Nicolasu Sarkozyju, ki je vedno želel biti hiter, je uspelo izredno dejanje : bil je izvoljen za predsednika Republike po svoji prvi kandidaturi s parolo «razdvojitve». Ob prvi obletnici predsedovanja Sarkozy podira vse rekorde z nepriljubljenostjo, saj je 70 % Francozov nezadovoljnih z njegovimi rezultati. Tako Francozi niso več daleč od razkola s predsednikom države. Izven Francije je Sarkozy bolj poznan po svojem zasebnem življenju kot po političnih dejanjih, ki so edina pomembna.

Francozi ga vedno bolj vidijo kot energično osebnost z omejenimi sposobnosti za opravljanje predsedniške funkcije. Ko je neka politična osebnost znana, postane neizogibna, celo nepogrešljiva. Vendar pa je bil Sarkozy pred šestimi leti daleč od nacionalnega političnega življenja. Od tu tudi izhajajo realni dvomi o njegovih sposobnostih za opravljanja predsedniške funkcije.

Da bi razumeli njegovo politično pot, se moramo vrniti v sredino sedemdesetih let. Valéry Giscard d’Estaing, ki je bil po smrti Georgesa Pompidouja-ta je umrl v času svojega predsedovanja-izvoljen za predsednika leta 1974, je za predsednika vlade imenoval Jacquesa Chiraca. Slednji se je pritoževal nad premajhno avtonomijo in dve leti kasneje odstopil s položaja zaradi stalnega tekmovanja s predsednikom. Takoj zatem je ustanovil svojo politično stranko RPR (Rassemblement pour la République), da bi postal vodja francoske desnice. Takrat je Chirac, ki ni opravljal takšne prestižne funkcije kot Giscard, dobil idejo za župana Pariza. Od Komune leta 1871 je prestolnico vodil svet, vendar brez uradnika na čelu. Kljub nasprotovanju VGEja (Valéryja Giscarda d’Estainga) je Chirac dosegel svoj cilj in bil leta 1977 na občinskih volitvah izvoljen za župana Pariza. Funkcijo je opravljal do leta 1995.

Z občinskimi volitvami leta 1983 je v mestno hišo v Neuilly-sur-seine pripeljal Nicolasa Sarkozya, starega 28 let. Neuilly-sur-seine je občina, ki meji na Pariz in je tudi najbogatejše mesto v Franciji. Tu izvolitev desničarskega kandidata v prvem krogu ni nič dvomljivega. Chirac budno pazi na Sarkozyja, ki je blizu celotni družini, še posebej Chiracovi hčerki Claude. Leta 1981 je po zmagi nad Giscardom d’Estaingom za predsednika Republike izvoljen François Mitterrand. Leta 1986 na parlamentarnih volitvah zmaga desnica in Chirac takrat prevzame funkcijo predsednika vlade. Dve leti kasneje se oba pomerita na predsedniških volitvah in Chirac, ki je poražen, obljubi, da se ne bo več vrnil v Matignon. Leta 1993 se odvija enak scenarij. Mitterrand je predsednik, desnica pa zmaga na parlamentarnih volitvah in pridobi drugo kohabitacijo. Jasno je, da Chirac, ki se pripravlja na predsedniške volitve leta 1995, prepusti mesto svojemu «tridesetletnemu prijatelju» Edouardu Balladurju. Sarkozy je takrat imenovan za proračunskega ministra in postane znan v javnosti. Nasprotno vsem pričakovanjem Balladur doživi preobrat v javnomnenjskih raziskavah in zmaga na predsedniških volitvah, na katerih bolni Mitterrand ne sodeluje. Soočenje na desnici med Balladurjem in Chiracom je krvavo in vsak član vlade mora izbrati enega od obeh kandidatov. Gordijski vozel za Sarkozyja, ki je član Balladurjeve vlade, toda Chiracov «politični sin». Brez dvoma misleč, da je lažje biti na strani zmagovalcev, Sarkozy zataji svojega mentorja in se poveže z Balladurjevo stranjo. Toda Chirac v nasprotju z Balladurjem, ki se ne zmore približati ljudem, uspe s svojo kampanjo. V prvem krogu je izločen Balladur, v drugem je izvoljen Chirac. Sarkozy drago plača svoje dejanje, ki je po Chiracovem mnenju izdajstvo. Bolj kot katerakoli druga desničarska osebnost želi Sarkozyja čim bolj marginalizirati. Leta 1997 Chirac razpusti Narodno skupščino eno leto pred koncem zakonodajnega obdobja. Zmaga levica, desnica pa je razdeljena kot še nikoli prej. Sarkozy skuša na svoji «poti skozi puščavo» prevzeti nadzor v RPR, toda brez večjega uspeha. Leta 2002 je Chirac ponovno izvoljen na način «banana republike» (82% glasov), potem ko le Pen močno preseneti s tem, ko prehiti socialističnega predsednika vlade Lionela Jospina. Le Penovo prisotnost v drugem krogu pripisujejo povečanju občutka negotovosti med Francozi in Chirac Sarkozyju zaupa Ministrstvo za notranje zadeve. Tu s svojimi izjavami (nič tolerance, kultura rezultatov) in šokantnimi ukrepi (uporaba flashballov) Sarkozy postane zelo hitro znanec medijev. Mediji se takoj polastijo fenomena Sarkozy, pred letom 2002 ne posebno znane osebnosti. Njegove besede «čiščenje kot s čistilcem Kärcher» in «znebiti se drhali» mu po nemirih leta 2005 preprečijo vstop v predmestje. Sarkozy je vseprisoten v medijih, a ne zaradi ključnih reform kot nekateri njegovi predhodniki. Medijska oblast odrine politično oblast v ozadje. Med predsedniško kampanjo leta 2007 predlaga, da naj se «Maj 1968» likvidira. Chirac ga nadzira in ga ne želi zamenjati v palači Elysée. Od leta 2002 vpleta tudi Villepina: generalni sekretar v palači Elysée zdaj postane minister za zunanje zadeve in z velikim darom zagovarja francosko stališče v Iraku. Njegova priljubljenost je na vrhuncu. Leta 2004 postane minister za notranje zadeve, Sarkozy pa finančni minister. Villepin po «ne za evropsko ustavo» postane predsednik vlade. Tekmovalnost s Sarkozyjem, ki je takrat ponovno imenovan za ministra za notranje zadeve, doseže vrhunec. Svojeglavost pri študentskih manifestacijah spomladi 2006 zaradi CPE (zakon o prvi zaposlitvi), ki ga želi vpeljati na silo, privede do zmanjšanja Villepinove priljubljenosti. Sarkozy ostane edini na krovu in tudi kot edini desničarski kandidat. Zdaj je treba le še premagati levico. To ni tako enostavno po 12. letih Chiracovega predsedovanja in proti neki Ségolène Royal, ki se pojavlja v javnomnenjskih raziskavah. Toda s svojim preprostim, direktnim, populističnim jezikom, kot ga nekateri imenujejo, mu uspe biti izvoljen.

Ostajajo le še štiri vprašanja :
1) Zakaj je Chirac Sarkozyja, ta je Chiraca izdal, ponovno vpeljal v politično sfero ? Leta 2002 je bil Sarkozy daleč stran od podobe nepogrešljive osebnosti francoske politike.
2) Zakaj so bili mediji od leta 2002 Sarkozyju za petami? V tistem obdobju ni bilo zanimivosti iz njegovega zasebnega življenja, torej tudi ne velike prodaje. Sicer je zelo zgodaj spregovoril o svojih predsedniških ambicijah, toda tudi drugi so storili enako. To je še posebej vztrajno vprašanje, kajti Sarkozy od svoje izvolitve z mediji ni v posebno harmoničnih odnosih.
3) Zakaj je leta 2005 Chirac imenoval Villepina za predsednika vlade, saj je poznal velike težave, ki jih ima predsednik (sam je izkusil situacijo leta 1988, nato jo je Balladur leta 1995 in Jospin leta 2002)? Še bolj nerazumljivo je, da je Sarkozy želel to predsedniško mesto.
4) Zakaj je Chirac podprl Sarkozyjevo kandidaturo na predsedniških volitvah lansko leto? Izjavil je, da se mu zdi povsem naravno podpreti Nicolasa Sarkozyja.

Laurent Hassid

Prevedla : Barbara Munih