena na vse. In ne, nisem edina, ki ne loči več poletne garderobe od zimske. Očitno je, da smo vsi zmedeni, saj med sprehodom po centru na razdalji nekaj metrov, vidim dekle v dolgih kavbojkah in supergah, jakno in ruto, takoj za njo pa tipčka zgoraj brez v japankah in kopalnih hlačah. Dajmo se zmenit no!

Na sprehodu po ljubljanskem mestnem središču je na skoraj vsakem koraku ogroženo moje življenje, saj delavski odri pač ne delujejo suvereno, sploh če delavci jedo sendviče, pijejo pivo in kadijo čike na pametni varnostni razdalji, vsaj par deset metrov stran. In ko tavam po labirintih iz ograd in trakov iz kraja zločina se, mimogrede spotaknem ob enega izmed 2719673804892ih novih količkov, ki jih je namestil naš Zoki, z malo manj sreče pa celo pristanem v kakšnem priprtem kanalu.

Da o cestah ne govorim. Najbolj popularna tabla to pomlad je sigurno tabla OBVOZ, ki se mi že prikazujejo v nočnih morah. In kljub ducatu novih odličnih cdjev, ki se sučejo v mojem radiu, mi sedenje v stoječem avtu brez klime pač ni ljubo. Pa ne da sem oboževalka klim. Niti slučajno. Kar se mene tiče, gre za najslabši izum v zgodovini človeštva, saj je ta hudič že poskrbel za moje boleče grlo sredi julija. Da o kvarjenju izgleda vsake zgradbe z grdo belo škatlo sploh ne začenjam.

Če se vrnem k cestnim norijam, bi na tem mestu rada opozorila vse nore kolesarje, naj vsaj znižajo jakost svojih ipodov, če ne celo raje iztaknejo belih slušalk iz ušes. Ali odprejo oči. In kljub temu, da niso več v prvem razredu in ne nosijo rumenih rutk okoli vratu, naj pred zebro vendarle pogledajo levo-desno-levo, predno se po kamikaško vržejo na avtomobilsko havbo in za nesrečo okrivijo šoferja.

Moški del populacije se je preselil v lokale z velikimi platni na katerih prevladuje zelena barva. Puncam je dolgčas, sama podpiram idejo, da jim na igrišče vržejo vsaj še eno žogo. Pa ne pravim, da nisem vesela, kadar vidim gol. Noro mi je, saj sem bila v življenju počaščena ujeti le kakih 10 njih. Ampak a je res tako težko zadeti gol, ki je velik toliko, kot moja soba???

In da bo slika popolna, nas je obiskal še g. George W., ki si je prisvojil pol slovenske policije in vojske, njegovih pa je bilo tudi nekaj cest in parkirišč. Pametno bi bilo, da bi se le-teh naučili na pamet, saj bi vas na nepravem mestu ob nepravem času lahko za vašo bit kaznovali z 250 evri. Oprostite izrazu, ampak koji kurac je g. Bush, da bom bežala pred njim?

Ob gledanju poročil me je kar groza. Ubogo Lauro je tako okupirala kopica specialcev, ki me mimogrede prej spominjajo na kakšne ruske mafijce, kot ameriške agente, da med svojim nakupovalnim podvigom ni utegnila zapraviti več kot 150 evrov. S svojimi črnimimi X5kami so možje v črnem na Prešernovem trgu uprizorili pravo predstavo. Po kopici mahajočih, a smrtno resnih in skrajno tajnih signalov, so kričujoč drug na drugega poskakali v svoja vozila in oddrveli. Da v koloni kloniranih črnih vozil ne bi prepoznali tistega, v katerem sedi Laura, so nas zamotili še s sirenami in oddrveli naproti nebeški hrani.

In ko je svoj nekaj urni cirkus v ponedeljek otvoril Georgie, je program srečanja dobil nove razsežnosti. Fejk program, ki ga mora ob takšnih veleobiskih sestaviti človek X, je padel v vodo že v ponedeljek, ko nas je presentila prva dama. In kako ta človek X sploh definira svoje delo? Kaj reče svojemu otroku, da počne denar, s katerim mu kupi Transformatorja? Pišem stvari, ki se potem ne uresničijo?

No, Edi je v poročilih povedal tudi, da je bilo med Janezom in Georgeom čutiti nekakšno kemijo. Z ujemajočimi modrimi kravatami sta se res nekam sumljivo objemala in veliko dotikala, za kakšno kemijo je tu res šlo? Očitno med njima res obstaja neka hecna vez, ki jo je George potrdil z nenavadnim darilom - snežno desko. Prosim?

In ja, preveč imam časa, da pustim, da me motijo te stvari, saj je vendarle čas izpitov. Morala bi ždeti doma s spuščenimi roletami in buljiti v knjige. Ampak kot zanalašč, je tudi letošnje izpitno obdobje polno dobrih koncertov in žurov. Navijam za to, da se jih prestavi na poletje, ki ga bom verjetno v večini preživela kar doma. Zakaj pa ne - naše mesto je najlepš poleti!

Komaj čakam na konec norij in še eno poletno edicijo Ljubljane!

Ajda Perme