» Boljševiški pankrti ?«
Miho Jazbinška poslušam v mestnem svetu že tretji mandat, torej že deset let in razprave, ki jih je imel so bile tedaj redno na vsako točko tudi po pol ure dolge, tako da smo po njegovi zaslugi sedeli vsaj deset ur delj na sejah. In kaj se ob takem razpravljanju zgodi. Ko sem pregledoval stenogram, sem ugotovil, da mu je vsakič že po dveh minutah ušla koncentracija in da je potem govoril v strokovnjaški terminologiji kar mu je padlo na pamet. In tako je z 99 odstotki njegovih prispevkov. Priznam da je raven jezika visoka, vsebina pa šibka da je kaj. In že to, da v desetih letih ni premogel niti enega samega pozitivnega prispevka tudi dodatno pove vse. Toda primitiven, kot je izraz tajkun, Jazbinšek ni bil nikoli in na to sem ga opozoril.
Kralja na Betanjavi poznamo vsi in to je sijajen opis tajkuna, saj mu cerkvena oblast ne dovoli da bi priznal svoj zločin, ko si je na drugih prigrabil premoženje, ampak ji kot moč in oblast mora služiti naprej. Je torej velik lopov. Tajkun je pomensko in vsebinsko isto, je velik lopov in to je prvi izrekel predsednik vlade. To je žaljivka in to primitivna žaljivka. Za velike lopove so imenovali boljševiki po letu 1945 velike podjetnike in jih zapirali in celo streljali, enako po istem vzorcu je poizkušal Roman Albreht leta 1972 uničiti močne direktorje uspešnih podjetij kot anarholiberalce .Vzorec je znan,ime je psovka, temeljni problem pri tem boljševiškem vzorcu in zato to tudi boljševiški vzorec, je da sodišča tukaj ni, saj mu ideološka oblast narekuje z vso pezo javne propagande kdo je tajkun in ona odloča komu je treba soditi in koga obesiti. In to je boljševiški jezik, ki ga danes ponavljajo boljševiški pankrti, če govorim po njihovo. Toda ali ni to kar sem rekel žaljivo. Še kako škodljivo pa je če taka beseda meso postaja.

Peter Božič