Telesno navzoč ni Stanley Kubrick v Sloveniji nikoli bil. Veliko večino svojega odraslega življenja je prebil v okolici Londona, kjer je posnel celo vojni Full Metal Jacket (1987), ki se dogaja v urbanem Vietnamu.

Bil pa je navzoč s filmi, vendar: ko je prišel video, na videu; v kinematografih pa ga zadnjih nekaj desetletij (z majhnimi izjemami) ni bilo. Še prej je bil Kubrick v naših kinih redko, z več petletnimi zamudami ali sploh ne; bil pa je prikazan na beograjskem festivalu. Kinoizjeme so bile oziroma bodo: v prihodnjih dneh (zadnji odstavek), lani, leta 2005 s par predstavami Široko zaprtih oči (Eyes Wide Shut, 1999) in pa s kako kinotečno projekcijo tu in tam; tako je Kinoteka nedavno celo pokazala digitalno obnovljene Steze slave (Paths of Glory, 1957) v Mariboru. Med krivicami, ki so nas doletele, ljubitelje filmov, je “kino brez Kubricka” ena največjih, ker je Kubrick v kinu dosti drugačen od Kubricka na videu.

S Peklensko oranžo (A Clockwork Orange, 1971) je Kubrick osebno ustavil razdeljevanje svojih filmov pri nas; dejansko je imel moč tudi pri takšnih drugotnih stvareh. Glavna razloga sta bila neplačevanje deleža od prikazovanja in nelegalno kopiranje. Za mlajše generacije tako Kubrick na naših velikih platnih ni obstajal.

Prav tam pa torej zares zaživi. V avtorja je zrasel iz fotografa-samouka in je pri svojih filmih poleg režije, scenarija in montaže vedno poskrbel še za druge stvari, recimo še za fotografijo, čeprav so bili kot direktorji podpisani drugi (pravilo ceha), ki pa so ponavadi osvetljevali in snemali prizore. Kubrick je bil celosten avtor, ker je raznim delom filma dodal ne le svojo vizijo, marveč tudi “prstne odtise”.

Posnel je trinajst celovečercev, od katerih je zadnjih enajst bravur, ki jih odlikujejo izjemni kadri in napredna raba opreme; takšno je denimo “steadicamsko” zasledovanje dečka na triciklu v Šajnanju (The Shining, 1980). Posebej se je posvetil tudi glasbeni opremi in domislil nekaj nepozabnih sklopitev zvoka in slike, kakršen je prizor v Odisejadi v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968), v katerem primat spoznava uporabo kosti kot orožja, zadaj pa bobni skladba Tako je govoril Zaratustra nemškega Straussa, Richarda; viža, ki mastno podčrta plezanje človeka po razvojni lestvi.

Vse to — celoten Kubrickov opus — smo lahko na velikem platnu doživeli lani, marca 2007, ko je Slovenska kinoteka pripravila veliko retrospektivo. Programski vodja Boštjan Miha Jamberk i.dr. si za to zaslužijo veliko pohvalo.

Ta teden se Kubrick v manjšem obsegu vrača v Kinoteko v okviru Euroteke — kazanja najlepših evropskih filmov. Od torka do petka bodo vsak dan dvakrat (ob 16.00 in 21.00) zavrteli naslednje filme v tem vrstnem redu: Odisejado v vesolju, Barryja Lyndona (1975), Peklensko oranžo in Šajnanje. To so prav štirje Kubrickovi filmi, ki jim video največ vzame, na velikem platnu pa zaživijo najbolj posebna življenja.

Robert L. Tuva