Uvod

Danes je po dveh desetletjih razvojnih vprašanj demokracije in vseh oblik preobrazb, tudi medijske, mogoče reči, da je v očeh javnosti čas tranzicij(e) končan. Čeprav mnogi bolj ali manj upravičeno razumejo medije kot strateško vprašanje, javnost od njih povsem nedvoumno zahteva: upoštevali vas bomo samo pod pogojem, da vam bomo lahko verjeli in da boste imeli kaj povedati. Zaveza javnosti je torej najbistvenejša zaveza medija, nad njo je samo profesionalna etika.

Delo je bilo vedno označevano za osrednji slovenski dnevnik, hkrati je v slovenski družbi simboliziralo bodisi njen razvoj bodisi njen razkroj, včasih pa oboje hkrati. Bilo je strateška točka in bilo je križišče med civilno družbo in politiko. Delo nikoli ni bilo samo medij med mediji, temveč je bilo referenčna točka za druge medije, tudi za centre moči. Kandidaturo za odgovornega urednika Dela sem sprejel na pobudo predsednika uprave, članov nadzornega sveta ter ob polni podpori lastnika z nedvoumno predpostavko in z mandatom, da Delo stopi v novo razvojno obdobje, ki bo v negativnem smislu razvezano omenjenih tranzicijskih značilnosti, hkrati pa v pozitivnem zadržalo vse standarde dosežene odličnosti in profesionalizma ter ostalo najpomembnejši tiskani medij v državi.

Uredniška politika

Dela si niti ne morem niti ne znam predstavljati drugače kot prostor za hitro in dobro informacijo, predvsem pa kot prostor za argument. Iz te predpostavke se zavzemam za uredniško politiko, ki bo počivala na sledečih izhodiščih:

Temeljno merilo novinarskega dela in urednikovanja je zaveza javnosti oziroma interes javnosti.
Uredništvo je samostojno, avtonomno in v novinarskem smislu ločeno od uprave in lastnikov, pri čemer veljata načeli korektnosti in sodelovanja v zadevah, ki zagotavljajo skupen profesionalni razvoj.
Uredništvo Dela je izključno na Delu, novinarji so v svojem profesionalnem delu zavezani svojim urednikom in odgovornemu uredniku, in ne političnim, gospodarskim, medijskim ali drugačnim centrom moči zunaj hiše.
Merila določanja uredniške politike so: temeljne človekove pravice, temeljne liberalne vrednote prostega pretoka idej, mnenj, kapitala, blaga, storitev, ločitev cerkve od države, spoštovanje religioznih prepričanj, ločenost in avtonomija vej oblasti.
Delo na svojih straneh odpira prostor za relevantno intelektualno in družbeno razpravo.
Kot prvi tiskani medij Delo izkazuje prednosti bogate dopisniške mreže in omogoča raziskovalno (preiskovalno) novinarstvo.

Sprejemam temeljno zavezo, da bodo imeli uredniki in novinarji Dela proti političnim, gospodarskim, medijskim in drugim centrom moči mojo popolno podporo pri avtonomiji svojega dela. Temeljna zahteva pri tem je, da se držijo dogovorjene in transparentne uredniške politike in profesionalizma. Točneje povedano: k bistvu osrednjega medija spada moč argumenta. Vrednota, ki jo izrecno poudarjam, je spoštovanje različnosti v pogledih. Različnost ni samo predmet profesionalne in siceršnje tolerance, pač pa je kakovost, ki je bila v slovenski javnosti vedno iskana in dobro sprejeta in edina zadovoljuje merilo najširšega kroga bralcev. Na drugi strani različnost prinaša izrazito pomembno zahtevo po dobrem argumentu in točnosti navedb oziroma podatkov. Želim ustvariti profesionalno ozračje, v katerem bo odprtost do drugačnih prepričljivih argumentov vsaj toliko spoštovana kot radovednost glede hitrih, točnih in dobrih informacij. Poleg tega različnost mnenj na ravni argumentov kot stanje medijske kulture zahteva dostojnost v njihovi predstavitvi, kar naj v prihodnje postane profesionalni aksiom.

Urednike redakcij in seveda tudi novinarje si predstavljam kot sodelavce, ob katerih na dnevni ravni nastajajo stališča hiše do dogodkov, ki terjajo komentiranje. Prav takšno si predstavljam sodelovanje v iskanju zunanjih sodelavcev in intervjuvancev ter pomoč uredniku SP pri nastajanju osrednjega intelektualnega izdelka, Sobotne priloge.

Ob ločenosti uredništva od uprave in lastnikov sem poudaril načelo bontona in sodelovanja v zadevah, ki zagotavljajo skupen profesionalni razvoj. Gre za standarde, ki so v medijskih hišah razvitih demokracij uveljavljeni in samoumevni. Lastniki in upravljavci na eni strani zagotavljajo avtonomijo dela, uredništvo na drugi pa korektnost v odnosih in načelno sprejemljivost za pobude na področjih, ki niso v njegovi pristojnosti. Načelni kolegialni odnosi različnih delov medijskega sistema ne pomenijo oškodovanja interesa javnosti. Če pride do takšne nevarnosti, vpletene strani sedejo za skupno mizo in razpravljajo o rešitvah.

Profesionalne okoliščine in izhodišča za razvoj tiskane izdaje Dela

Slovenski mediji glede na medijsko razvite države zaostajajo pri interdisciplinarnem pristopu k obdelavi informacij. Po svetu se je v zadnjih treh letih pokazalo, da se bralno krčijo časopisne hiše, ki se niso posodabljale. Časopisi, ki so centralne redakcije poenotili, jih sinhronizirali z internetno izdajo in morebitnimi brezplačnimi edicijami, praviloma dosegajo sinergične učinke in ugotavljajo rast, tako naklade kakor prihodkov. Strinjam se z ugotovitvami, da Delo potrebuje razvoj v to smer in da je dobro, da organizacijsko poenostavi pretok informacij med edicijami, časopisnimi in internetno. Kar zadeva organizacijo dela, se mi zdi, da so na Delu rezerve, vendar menim, da pri spremembah ni prostora za revolucijo – ta je bila v tem mediju že preveč zakoreninjena – temveč za nastavitev usmeritev in meril, ki bodo zaposlenim dali jasno sporočilo, da se dobro delo na Delu splača finančno in karierno. In narobe, da se slabo delo ne splača. Temeljna predpostavka je, da so dobri novinarji radovedni in kritični ter da to dejstvo za medijsko hišo velja tudi navznoter v podobni meri kot navzven. Hkrati je temeljna predpostavka to, da je osebna uspešnost novinarjev in urednikov odvisna ravno tako od uspešnosti celotne hiše, zato je v skupnem interesu kreativno delovno ozračje. Menim, da je dobra smer, da Delo svojim edicijam v večji meri dodaja internetno razsežnost in uvaja nove trende, zlasti studio, v katerem bo mogoče snemati in voditi pogovore, delati videobloge in omogočati stik z mlajšim bralstvom, ki bo dolgoročno edino lahko zagotavljajo razvoj tiskane edicije. V tem smislu Delo, d. d., z dodatnimi prijemi in novimi edicijami lahko prehiti konkurente, vendar se ob tem pojavlja vprašanje, ali to lahko sproži tako imenovani kanibalizem v odnosu do osrednje edicije, to je časopisne izdaje Dela. Prav v tem smislu se je zato treba vprašati, kakšna je smer razvoja, ki bi Delu zagotovila dolgotrajno stabilno rast.

Na dlani je, da Delo ne more konkurirati elektronskim in spletnim medijem, ki novice lahko obdelajo takoj po dogodkih, hkrati pa to delajo sedem dni na teden in 24 ur na dan. Vseeno je bistvenega pomena, da to počne internetno Delo, ki ima posledično velik informacijski vpliv na tiskano izdajo. Toda to je tehnologija pretoka informacij. Kot sem napisal že na začetku, pa se strinjam, da Delo kot osrednji dnevnik lahko zadrži svoj medijski delež, vpliv in prestiž predvsem na tradicionalnem področju dobrega pretoka mnenj in odpiranja prostora dobrim argumentov. To mnenje podkrepljujem z dejstvom, da so pri večjih in uveljavljenih svetovnih medijih ugotovili, da sta dobra in hitra informacija prvi pogoj, da sta prilagajanje oblike in estetika časopisa zelo pomembna dejavnika, da pa kljub temu ljudje najbolj cenijo stališča in argumente, ki jim pomagajo samostojno razmišljati o stvareh in dogajanju. Zato je tako pomembno, da so argumenti podajani profesionalno, neagresivno in podatkovno prepričljivo, kajti sodobni bralec si ne pusti mnenja vsiliti, zelo pa ceni dejstvo, da ob argumentih lahko preveri ali pa celo nanovo ustvari svoje mnenje. Najvišji obliki novinarstva je vsekakor v pomoč interdisciplinarnost v podajanju novic in sploh upoštevanje nove medijske kulture, ki se na internetni ravni, kot trdijo strokovnjaki, razvija štirikrat hitreje, kakor se je v tiskani obliki.

Načelo izbire sodelavcev in karierni ključ

Ker gre za predstavitev uredniškega kandidata pred uredniki in novinarji Dela, mislim, da je ob načelnih in profesionalnih stališčih treba nekaj povedati tudi o tem, katero oziroma kakšno uredniško ekipo bi (bom) imel in kako ljudi motivirati, da bodo v novinarskem delu videli še dolgoročno karierno priložnost. Moja osebna drža ni revolucija. Je močna argumentacija, lahko tudi prepir, nikakor pa ne revolucija. V Delovi hiši sem sicer kako leto in pol, vendar sem se držal svojega področja delovanja na tedniku, ki ima drugačne zakonitosti kot dnevnik, zato vseh zapletenih zakonitosti te hiše še ne poznam. V delovnih skupinah, v katerih smo na ravni celotne korporacije razpravljali o prihodnosti Dela, sem ugotovil, da hiša dolga leta ni imela enotne uredniške doktrine in da je marsikje že desetletje in več veljavna formula »vrtičkov« in avtohtonih avtoritet. Iz tega sem izpeljal sklep, da je imelo Delo večkrat policentrično uredniško ureditev in da je bil pluralizem večkrat pojmovan kot množica zunajredakcijskih interesov, odgovorni urednik pa kot »strojni upravitelj«, ki zagotavlja korektnost tehnološkega procesa. Kljub temu je hiši v veliki meri uspelo zagotavljati visoko profesionalno raven izdelka kot takega in razviti novinarski potencial, ki pomeni njen človeški kapital. Zaradi vseh teh okoliščin, kot jih vidim seveda, si ne znam predstavljati, da bi pred kolektiv prišel kot mandatar s končnim seznamom uredniških sodelavcev. Vsekakor na tem mestu dajem v ospredje željo oziroma namero, da bi bil namestnik odgovornega urednika Darijan Košir, v čigar profesionalne sposobnosti verjamem ravno toliko kot v njegove izkušnje in poznavanje razmer na Delu. Naslednji korak prepuščam obdobju spoznavanja redakcij in njihovega človeškega potenciala, kar naj ima za posledico imenovanje končne uredniške ekipe. Načeloma verjamem v to, da so zdajšnji uredniki redakcij primerni in učinkoviti, in tako načelno izhodišče podkrepljuje stališče, da (pre)urejanja časopisa ne razumem kot revolucijo. Za pomembnejšo od tega dejstva pa imam ugotovitev, da je treba v hiši izdelati merila učinkovitosti in odličnosti, po katerih bodo novinarji videli možnost za svoj napredek oziroma dolgoročno kariero v hiši Delo. Na prva mesta bi ob tem postavil kriterije profesionalnosti, učinkovitosti, razgledanosti in prispevek k skupnemu uspehu. Toda to je za začetek predvsem prispevek k razpravi, ki naj bi v prihodnje stekla.

Sklep

Kot sklep naj povzamem bistvene elemente svojega pogleda na prihodnost Dela. Temu osrednjemu tiskanemu mediju v prihodnosti pripada vodilno medijsko mesto. Menim, da v tem lahko uspe le, če bo zagotavljal prostor za kakovosten in hiter pretok informacij, predvsem pa, če bo svoje strani odpiral relevantni družbeni debati, argumentom, skratka, če bo najbolje od vseh zadovoljeval interes javnosti. Poskrbeti mora, da bo različnost pogledov standard, hkrati mora zagotavljati strpnost, dostojnost in neizključevalnost v razpravi. Omogočati mora avtonomnost profesionalnega dela navzven in na istem izhodišču notranjo redakcijsko integriteto, ki jo mora uveljaviti in zagotoviti odgovorni urednik. Kot osrednji dnevnik želi biti stebrišče razprave o demokraciji zunaj ustavno definiranih vej oblasti, to pomeni, da želi biti stebrišče civilne družbe. Časopis pod nobenim pogojem ne more in ne sme biti naslonjen na interese političnih strank, prav tako ne na interese drugih vej oblasti. V razvitih državah naklada resnih dnevnikov že nekaj let pada, njihovo bralstvo pa se stara. Gre za dolgoročne trende, ki jih je težko obračati. V slovenskem družbenem in medijskem okolju je zato zaveza profesionalnim standarom toliko bolj nujna. Kriterij Dela ni uravnoteženost, niti politična niti drugačna, temveč argument, ki počiva na razumu, na dejstvih in je utemeljen v civilizacijskih aksiomih, ki jih kot izhodišča prevzema tudi njegova uredniška politika. Zaveza časopisa je zaveza javnosti in profesionalni etiki, modus operandi je profesionalizem, utemeljen na hitri in kakovostni informaciji, preiskovalnem novinarstvu in afiniteti do kakovostne intelektualne debate. Delo želi postati dolgoročna karierna priložnost za sposobne ljudi, ki želijo delati in prispevati k skupnemu uspehu. To je temeljni okvir, znotraj katerega sprejemam kandidaturo za odgovornega urednika.

Janez Markeš