Plačevanje različnih oblik izobraževanj zdravnikom s strani proizvajalcev zdravil in/ali medicinske opreme oziroma njihovih trgovcev je po oceni Komisije za preprečevanje korupcije sporno. Komisija je v načelnem mnenju št. 132 opozorila, da je tako ravnanje sporno tako z vidika zdravniškega kodeksa kot z vidika zakona o javnih uslužbencih. Komisija za preprečevanje korupcije po preučitvi prijav in dokumentacije, prejete od leta 2006 do letos, ocenjuje, da je financiranje stroškov udeleževanja zdravnikov na različnih oblikah izobraževanj z vidika korupcije sporno. In sicer v tistih primerih, ko donatorji ali sponzorji ta sredstva namenjajo poimensko določenemu zdravniku.

Predsednik komisije Drago Kos o koruptivnosti v zdravstvu:

Primeri, ko donatorji oziroma sponzorji sredstva za izobraževanje namenijo delodajalcem, ki imajo v veljavi sprejet načrt izobraževanja, pravilnik o izobraževanju, sprejete kriterije upravičenosti do izobraževanja ali podobno, pa po mnenju komisije niso sporni. Komisija ugotavlja, da bi bilo “več kot smiselno z zakonskimi, podzakonskimi ali notranje-organizacijskimi navodili ustrezneje urediti sponzoriranje in doniranje na področju zdravstva”. V minulih letih je komisija od različnih prijaviteljev med drugim prejela obsežnejši poimenski seznam službenih potovanj zdravnikov s prikazanimi vrstami nastalih stroškov za vsako posamezno potovanje za določen zdravstveni zavod. Prejela pa je tudi obsežno dokumentacijo o tem, kako je “konkretno farmacevtsko podjetje v dveh letih konkretnemu zdravniškemu društvu nakazalo skupaj preko en milijon evrov”.

“Iz dokumentacije izhaja, da je tuja farmacevtska družba po eni strani na zaprosila zdravniškega društva nakazovala finančna sredstva za udeležbo njegovih članov na strokovnih srečanjih, po drugi strani pa so za isto farmacevtsko družbo slovenski zdravniki na podlagi sklenjenih avtorskih pogodb pripravili strokovno mnenje za uvrstitev njihovih zdravil na seznam odobrenih zdravil, da se torej lahko plačujejo v breme sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije,” navaja komisija v načelnem mnenju. Pri pregledu prejete dokumentacije je komisija ugotovila, da so zdravniki najpogosteje na potnih nalogih svojemu delodajalcu obračunali stroške za svojo nekajdnevno odsotnost v skupni višini nič (0) tolarjev. V določenih primerih je zdravnik napisal, da se sredstva črpajo iz odobrene višini 64.329 tolarjev za izobraževanje, ki letno pripada zdravniku za ta namen. V nekaterih primerih pa je zdravnik na obrazcu za predlog za službeno pot v tujino prečrtal ali pustil neodgovorjeno vprašanje, ki se nanaša na pridobljena sponzorska/donatorska sredstva.

“Priloženi obračuni skoraj nimajo prilog - nikakršnih fotokopij računov, niti ne navajajo vrste in zneskov posameznih vrst stroškov,” navaja komisija. Kot primer odnosa zdravnikov do pisanja potnih obračunov pa izpostavljajo pisno opombo enega izmed zdravnikov na njegov predlog za službeno odsotnost, ki pravi: “Niti enega od teh stroškov mi ne krije bolnica, zato vas to najbrž ne zanima. So pa stroški precej visoki.”. Ob tem komisija izpostavlja vprašanje, ali so metode za prodajo zdravil in/ali medicinske opreme etično in pravno sprejemljive. Izdatki za izobraževanja zdravnikov se namreč lahko z vidika proizvajalca oziroma trgovca obravnavajo kot rabati na dosežen obseg prodaje, do rabatov pa je upravičen kupec oziroma plačnik, kar bi lahko bil na primer Zavod za zdravstveno zavarovanje, ne pa posrednik oziroma zdravnik, opozarja komisija za preprečevanje korupcije.

“Vsakršno povečanje finančnih izdatkov na strani proizvajalcev zdravil in/ali medicinske opreme oziroma njihovih trgovcev, ki ni nujno potrebno za opravljanja njihove dejavnosti, povečuje njihove stroške. To pa pomeni, da morajo na dolgi rok za to višino povečati svoje prodajne cene,” opozarja komisija. Komisija še izpostavlja, da kodeks medicinske deontologije Slovenije v 10. členu zdravnikom prepoveduje okoriščanje z nagradami za propagiranje farmacevtskih, kozmetičnih in drugih proizvodov ter določa, da zdravnik ne sme izkoriščati svojih pooblastil in dela v javni zdravstveni dejavnosti za osebne namene. “Opisano ravnanje pa predstavlja tudi kršitev 11. člena zakona o javnih uslužbencih, ki prepoveduje sprejemanje daril nad vrednostjo 62,50 evra,” še izpostavlja komisija v svojem načelnem mnenju.

Denis Sarkić