Samo še ena tema je, ki v slovenski politiki nekaj šteje. Predsedniku vlade jo je lani uspelo lansirati v državnem zboru in od takrat se zdi, da nič drugega ne more več vrteti kolesja letošnje predvolilne bitke. Gre seveda za tajkunstvo in vojno z njim. Vojno, ki je videti vnaprej tako izgubljena kot dobljena. Zmago je pomenil že sam začetek bojnih operacij. Poraz pa je zagotovljen, saj so tajkuni neizogibni del sistema. Morda je še najbolj pomemben uspeh premierove strategije prav v tem, da so ostale teme ob tajkunski postale minorne.

Se še kdo spominja inflacije, morda kdo jadikuje nad neuravnoteženostjo medijev (razen seveda v povezavi s tajkusko vojno), je kdo resnično zaskrbljen zaradi privatizacije oziroma njenega neizvajanja, ali koga še skrbi poseganje politike v kulturo ali znanost, je kdo zaskrbljen zaradi plač, ki nekako nočejo postati evropske, se še kdo spominja, da žrtve revolucije niso dostojno pokopane, je komu mar, da so izbrisani še vedno izbrisani, ali se še kdo spominja optimističnih napovedi razreševanja odnosov s Hrvaško…

Vse teme so v primerjavi z napovedjo protitajkunske vojne, prvimi aretacijami gradbenikov ter napovedanimi ovadbami zbledele. Špekulacije, kaj se lahko zgodi in komu, so seveda precej bolj zanimive od vsega drugega. To je pričakovano. Problem tajkunstva je povsem enostaven. Lahko ga je razumeti. Vsakemu je jasno, da ljudje s plačami, ki so znašale nekaj tisoč evrov, niso mogli z enostavnim varčevanjem, niti z najemom kreditiov, ki so dostopni vsem, priti do zneskov, ki se merijo v desetinah milijonov evrov.

Razumevanje ostalih problemov, oziroma družbene realnosti, ki jo je v zadnjih letih producirala ali vsaj odločilno soustvarjala oblast, je precej bolj zapleteno. Vojna proti tajkunom ponuja izvrstno poenostavitev družbenih razmerij, nad katerimi ljudstvo ni niti približno navdušeno. In kar je najbolj pomembno, odgovornost za njihov nastanek in njihovo življenje, prestavlja v čas pred sedanjo vlado. Aktualno oblast tako enostavno razrešuje odgovornosti. Še več, podeljuje ji auro, ki pripada samo borcem za pravičnost.

Razumevanje družbenih nasprotij poenostavlja do te mere, da postaja tako rekoč enodimenzionalno. Na eni strani so tajkuni in predstavniki nekdanjih strank kontinuitete. Na drugi sta ljudstvo in vlada, ki se bori proti krivicam, za pravičnost, ki seže preko zakonskih norm, za etičnost, za dostojanstvo malega človeka. Vojna proti tajkunom ponovno oživlja stare ločnice med kontinuiteto in “pomladjo”, ki bo, kot kaže, v Sloveniji preživela še dolgo časa. Tajkuni pač sodijo zgolj v eno kategorijo, med kontinuiteto.

Vojna proti tajkunom je seveda pomembna. Konec koncev se je prav zaradi nje končno začelo resno govoriti o parkiriščih delnic, ki so v Sloveniji že dolgo priljubljena metoda skrivanja pravih gospodarjev. Predvsem v medijih je to zelo priljubljen prijem. Koliko medijev ima sploh transparentno lastniško strukturo? Najbrž bi jih lahko prešteli na prste. Podobno velja za posle na ljubljanski borzi, ki se v veliki meri pač sklepajo s pomočjo notranjih informacij. Tudi o tem se je v preteklosti bolj malo govorilo.

Sedaj se ne le govori. Pristojne institucije so pričele celo ukrepati. Kakšni bodo rezultati njihovega prebujenja sicer ni znano. A dobro je že to, da končno migajo. Nerodno - ampak zagotovilo za njihovo aktivnost naj bi bila politika. Politična volja, ki je nepričakovano prišla v trenutku, ko vlada, vsaj tako je bilo videti, ni imela več nobenega drugega izhoda. Ko je bila njena popularnost praktično na psu. Podgane so se pripravljale na beg z ladje. Uspeh, ki je sledil, je bil presenetljiv in vendar tako rekoč samoumeven.

Nauk je enostaven. Edino pravo zagotovilo, da bo Slovenija poštena država je vladavina SDS. Zraven sodi še NSi, čeprav ne ravno vsa. In presenetljivo, SNS. Posebej po tem, ko se je notranje očistila.

Jani Sever