Komentar - Kosta
28. maj 2008 ob 14:30 | Vest |Ko se je pred tremi tedni moj brat vrnil iz Honkonga je prinesel vsemogoče električne igračke, po domače gadgete. Kul, sem si rekel. Tam je elektronska roba cenejša kot v Evropi, v Sloveniji pa nekaterih svari sploh še nimamo. Ko mi je pokazal famozni Appelov I touch sem se v mislih, tako po combrejevsko, spomnil občutka, ko so tastari prišli iz Italije in s seboj prinesli Kinder jajček, takrat zelo redko in pri otrocih zelo cenjeno dobrino. Spraševali smo se, kakšno igračkasto presenečenje tokrat za nas skriva ta redka dobrina?
Tudi I touchu je neke vrste super jajce presenečenja. Gor maš gps, da se ne zgubiš v urbani džungli, povezavo na spletno medmrežje, če si v množici ljudi osamljen, prostora za 128 albumov, skratka ni da ni. Res kul, sem si rekel še enkrat. Ko sva se z bratom vozila po Ljubljani in sprobavala pridobljeno inovacijo, se nekako nisva mogla odločiti, kaj bova poslušala, kar je pri skoraj 20.000 naloženih komadih res težko. Preskakovala sva komade in na koncu pristala na poslušanju radia.
Takrat sem se spomnil na Bruca Springsteena in njegov komad 57 channels and nothing’s on. Sedaj je tako tudi z glasbo. Prek neta lahko ‘dobimo’ kakršno koli glasbo hočemo. Doma imamo ogromne arhive in se okoli hvalimo, kaj vse da imamo. Vprašanje pa je, koliko te downloadane glasbe dejansko ljudje preposlušajo? Tisti, ki kupujemo albume, ker imamo fetiš na oprijemljive stvari, ker se radi poglobimo v nekega izvajalca, ker imamo v avtu le en ali dva cedeja, ki ga poslušamo znova in znova, smo postali ogrožena vrsta.
Slovenci smo, v primerjavi s prebivalci stare Evrope, še bolj podivjali, saj so nam v glavo vbijali floskule, kaj vse smo zamudili v zadnjih 50 letih. Brez skrbi, nalogo so opravili dobro. Po blaznosti, pa smo staro celino že prehiteli po levem odstavnem pasu. Postali smo fastfood konzumenti glasbe in popularna glasba je postala happy meal na drive inu. Pa dober tek.
Kosta
28. maj, 2008 ob 16:51
ja normalno, če pa že vsak tatret ustvarja svojo glasbo, ki mujo nato, ne glede na kvaliteto, po meni neznanih mehanizmih uspe tud stržit.Itak de je pol čist prevelika poplava.
Al bi mogu rečt sam Kosta feat. Omar
28. maj, 2008 ob 18:22
Še preden sem poklikal prispevek sem vedel, da bo omenjan iPod.
29. maj, 2008 ob 1:28
o ježeš!!!
29. maj, 2008 ob 6:48
Hja, imam srečo ker sem ta leta ko je ratalo kar naenkrat vse dosegljivo doživljal v prvi osebi. Vsaj pri meni samozaščitni nagon že deluje. TV je na OFF, radio je na OFF. CD v playerju in karta za koncert v žepu.
29. maj, 2008 ob 20:33
Kaj je želel komentator s tem povedati? Dol s spletnimi trgovinami digitalne glasbe, dol z mp3 predvajalniki? Poslušajmo radio?
To, da je vedno več butaste, fastfood glasbe, ni krivda moderne tehnologije. Kdor ima rad glasbo, se bo vanjo poglabljal (pa tudi ne v vso), pa naj bo ta na vinilki ali na ipodu. Kdor pa ima prižgan radio, da “nekaj špila”, mu je pa pač vseeno. To, da je bilo včasih več poslušanja ene in iste glasbe, ni noben argument, glasba je bila težje dostopna in ni bilo izbire. Tistih, ki se v glasbo poglabljajo, ni nič manj, samo tistih drugih je zaradi napredka več. Sam imam na računalniku čisto preveč glasbe, pa kaj. Poglobim se v tisto, za katero se mi to zdi vredno. Včasih greš na drago večerjo, včasih pa pač poješ sendvič.
Mimogrede, u bistvu se napravi reče iPod Touch in nima GPS-a, u bistvu.
7. junij, 2008 ob 11:35
Nič novega, že 1000x premleta tema. Vsega imaš lahko na “tera bajte”… mp3-jev, DivX-ov, PDF digitalnih knjiig…itd, ampak, če se ne spomniš, da vse to imaš, je isto kot, da nimaš.
7. junij, 2008 ob 16:21
Tip je maja 2008 odkril iPod Touch? Ki mu ga je brat prinesel iz Hong Konga? Phew, na katerem hribu pa živi?