Od bivanja v japonski omari k letalski promociji knjige do persone na konju. Ko hodim po ulicah mesta, se na trenutke vprašam, kam gre ta svet. Čeprav je res, da ga nisem še fizično obšla, mi pa multitehno variante to omogočajo. Sploh me nove tehnologije navdihujejo. Tudi kiborginje ;) Če boste imeli čas, pridite 13. junija na ploščad pred Metalko na otvoritev ROBOVOXA ;)

Si predstavljate, da nekdo biva v vaši omari? To se je spraševal moški iz mesta Fukuoda na jugu Japonske, ki je sicer živel sam v hiši. Vse bolj se mu je dozdevalo, da mu nekdo krade hrano. Namestil je kamere v stanovanju in jih povezal s svojim mobilnim telefonom. Ko je tako nekega dne hodil po opravkih, je na ekranu svojega telefona zagledal žensko, ki se sprehaja v njegovem stanovanju. Takoj je poklical policijo. In kaj jim je ženska, stara 58 let, rekla? Opravičila se je češ, da ni imela kam. Sumijo, da je nekaj mesecev preživela v omari, ki je možakar ni uporabljal. Tam so našli blazino in plastenke vode. Bi se to lahko zgodilo komu v naši državi? Koliko stanovanj pravzaprav sploh imamo na voljo za takšne, ki stanovanja nimajo?

No, žal pa nimamo multimilijonarja, ki bi nad našo državico, ki je kot eno veliko mesto, odvrgel nekaj milijončkov, kot se je zgodilo v indonezijskem mestu Serang, 60 kilometrov vzhodno od Džakarte. Vendar 42-letni multimilijonar ni bil zgolj radodaren, čeprav je poudaril, da rad deli svoj denar s tistimi, ki ga potrebujejo. Ne, Tung Desem Waringin je promoviral svojo zadnjo knjigo na malce »nor« način, kot je priznal, saj je sedel v enega od svojih letal in iz zraka odvrgel sto milijonov rupij, kar je sicer le sedemtisoč evrov, vsak bankovec pa je opremil s promocijskim materialom o svoji novi knjigi.

Promocija je dandanes resna stvar, pravzaprav najpomembnejša. Promovirajo se vsi: umetniki, politiki, navadni ljudje. Vse te persone si prizadevajo v sebi obuditi fascinacijo nad lastno podobo in s tem prevzeti drugega, ki je, če je persona, torej maska, navdušen nad pravilnimi proporci teles ali oblačil ali nad izbranimi besedami in stavki, ki mu jih uspe zaznati v nekaj minutah. Kajti potem je treba že odbrzeti šefu ali opravkom naproti.

To hitenje v praznem prostoru, ko personae ne vidijo ne sebe ne drugih v globino, pač pa le na površini, je lepo ponazoril Mladen Stropnik na 1.13 sek v svojem videu Ride a Horse, v katerem se poigrava z metaforo biti na konju, biti na heroinu, jahati konja. Hkrati z intimo občutimo tudi ironijo nad hlastanjem za uspehom, za katerega pa nikomur ni jasno, kaj sploh pomeni. Morda nekaj takega, kot je tole?

No, vsekakor bi bilo bolje, če bi napredovali v plesnih tehnikah ;)

Irena Levičar