Svoje vtise in občutke ob razstavi Jerman v Galeriji Škuc sta zgodovinar, teoretik in umetnostni kritik Ješa Denegri in umetnik Uwe Laysiepen – Ulay, podala v daljšem intervjuju:

Prevod:
Tevž: V Zagrebu na tvoji razstavi, je bil (Jerman) zelo navdušen nad tvojim delom in je dejal, da mu je sedemkrat prišlo, ko je videl tvojo razstavo.
Ulay: A ob razstavi Fototot.
Jaz: Kako ste se počutili ko ste izvedeli, da vam je umetnik posvetil svoje delo?
Ulay: Seveda se bil počaščen in tudi dotaknilo se me je, ker imava ogromno paralel.
Kot je bilo omenjeno sem imel, se mi zdi 1979 v Gradski galeriji v Zagrebu razstavo, ki je bila pomembna Željkotu. In od tam je imel afiniteto po istem vokabularju in podobnem radikalnem pristopu, ne samo do fotografije - kajti v bistvu je bil uničevalec fotografij, on črpa iz tradicije art destrukcije etc….Tudi jaz sem imel podoben odnos do fotografije in do umetnosti, skratka art destrukcija in kreacija. Mislim, da dolgoročno, kot vidimo sedaj, da smo umetniki kakor Željko in jaz in tudi drugi performativni in konceptualni umetniki, že od Dada iz začetkov 20 st., sledili rdeči niti skozi 20.st., ki se imenuje anti umetnost. Jaz mislim da je bil Duchamp velik zagovornik te dobe. Še vedno se strinjam, da pripadam tej rdeči niti in tradiciji. In o podobnostih in značilnostih bom govoril tudi v mojem predavanju. Mislim, da je Tevž vložil veliko truda, da je postavil to razstavo. Moje spoštovanje in občudovanje za izvedbo, saj je odlična razstava in sem zelo vesel, da sem bil povabljen sem, kajti kot mogoče ne veste, imam dolgo zgodovino prihajanja na Hrvaško, Srbijo in Istro.
V teh fotografijah prepoznavam ljudi, ki jih poznam iz tistega obdobja,
Kajti tudi prvi, ki sem ga srečal v Ljubljani – kajti razen Tevža nisem nobenega poznal – je bil Ješa Denegri.
Jaz: In poznata se že od prej?
Ulay: Ja, iz Beograda iz Študentskega kulturnega centra.
Jaz : A ste bili že prej v Sloveniji?
Ulay: Niti ne, no sem bil dvakrat na letališču.
Jaz: Srečala sta se v Beogradu?
Ješa: Z Ulayem sva se srečala u Zagrebu, kjer je Ulay imel razstavo, ki jo je že omenil, Fototot – v Gradski galeriji v Zagrebu. To je bilo tik preden je Ulay začel delovati skupaj z Marino Abramović. To je bila njegova zadnja samostojna razstava. Takrat smo se srečali in spoznali. Njegovo delo me je zelo impresioniralo.
Jaz: Zdaj bi vas še malce več povprašala o današnji razstavi in o avtorju, ki ga poznate bolje kot jaz…
Ješa: Jerman je pred kratkim umrl, in ta njegova smrt je posvetila eno usodo, eno veliko življenjsko zgodbo in ne samo eno umetniško zgodbo, umetnika temveč, to je ta famozna skupina 6 avtorjev v Zagrebu Stilinovič, Demur, drug Stilinovič, Vučemilovič, Martek in je eno pomembno zgodovinsko poglavje, brez dvoma, za hrvaško in jugoslovansko umetnost – to je ta neka sredina 70 let, z vsem dogajanjem v tem obdobju.
Jerman je začel kot fotograf in moja prva srečanja z njim so bila na razstavah kot je bila: Nova fotografija, ki jo je organiziral Muzej sodobne umetnosti v Beogradu, in njih direktor, zelo pomemben kritik, Radoslav Putar, ki je Jermana zelo podpiral. Iz Slovenije je za pojavnost fotografije skrbel Salon Rotovž v Mariboru, kjer je bila močna fotografska scena. To je bilo še preden se je združila skupina 6 avtorjev, je Jerman kot posameznik, delal nekaj kar se je imenovalo anti-fotografija. Razrili so se foto kriteriji ki so negovali, to da rečem visoko estetiko fotografije – perfektnost posnetka, to kar je bilo karakterno za profesionalno fotografijo.
On je delal na način, da bi vzel foto papir in bi polival emulzijo, luknjal in pisal parole, kot je Krepaj fotografija, raziskoval je en medij ki je imel takrat, svojo visoko estetiko. In prenesel je medij fotografije od tistega, kar se je imenovala fotografija fotografov v tisto kar se je potem imenovalo fotografija umetnika. To je obdobje, ko se medij fotografije ne ukvarja samo z zapisom zunanje realnosti, da se snema nekaj izven , temveč da se vzpostavlja vprašanje, kaj je to ta medij sam po sebi.
To je bil začetek sedemdesetih,
Vse to je na sledi konceptualne umetnosti, ki vzpostavlja vprašanje, kaj je to umetnost, ne več v zatečenih kategorijah, temveč se preizprašujejo različni postopki, npr. : slikarji – en slikar iz tega obdobja Boris Demur se je ukvarjal z analitičnim slikarstvom, ki je primarno slikarstvo torej slikarstvo, ki preden pride do forme, preden ko pride do ekspresije, v bistvu se beležijo sami postopki, nekaj podobnega je dela Jerman v domeni fotografije. Torej delo s papirjem in emulzijo, s sredstvi fotografije. In ne vzeti kamere, kakor vi sedaj mene snemate, temveč postaviti vprašanje o tem – kaj so sestavine fotografije še preden nastane posnetek.
Ona je iz sredstev in drugo, to se začne prenašat na njegovo telo. In to je tudi podobnost in povezava med Ulayem in Jermanom.
To je primarna fotografija, sredstva so del fotografskega medija, torej papir, emulzija in potem se on uleže in ostane na soncu oz. ne vem kje, in ta proces dela sam po sebi. To je ta neka tradicija fotografije brez uporabe kamere, ki se vleče se iz Dadaizma ali iz Nadrealizma na nek svoj način.
Za tisto obdobje, so bili to veliki odmiki. Nadaljnje je Jerman prenesel vse to na svoje osebno življenje, to kar se je zgodilo ni bila več fotografija niti noben drug medij, temveč njegovo življenje. Npr. To delo tukaj - to je njegovo leto.
Jaz : Obkroža nas vse kar se mu je dogajalo , kot nekakšen dnevniški zapis…
Ješa: Ja kot dnevnik in fotografija. Tu se nahaja, kot vsakodnevno situacijsko dogajanje.
Vse kar se mu je zgodilo tistega dne. In lahko opazite, da je on glavni subjekt vseh teh fotografij.

Robertina Šebjanič