Zadnje dogajanje na področju slovenske kulture, ki te dni buri duhove, je odstop predsednika nacionalnega sveta za kulturo Janeza Pipana. S funkcije, na katero ga je imenoval Državni zbor (na predlog vlade so ga na to mesto za pet let izvolili julija 2004), je odstopil iz osebnih razlogov.

Na kritično stanje v slovenski kulturni politiki in (ne)delovanju kulturnega ministrstva strokovna javnost tako in drugače sicer že dolgo opozarja. Tudi mediji.

Z Mitjo Čandrom, članom Nacionalnega sveta za kulturo, sva se pred slabim letom dni o delu ministra za kulturo Vaska Simonitija že pogovarjala. Takrat je beseda tekla o Simonitijevem intervencijskem financiranju Slovenske Matice iz posebnega fonda ministra.
Tokrat pa se je najin pogovor nanašal na odstop Janeza Pipana. In posledično tudi na status quo v slovenski kulturni politiki:

“Druga stvar, ki je zlo problematična, je to, da nismo sposobni izvest nobene resne investicije na področju kulture.”

Člane Nacionalnega sveta za kulturo (Mitjo Čandra, Renato Salecl, Andreja Jemca in Mirana Zupaniča) odkrito skrbi stanje v slovenski kulturi in to so na 18.seji sveta tudi javno povedali. Zaskrbljeni so tudi zaradi Pipanovega odstopa, saj menijo, da se resnični vzrok za to njegovo odločitev zelo verjetno skriva v načinu imenovanja Pipanovega naslednika na položaju ravnatelja SNG-ja Drama Ljubljana. V izjavi za javnost so zapisali, da je Pipan s svojim strokovnim, odgovornim in demokratičnim vodenjem omogočil, da je svet kvalitetno izvajal z zakonom predpisane naloge ter se krepil kot neodvisni dejavnik, ki omogoča civilni družbi kritično vrednotiti kulturno politiko in prispevati k njenemu oblikovanju. In ne morejo se izogniti vtisu, da je resnični povod Pipanovega odstopa zanj ponižujoči način imenovanja novega ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Tudi o tem je spregovoril Mitja Čander:

“Takih ljudi kot je Janez Pipan v slovenski kulturi nimamo veliko.”

O (ne)kulturni situaciji v slovenski kulturi pa smo za mnenje povprašali tudi Vlada Žabota:

“Ko poslušam, recimo, večino poslancev Državnega zbora, jim ni kaj dosti mar za javno besedo, za slovenščino, tudi za kulturo pravzaprav komaj kaj. Da o drugih vejah oblasti ne govorim.”

Katja Lenart