22. in 23. 5. 2008 se je v okviru predsedovanja EU v Kranjski Gori odvijala konferenca »Konvencija o človekovih pravicah invalidov – črka na papirju ali realnost?« Izzivalno zastavljen naslov, ki je obetal veliko ali vsaj to, da se bo govorilo, kako uresničevati vsebino konvencije in implementirati njeno uresničitev skozi nacionalne zakonodaje ter poiskati sistemske rešitve, da se načela konvencije udejanijo v vsakdanji praksi, v življenju posameznikov in posameznic.

A moja pričakovanja so se izkazala kot previsoka, zato je razočaranje nad dvodnevnim dogajanjem toliko večje. Nisem pogosta obiskovalka dogodkov na visoki ravni, zato naivno predpostavljam ali upam, da se te izkoristi za kar največ razprav ter oblikovanje predlogov in rešitev.

Predvsem smo veliko poslušali o že večkrat slišanih stvareh, kako bi kaj moralo biti. »Politikantski« govori brez vsebine namenjeni zapolnitvi časa. Abstrakcije o lepih načelih, zgodovinskem dogodku in o dosežkih ter namerah Slovenije, na področju t.i. socialnega varstva.

Prevod »varstvo« je »care« in ta beseda ima v angleščini negativno konotacijo, saj ne gre za skrb in varstvo invalidov, ampak za priznanje človekovih pravic, kar je povsem drug koncept, ki zahteva drugačne pristope, drugačno teorijo in prakso od teh, na katere smo navajeni in navezani. A očitno imajo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, funkcionarji nekaterih invalidskih organizacij ter strokovnjaki težave s sprejemanjem dejstva, da gre za priznanje človekovih pravic posameznikov in posameznic, ne pa za njihovo oskrbovanje, pomoč, varstvo, skrb, negovanje ali zdravljenje; sploh pa ne za nameščanje v institucije, tudi, če so le-te ravnokar prenovljene.

Nič konkretnega, nič novega. Slovenski prispevki pa prava revščina in beda, tako da je človeka sram, ker se pokaže, da nimamo kaj pokazati. Gostje iz tujine so to občutili in opazili. Predvsem pa na konferenci ni bilo prostora za razprave, vprašanja, izmenjave mnenj in izkušenj, kar bi moral biti prav razprav temeljni namen tovrstnih srečanj. Da bi lahko odšli domov polni novih idej ter energije za nadalje delo. Tudi okrogla miza, ki je po definiciji namenjena razpravi je bila skrbno zrežirana, tako, da so odgovarjali na že v naprej pripravljena vprašanja le sami razpravljavci, za vprašanja poslušalcev pa je zmanjkalo časa. In zopet se je ponovila zgodba, da so drugi govorili o nas, hendikepiranih, nam predstavljali kdo smo, kaj potrebujemo in kaj hočemo.

Kakšna zamujena priložnost, ki gre v nič in koliko denarja le za boljši PR. Sprašujemo se ali so dejansko tovrstne konvencije le same sebi namen, namenjene samopromociji države in njenih funkcionarjev, obračanju denarja, turistični promociji in šele nekje daleč stran dejanski vsebini in zastavljenim namenom dogodka. Zdi se, da se je potrebno prav potruditi, da se onemogoči razprave in zastavljanje vprašanj in ta trud je bil občuten ter dosegel je svoj namen. Toliko o velikih besedah participacije in dialoga.

Seveda bodo organizatorji poizkušali prepričati, da je bil dogodek uspešen, dobro organiziran in da bo v ponos slovenskemu EU predsedovanju, a dvomim, da tako mislijo tudi gostje, ki so se kongresa udeležili, saj sem med njimi sedela in opažala njihovo čudenje nad posameznimi slovenskimi prispevki ali prestavitvami, katerih nivo je bil precej nizek. Slišali smo predstavitev projekta »Občina po meri invalidov«, certifikat, ki ga je prejela občina Radovljica. Ni kaj, da se kar najhitreje odpravimo v Radovljico ogledati si kaj vse po meri nam pristoji. Projekt Inštituta RS za rehabilitacijo, kjer so, za milijon evrov, opremili sobo z najrazličnejšimi tehničnimi pripomočki in si lahko ogledate vse, kar si ne morete privoščiti. In nedopusten incident, ki so ga organizatorji reducirali na neljubi dogodek, ko je Adria štirim udeležencem zadnji hip odpovedala lete. Nekomu iz razloga, da ima prevelik voziček, čeprav manjšega kot ga ima, sploh ni, drugemu, ker nima asistenta, saj se predpostavlja, da kdor je na vozičku obvezno potrebuje asistenta, po logiki Adrie Airways. Gospod pa mesečno potuje po celem svetu. Če bi bil dogodek v Ljubljani, bi avtomatično odpadle nočitve za več kot sto udeležencev, tujih gostov namreč ni bilo več kot osemdeset. A to so le malenkosti, ki zmotijo ljudi kot sem jaz, navajene racionalizacije in organizacije z minimalnimi sredstvi. Tu pa gre predvsem za to, da se potroši denar, za kar koli že. Tako se nas tudi ob prihodu obdari z nahrbtnikom v katerem je lonček medu, brisačka, blokec, čokoladica,… kako lepo, na vsem je logo slovenskega EU predsedovanja.

Vrednost takšnih srečanj je zame v spoznanju novih ljudi, ki razmišljajo tako kot jaz in delajo konkretno ter odločno. Tako veš, da nisi sam, ki se boriš z dinozavri in despoti, proti hinavščini, dobrimi nameni in praznimi obljubami. To daje moč tudi v trenutkih, ko se zdi, da se boriš z mlini na veter. Dobili smo Konvencijo, ki nam daje pravno podlago in nam služi kot orodje za udejanjanje naših sanj in vizij o enakopravnosti, nediskriminaciji, o možnostih izbire in neodvisnem življenju. Sedaj bomo brezpogojno zahtevali, da se konvencija udejanji v našem vsakdanjem življenju. Črke na papirju, ki jih moramo udejanjiti, skupaj. Tudi s protestom 27.5.2008 ob 11.30h pred Državnim zborom.

Elena Pečarič