»Zadnje predavanje je bilo tole,« sem brezbrižna zlagala popisane papirje v mapo, »se zavedaš tega?«. Štiri leta so zletela prehitro. Predavateljica nas je z neko klišejsko besedno frazo pospremila na preddverje počitnic in izpitov, mi pa smo se raztepli po fakultetnih hodnikih in stopnicah. Samo še kratek čas smo – študenti … Kako nenavadno učinkuje ta beseda … Pha, pa še kaj! V času Finžgarjevega »Študent naj bo!« morda še, dandanes pa se je svetost in pomembnost za njo razblinila.

Učitelji, starši, pravzaprav vsi radi modrujejo o učenju, študiju in nenazadnje o študijski mentaliteti nekdaj. Da so se včasih učili iz res pravih in sofisticiranih bukvic. Pa da je včasih tisto znanje kaj veljalo, da je nenazadnje veliko bolj jasno izdajalo njegovega nosilca. Da so bili učbeniki težji, učni načrti obsežnejši … V glavnem, včasih je »biti študent« zares nekaj pomenilo. Še Prešeren je rad povedal, kako so ga mati ponosno čakali na vratih, ko se je vračal z daljnega Dunaja … Ne vem, če se morda tega področja drži podobna fama nostalgičnega stremljenja za preteklostjo in zrežirana fascinacija nad njeno perfekcijo, kakor danes opažamo npr. pri kultu Jugoslavije, obujanju tradicionalnih ljudskih šeg in še česa, ampak dejansko mi to čaščenje študentske srenje nekdaj vzbuja grenak priokus. Da smo študenti danes nekaj zgrešili, nekaj zamudili, da je nekaj moralo iti hudo narobe. Niti duha ne sluha ni namreč o t. i. »študentu naj bo«, o liku sofisticiranega mladca ali mladenke, ki dejansko nekaj »ve«, kakor »naj bi bilo« to nekdaj značilno za študente.

Kolikšen sod znanja danes drži povprečen študent? In kaj se nenazadnje sploh smatra za znanje, za razgledanost in vednost? Morda to, da osnovnošolski matematični geniji ne znajo navesti niti ene leposlovne knjige, ki sem jim je vtisnila v spomin; da študent družboslovja z največjim veseljem popolnoma odmisli številke in številsko logiko; da srednješolec veselo zamenjuje med astronomijo in astrologijo, da študent neke tehnične smeri meni, da se ga etika in morala ne tičeta? Čakaj, čakaj … A ni Seneka nekoč rekel, da se ne učimo za šolo, ampak za življenje? Problem je, ker danes povprečni šolajoči se misli ravno obratno. Oziroma je celoten družbeni diskurz nastavljen tako, da drugače skorajda sploh ne more misliti. Znanje je postalo tržni artikel, postalo je kanal, vidni kanal, s katerim lahko uveljavljamo svojo pomembnost, zaslužnost, vrednost … Postalo je strateško orodje in orožje. Iz njega smo napravili čisti objekt.

V osnovno- in srednješolskem procesu smo potisnjeni v malo morje predmetov, v vesolje planetov z imeni »zgodovina«, »matematika« …, ki obstajajo neodvisni drug od drugega in jih učenec interpretira samostojno. Dovršenost išče ločeno, iz ene šolske ure v drugo. Njegov učni uspeh je zadovoljiti posamičnim zahtevam ločenih predmetov in avtoritet učiteljev za njimi. Ni šans, da bi lahko jasno in z dojemanjem vse te samosvoje »planete« razumel kot dele vesolja, da bi uspel vse partikularne informacije združiti v neko holistično celoto. In s tem se izgublja tista tako idealna funkcija šole – da vzgaja misleca. Misleca, ki se bo znal vprašati »Zakaj?« ali pa »Glej, glej, tole je pa zanimivo!«. Vzgaja le robote, ki na najbolj genialne načine skrbijo za distribucijo informacij in podatkov, ki so združeni v neke kvazi forme, povsem umetno nastale, ki jim pravimo učni predmeti. Zadeva s šolskimi predmeti se sliši precej fino in je za šolski sistem pragmatično najlaže uresničljiva ter daje tudi hitro dosegljive otipljive rezultate. Izza teh učnih predmetov oz. v njihovo meta-stanje pa zmore vkorakati le malokateri šolajoči se.

Tudi v študijskih vodah ostaja proces precej podoben – znova kopica podatkov, malo morje informacij, ki serijsko proizvajajo »fach-idiote« in jih na koncu okrancljajo še z listino, ki naj bi potrjevala njihovo znanje, usposobljenost. A če vprašate študente, bo le malokdo dovolj drzen in samozavesten, da se bo širokoustil, da dejansko nekaj ve, da s svojo paleto znanja zadovoljuje profilu, ki se sveti na listini. Res je, da v svet, v borbo za kruh, stopamo z eksplozijo podatkov v glavi. Radikalno gledano, ta eksplozija prej ali slej konča v kaosu neštetih točkastih podatkov. Problem je, ker ostaja to znanje povsem neizkoriščeno oziroma med sabo nepovezano. Šolajoči z njim ne znamo prav ravnati. In tega nam skoraj nihče ne pokaže. Šoli na kateri koli stopnji manjka torej holizma. Ta za razliko od zgoraj omenjenih učnih predmetov ne daje tako otipljivih rezultatov in za nameček zahteva večjo usposobljenost učitelja, drugačni premislek šolanja kot takega.

Današnji šolajoči smo bolj kot kdaj koli izpostavljeni katapultom informacij – skozi medije, šolo, neformalno izobraževanje itd. Veliko vemo – toda, ali zares Vemo? Po drugi strani pa nas kot Prometeja kljuva nelogična in protislovna družbena realnosti – da ostaja naša prihodnost, naša poklicna usoda ne glede na leta šolanja in tisoče strani v knjigah na majavih tleh. Popoln paradoks torej glede na prej omenjene kvazi-idealne »stare čase«, ko je »študenta, ki ve«, čakala ne le sanjska služba, ampak višji družbeni status. Posubjekteno znanje je torej učinkovalo tudi kot zunanji objekt in sprovedlo vlogo njegovega nosilca. Današnja družba pa je tole zadnjo enačbo radikalno preinterpetirala in ustvarila to, kar imamo sedaj. Znanje je instrumentalizirala. Vedenje se tako kaže v lastninjenju točkastih informacij, ki so preveč prežvečene in slečene vsega tistega, kar bi lahko pripeljalo do »aha-efekta«. Pozablja se, da je umetnost učenja predvsem umetnost pomagati odkritjem. Koliko študentov v letih svojega celotnega šolanja dejansko iz distribucije preide v fazo odkrivanja in povezovanja hrbtne plati prostituiranih podatkov?

Maja Ratej