Vsak, ki ima pet minut časa o tem nekaj pove. Danes bom o tem govorila tudi sama. Običajni ljudje le težko razumemo, kako je do teh pojavov prišlo, da nekdo z minimalnimi sredstvi odkupi največja državna premoženja in postane najbogatejši. Kako z lahkoto se pridobi enormne bančne kredite, le na besedo in ime.

Nič ne pomaga, da se politiki med seboj obtožujejo s tem kdo je bolj kriv, ve se, da brez vsesplošne politične podpore do tega nebi prišlo. Dokler se jim je splačalo biti tiho in se sprenevedati so nad tovrstnim početjem vzdrževali molk in tiho podporo. Sedaj pa kar naenkrat, kot bi se vsi skupaj zbudili iz kome in opazili vse nelegitimno, moralno-etično sporno početje. Vsi so postali apologeti pravice, resnice in poštenosti. Vprašanje je, ali se bo vse končalo s politikantsko retoriko in obmetavanjem ali je dejansko kdo pripravljen kaj storiti, kaj spremeniti. Žal zaradi preteklih izkušenj nismo optimisti, saj so se naši politiki vse prevečkrat izkazali za oportuniste, neodločne in brez jajc, da bi z določenimi ravnanji naredili konec in politiko obrnili v drugo smer.

Pa se odmaknimo malo stran od razvpitih gospodarskih tajkunov, ki so sedaj pod žarometi ter poglejmo invalidske veljake in gospode, kjer bomo našli kar nekaj vzporednic sistemske narave, predvsem glede sprenevedanja politike o tem, kaj se na tem področju samovoljnega počne. Še več, kot smo že nemalokrat pisali, se brez političnih podpor, povezav in interesov preprosto ne da izvajati. FIHO sredstva so izvzeta iz proračuna in FIHO upravlja le peščica t.i. predstavnikov invalidskih organizacij, torej je sistemsko prepuščena privatizaciji.

Vodstvo FIHO že dlje časa kopiči namenska sredstva za morebitni odkup delnic Loterije Slovenija in za plemenitenje. Kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno, je bil odgovor v.d. direktorja g. Juga na naše vprašanje. In s tem se pove veliko. Vsi vedo, kaj je sporno, kje so korozije, kaj je legitimno in kaj ni, a se poskrbi, da je sistem takšen, da se vse to legalno dopušča. Politika vseh vrst in z vseh strani, ker njim pride prav. Ko je pred leti izbruhnila afera Rdeči križ, se mi je porodilo upanje, da se bo končno pod drobnogled vzelo utečeno prakso investiranja, obračanja in plemenitenja namenskih sredstev humanitarnih in invalidskih organizacij, a se je vse končalo z medijskim pompom. Sistem in praksa tovrstnega početja pa je še vedno dopuščena in tolerirana, ne samo s strani politike, ampak tudi s strani številnih institucij, ki se ne čutijo pristojne in ne ukrepajo, čeprav vsi vedo n priznavajo, da so sistemske luknje in odsotnost pravnih sredstev, takšna nelegitimna ravnanja vzpodbujajo. Računsko sodišče se ne spušča v vsebino, Urad za preprečevanje pranja denarja ni pristojen, tako kot tudi ne Urad za nadzor iger na srečo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za finance prav tako ne želita posredovati v ta resor, za katerega se izkaže, da pravzaprav nima nobenega nadzora in kontrole. Državni zbor in Vlada pa se svojih odgovornosti in pristojnosti izmikata ali pa sprejemata ukrepe, ki so le navidezni triki za javnost. Še nihče ni odgovoril kako je prišlo do lastninjenja ogromnega društvenega premoženja (počitniški domovi, stanovanja, rehabilitacijski domovi, invalidska podjetja), ki je postalo lastnina posameznih društev. Register ali popis le tega država ne premore ali ga morda ne želi imeti.

Nič nebi bilo tako sporno, če bi se to premoženje uporabljalo skladno s svojim namenom, v korist posameznikov in posameznic, a žal nedemokratičnost delovanja invalidskih organizacij dopušča popolno samovoljo nad koriščenjem in uporabo tovrstnih objektov invalidskim funkcionarjem. A gre se še dlje, v trženje. Tako se ustanovi gospodarska združba, ki s tem premoženjem upravlja, trži in razpolaga. Primer tega je Dom paraplegikov na Pacugu, ki ni več last Zveze paraplegikov Slovenije, ampak gospodarske združbe, ki je bila ustanovljena s strani nekaterih članov. Vse to je baje povsem legalno, da se objekt, ki je bil zgrajen na podlagi lažnega prikazovanja, da je hrvaška vojska paraplegikom odvzela dom v Novigradu in torej je potrebo članom zagotoviti nov objekt za rehabilitacijo. Dom se je gradil in še vedno ni zgrajen, vanj je bilo vloženih več kot dve milijardi starih sit. Trenutno premore štirinajst postelj. Kar pa je pri vsej stvari najbolj osupljivo je dejstvo, da so mnogi vedeli, da gre za prevaro in laž. Hrvaška vojska je zgolj eno leto uporabljala objekte, v času vojne, leta 1993, v vseh preostalih letih vključno tudi z letošnjim pa se objekti v Pineti v Novigradu množično koristijo. ZZZS, ki je tudi lastnik dela objektov, je bi vsa leta sofinancer obnovitvene rehabilitacije v Novigradu in hkrati tudi sofinancer t.i. nadomestne gradnje na Pacugu. Čas direktorovanja gospoda Miklavčiča, ki je, kot sem predvidela ostal znotraj humanitarnega biznisa in odšel v Rdeči križ. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko dobi za svoja svetovanja. Tudi v Odboru za invalide DZ RS, ki je obstajal na začetku devedesetih in je sprejemal pomembne politične odločitve na tem področju, najdemo imena, kot Janez Jug (takratni poslanec LDS, sedanji dolgoletni v.d. direktor FIHO), ga. Danica Simčič, kasneje članica Sveta FIHO, ki pa žal ni nikoli utegnila priti na sejo in seveda vseprisotni, vsemogočni in zimzelen g. Šuštaršič. Tudi MDDSZ, ki lahko sofinancira le investicije v institucije znotraj javne mreže, ne pa investicije NVO, je prijazno naredilo izjemo in doniralo za Pacug svoj delež, ministrovanje g. Ropa in g. Dimovskega.

A da nebi vleklo vse na levo povejmo, da je znal v prostorih Društva distrofikov Slovenije, katerega predsednik je g. Šuštaršič v Izoli, svoje čase dopustovati tudi g. Janša, pa brata Podobnik, … zakaj pa ne, prijazna gesta pač. Tako kot doprsni kip, podarjen s strani Zveze paraplegikov Slovenije, g. Pučniku.

Pred dvema letoma sem na javnost naslovila vprašanje, »Kaj počne Joško Joras na Pacugu?«
možnost: Pomaga Zvezi paraplegikov pridobiti zaseženo premoženje v Pineti, zaseženo s strani hrvaške vojske.
možnost: Je na obnovitveni rehabilitaciji.
možnost: Opravlja geodetske meritve, da začrta mejo.

Danes nam je odgovor znan, zaposlen je kot upravnik doma in po informacijah, ki jih imam je v gospodarski družbi z Domom paraplegikov zaposlena tudi njegova hči. Gospod Starman je poskrbel tudi za to. Nenazadnje jih v eni izmed štirih tožb, ki jih je proti meni vložila Zveza paraplegikov Slovenije, zastopa odvetniška pisarna Starman, eden od sinov. Obtožena sem, ker sem javno govorila o dokumentih pridobljenih na podlagi informacij javnega značaja.

Sestavil se je zanimiv mozaik, ki kaže na tesno prepletenost, sodelovanje in partnerstvo politike in invalidskih organizacij. Stanislav Brenčič je kot predsednik Odbora za delo, družino socialne zadeve in invalide DZ je leta 2005 na odboru izglasoval, da se iz sredstev FIHO mimo razpisa nameni dodatnih 450.000.000 sit za dokončanje objekta na Pacugu. Kasneje pa je ugotovil, da za odločilna dejstva ni vedel in da jih sliši prvič. Bil je mnenja, da je projekt prebogato zastavljen in da nima znanih parametrov za dokončanje gradnje. Kljub vsemu je potrebno kot dober gospodar ravnati tudi naprej. Dejstvo pa je, da je Zveza še vedno lastnik imetja v Pineti, ki pa ga ne bo mogla upravljati.

Za več o zadevi lahko kliknete na dokumente, do katerih sem prišla s posredovanjem pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja.

13_06_2005doc.zip

15_06_2005rtf.zip

16_12_2005doc.zip

25_07_2005doc.zip

Kdor zna in zmore, pač zna. In kaj je tu narobe?

Elena Pečarič