Evrovizijska utopija
22. maj 2008 ob 10:45 | Marko Orel |Nekateri obožujemo zvok debelih dežnih kapelj, ki ob stiku s tlemi ali okensko polico, ustvarijo doživeto melodiko in ustaljeno ritmiko. Nekateri v dežju ne prepoznajo glasbenih tonov, temveč ga smatrajo za nujno zlo, ki je del vremenskega ciklusa našega planeta. Večini, sodeč po prebiranju številnih internetnih forumov in nehote slišanih pogovorih v kavarni, pa verjetno ni bil všeč zvok, ki se je na deževni torek neprepričljivo vil iz domačih sprejemnikov, naravnanih na nacionalkin prenos beograjske Evrovizije. Strinjali bi se lahko, da nekoč raznolik, priljubljeni in odmevni glasbeni spektakel nikakor ni več to, kar je bil.
Bob Marley je nekoč, nekje na drugi strani poloble izjavil, da je glasba tisto orodje, ki nam obudi in ustvari različna čustva ali spomine, lahko pa predstavlja tudi vir komunikacije, stimulacije, znanja ali relaksacije. Evrovizija je klonila pod globalnimi trendi, ki glasovanje za določeno skladbo razume kot preprosto orodje glasbenega populizma in postala prizorišče t.i. trash-popa. Irce, ki očitno na vse načine poskušajo doseči tisto, kar jim je uspelo med leti 1992-1996, je verjetno pokopal pojoči puran, Slovenci pa smo z zajeto mero apatije spremljali, kako je našo misico vzel vrag.
Adorno bi v tem trenutku verjetno dejal, da družbenost glasbe ni zvedljiva na njene družbene učinke, se pravi, da glasba v svoji totaliteti nosi totaliteto družbe, v njeni notranji protislovnosti oziroma imanentni strukturi tiči družbeni antagonizem. Evrovizijska glasba je postala brezkoristni, nefunkcionalni objekt, ki se ga ne da več pripeti na nobeno referenco in hkrati tudi zaradi njene izraznosti ni mogoče razbrati družbene resnice. Glasba naj bi bila v svoji osnovi znanilec skupnosti, ki se poraja okrog glasu kot prvega znaka življenja in ki ji pripadaš kot poslušalec oziroma naslovnik. Pa Slovenci v prihodnje še želimo nastopati na Evroviziji? Verjetno da.
Kljub temu, da se skoraj vsako leto, ob izboru predstavnika, ki bo našo državo zastopal na naslednji Evroviziji, držimo za glavo in vsake toliko pristavimo (ne)primeren komentar, si nekje globoko v sebi želimo zmage. Prireditev je navsezadnje skupni projekt držav evropskega prostora (no ja, recimo), ki nudi zmagovalcu zajeto mero promocije, potrditve in prepoznavnosti. Ker se na akterja veže nacionalna simbolika države, lovorika zmage pade in vpliva tudi na celotno državno skupnost in nacionalno zavest. Na tem mestu se vzpostavi družbena fantazma, ki v analitičnem smislu vedno predstavlja neko uspelo srečanje oziroma skladno dopolnjevanje v razmerju z družbo. Evrovizijska glasba je potemtakem samo mesto utopije, ki nekaj obljublja, kar ji daje status objekta fantazme in jo hkrati postavlja na mestu, kjer družbenega antagonizma ni.
Dober primer take utopije je bil verjetno torkov trenutek, ko sta evrovizijska voditelja počasi odpirala zadnje pismo, v kateri bi lahko bila slovenska vozovnica za finale tekmovanja. Nacionalkin komentator je ves živčen vstal iz svojega mesta in to v besedi delil z gledalci, številni gledalci pa so mu verjetno nevede sledili. Ko sta voditelja izrekla prvo črko imena zadnje države, ki se je tisto noč uvrstila v finale, je padel zadnji up. Fantazmi evrovizijskega uspeha se tudi tokrat ni uspelo postaviti nasproti družbeni realnosti in pokazati njeno neresničnost.
Zopet pa je logiki fantazme sledila logika simptoma. V nasprotju z družbeno fantazmo, ki se nagiba h konformizmu, je razumljiva in nemoteča ter ne zahteva nobene konkretne interpretacije, pa se simptoma vedno drži neko neugodje, nerazumljivost, ki zahteva odpravo tega neugodja. Najboljši indikator tega je bil komentatorjev izdih, ki je verjetno ponazarjal nekaj v smislu ‘’spet smo zajebal” in pa pravi izbruh razprav na internetnih forumih, ki so našo predstavnico instantno zreducirale na neko nesposobno, netalentirano bitje. Simptom namreč s svojo dinamiko zahteva vedno nove označevalce v neustavljivem drsenju, v neskončni igri metafor in metonimije, ki poskušajo prikriti neugodje. S takšno simbolno tvorbo se bo po nekaj dneh, tako kot vsako leto, zapolnilo praznino, ki predstavlja mesto realnega sredi simbolnega.
Sicer pa poseg v psihoanalitične vode v primeru Evrovizije morda res ni potreben. Naslednje leto se bo zgodba verjetno ponovila, sami pa si bomo do takrat predvajali tisto, kar zasluži oznako glasba.
Marko Orel
22. maj, 2008 ob 11:52
hahahaha
zadnji odstavek je zakon
22. maj, 2008 ob 12:23
pardon, ampak če bi poslali fredija milerja, bi zmagali. težava je v tem, da ne premoremo te samoironije.
22. maj, 2008 ob 12:33
Takih poskusov samoironije je vsako leto kar nekaj, pa zelo redko daleč pridejo.
Črta med genijem in norcem je zelo tanka in na eni strani te črte je precej več ljudi.
22. maj, 2008 ob 12:39
Vrag je vzel evrovizijo.
22. maj, 2008 ob 12:48
Ne spomnim se, da bi Bob rekel kaj takega.. no, saj je vseeno. Evrovizija je postala cirkus (zahodnoevropskih burkežev) oziroma poligon za pevske wannabe misice (vzhodna evropa). Pametni Italijani so to predvideli že pred časom…
22. maj, 2008 ob 14:33
Pozdravljeni.
Ne vem kdo je bil tako otopičen, da je upal na to, da bi se Rebeka uvrstila v finale. Evrovizijo spremljam že vrsto let, bil sem velik fan Evrovizije, ampak me je navdušenje nad tem tekmovanjem minilo takoj, ko je EBU začel temeljito spreminjati pravila. Naj vas spomnim, da je ravno takrat, ko se je to zgodilo (na sredini devetdesetih) to navdušenje minilo tudi Italijane, ki so bili vedno uvrščeni na vidno mesto in zdaj bojkotirajo Evrovizijo (med drugim je Evrovizija nastala po vzoru festivala San Remo!!) Kaj se je tako drastičnega spremenilo? Evrovizija je imela čar ravno zaradi tega, ker se je vse izvajalo v živo, ja, igral je orkester in ni bilo odvečne elektronike, zgledalo je tako kot še vedno zgleda na festivalu San Remo in tudi Slovenski popelvki. Vsaka delegacija je morala imeti svojega dirigenta (se še spomnite, ko je kameri na začetku vsake skladbe pomahal “striček” z paličico v roki in slušalkami na glavi?). Skladb, ki so sodelovale na Evroviziji, se med časom od izbora v posamezni državi do Evrovizije ni smelo javno predvajati! Torej, vse je bilo strožje in zaradi tega definitivno bolj kvalitetno. Glasba je bila takrat na prvem mestu. V drugi polovici devetdesetih se pa je zgodil preobrat… Ne samo, da so se spremenila pravila, države, ki so Evrovizijo gostile so začele dobesedno tekmovati v tem, katera bo naredila večji in boljši oder in sceno. Več ali manj se je beseda vrtela okrog odra in njegovih tehničnih zmogljivosti. Spremenil se je tudi način glasovanja in tako se vsako leto politizira kdo bo komu dal koliko točk in med državami so se ustvarili nekakšni pakti: balkanski blok, skandinavski blok, sovjetski blok, itd… Žalostno, a žal resnična realnost zdajšne Evrovizije, ki ravno zaradi naštetih razlogov nikoli več ne bo, kar je nekoč bila. In če povzamem iz članka, da zadnji Irski uspehi na Evrovizijo, so za Evrovizijo tudi zadnji uspehi, ko seveda govorimo o glasbi.
Vsem vam priporočam, da se o tem prepričate sami, namreč oglejte si na youtube filmčka z naslovom “All Winners of Eurovision Song Contest 1956-2007″. Verjetno se boste strinjali z mano, da je Evrovizija res v zatonu, čeprav (kar je žalostno) je vedno večje število udeleženk in tekmovalnih dni. Skorajda sem prepričan, da Evrovizija več ne bo imela uspešnic kot so: Waterloo, Ding-a-dong, Save kises for me, Ein bisschen frieden, La det swinge, Hold me now, Ne partez pas sans moi, Rock me baybe, Insieme: 1992, Volare, Dan ljubezni, itd… Podobnega hita ni bilo več na nobeni od Evrovizij v zadnjih petnajstih letih.
Vsem, ki pa močno pogrešate staro, dobro in kvalitetno Evrovizijo pa priporočam ogled festivala San Remo in Slovenske popevke. Sem mnenja, da bi bilo bolj koristno denar, ki se porabi za sodelovanje na Evroviziji, preusmeriti v organizacijo Slovenske popevke, na katero bi morali biti zelo ponosni in jo ohraniti v takšni obliki, kot je. Zakaj? Ker Slovenija kljub kakšni uvstitvi v finale ne bo nikoli dosegla bolšega rezultata kot sta ga Darja Švajger in Nuša Derenda.
Aja pa še tole, kot kaže (po reakciji medijev in ljudi, ter tudi iz tega članka) je Slovenija ena redkih udeleženk, ki Evrovizijo še vedno jemlje povsem resno. Ljudje, Evrovizija je samo še šov in tu se konča.
Lep pozdrav.
22. maj, 2008 ob 15:40
Ta Evrovizija je tako unter, da se čudim, da se je avtorju ljubilo pisati karkoli na to temo. Seveda nisem gledel te bedastoče, pa čeprav sem imel čas. Zadeva je postala zanimiva za promocijo raznih Kazahstanov, Južnih Osetij, Afganistanov, Belorusij in podobnih demokracij. In temu je primeren tudi image. To da bi imeli za predstavnico kako dostojno pevko tipa Darja Švajger, Mia Žnidarič ipd. namesto neke ex misice napravljene v bodibilderko, ne bi kaj dosti spremenilo na stvari. In tudi spomin na celo zgodbo bo zbledel prej kot lanski sneg.
22. maj, 2008 ob 17:32
Ful dobr tole razmišljanje…Evrovizija pa itak, brez besed.
22. maj, 2008 ob 18:12
orlich članke piše? fino fino…lp,p
22. maj, 2008 ob 21:36
Ubistvu precej dobra psihoanalitična izpeljava. Tisto glede logike simptoma, pa se da danes videti v Trenjih, kjer raznorazni (pristranski valda) akterji poskušajo potegnt Rebeko iz dreka. Sej ne, da bi šlo za fovšijo, sam dejte no - kakšno besedilo? Kakšna glasba? Sramota.
23. maj, 2008 ob 7:50
… mislim,da ni več pomembno kaj in kako ,oz …”pesem”
občutek imam ,da obstaja že”izurjena” ekipa ,ki se “mora” vsako leto znova “promovirati !”
se mi zdi že malce “narcisoidno”nč druzga…
i že zdavnaj bi lahko zapustilti ta cirkus…samo očitno “nekateri” to potrebujejo!
raja bi čiist lohk preživela brez teh ….ups !
vsako leto znova katarza!
26. maj, 2008 ob 12:46
mat2585 @ dej mi razlož, kako ti bo Rebeka pela v živo? recimo? dej jo primerjaj z šerifovićevo? probaj.
takšen drek od izvajalcev in muzke kot se pri nas prijavi in zmaga na emi-dolgo naokrog ga ni. haloo.
tale komad od rebeke je definitivno eden slabših kar smo jih poslali na takšno tekmovanje. bljak.
26. maj, 2008 ob 22:52
Evrovizija ni več kvalitetna, kot je bla (po mojem občutku). Ne gledam je več … tam od Sester in Karmen Stavec naprej. Karmen Stavec sem še pogledal in to bolj mimogrede.